Pascal Rambert, čigar Zapiranje ljubezni s Pio Zemljič in Markom Mandićem v režiji Ivice Buljana je otvorilo letošnjo slovensko gledališko sezono, je obiskal Mini teater.
Eden najpomembnejših francoskih, evropskih in svetovnih gledaliških in filmskih režiserjev, avtor dramskih besedil, koreograf in direktor enega najpomembnejših svetovnih gledališč, Théâtre De Gennevilliers, si je v četrtek, 6. februarja 2014, ob 20.00 v Mini teatru na Križevniški 1 najprej ogledal "svoje" Zapiranje ljubezni, po predstavi pa je z Rambertom, prejemnikom najpomembnejših francoskih nagrad za sodobno dramo in režijo, sledil še krajši pogovor.
"Zapiranje ljubezni kot tako ne obstaja," razloži Rambert. "Vse, kar se zgodi, se zgodi v umu gledalcev.«
Zapiranje ljubezni (Clôture de l'amour), ki je krstno uprizoritev doživelo leta 2011, je nastalo z glavnima igralcema, Stanislasom Nordeyjem in Audrey Bonnet (njunima glasovoma, telesoma in različnima slogoma), pred očmi. "Sam sem režiral že sedem različnih postavitev Zapiranja ljubezni: v New Yorku, Franciji, Italiji, Moskvi, v Zagrebu ter na Japonskem, čez dva tedna pa imamo premiero še v Hamburgu. Ne vem, morda je priljubljena zato, ker je v njej drobec resnice o moških in ženskah," je o priljubljenosti svoje "banalne tragedije" na glas razmišljal Rambert.
Slovenci veliko bolj "vroči" od izvirnika
"Vseeno pa je danes prvič, da vidim različico Zapiranja ljubezni, ki je nisem režiral sam. Predstava, kot jo režiram jaz, je popolnoma, popolnoma drugačna. Predvsem je veliko bolj 'hladna'; igralca se na primer nikoli ne dotakneta, komaj kaj jočeta - vaša predstava pa je polna tekočine. Solze, pot, sperma, golota ... odprla mi je oči za določene plati drame, ki jih prej nisem videl. Očitno sem jih napisal v samo besedilo, nisem pa jih tudi režiral," je priznal. "Jasno je, da sta (Pia in Marko, op. n.) zelo dobra igralca, obenem pa se na odru čuti tudi globoka intimnost med njima. Zapiranje ljubezni sta konec koncev dva monologa o veliki ljubezni, ki sta si jo nekoč delila. Ne vem, ali bi si bila dva 'samo' igralca lahko tako blizu, se na ta način dotikala, grabila ..." (Predstava je zaradi svoje golote po režiserjevem mnenju tudi raziskava tega, kaj se na odru sme pokazati in česa ne. "Seveda lahko nakažemo, kaj se dogaja, ampak še vedno obstajajo omejitve.")
Več v "Hotel sem pokazati, da so besede lahko smrtonosnejše od orožja" na MMC (11.2.2014)
Zapiranje ljubezni, Pascal Rambert in Radio Študent
Pascal Rambert nadaljuje tradicijo francoskega gledališča in tam je izročilo statičnosti zelo močno. V slovenski izvedbi, ko je režijo prvič izpustil iz rok, pa se je Buljan teh pravil statičnosti in minimalizma držal v manjši meri. Tako pri Pascalu ni objemov, ni golote. Ivica pa dopušča več spontanih odzivov na tekst, več impulzov, manj izumetničenosti, nič izsiljenega, več solz. Kar seveda pomeni tudi golega Marka. Ta se sleče v trenutku, ko govori o Johnu Lennonu in Yoko Ono na fotografiji, na kateri je ona oblečena, on pa gol leži ob njej.
Več na Radiu Študent (12.2.2014).
