Po Afriki Snajper premierno v ljubljanskem Mini teatru
V torek, 22. aprila 2014, ob 20.00 premiera Snajperja v Mini teatru na Križevniški 1. Prva ponovitev že naslednji dan, 23. aprila ob 20.00
Prazno in zapuščeno stanovanje. Čas politične kampanje. Muki in njegova noseča prijateljica Sončica morata izvesti naročen uboj predsedniškega kandidata, da bi s tem zaslužila za odhod v Pariz, ki je zanju postal mitsko mesto za uresničitev boljših priložnosti, nasproti neperspektivni sliki vsakdanjosti in »naroda luzerjev«, iz katerega želita pobegniti. V njun načrt se vmeša Študent, resignirani pacifist, čigar pomirljiva prepričanja kažejo samo še ostanke upora in željo, da se prekine s konvencijami družbe.
Trije pripadniki mlajše in izgubljene generacije preizprašujejo vzroke svojega nezadovoljstva z družbo in motive, ki jih silijo k spremembam. Idealistični boj za »pravičnejšo družbo«, potreba po revoluciji, sebični materialistični razlogi in osebne frustracije se prepletajo v motivu snajperja, čigar metek mora ubiti visokega politika, pri čemer snajper služi kot metaforični prikaz obračuna z družbo in samim seboj.
»Besedilo je lepo, surovo, nabito z idejami, paranoidno kot scenarij Gusa van Santa. Gre za balzacovsko temo, ki jo je kozmopolit Karakaš uspel napisati kot manifest generacije, željne revolucije, še bolj pa denarja, do katerega pa nikdar ne bo prišla, niti z ropom ali umorom,« režiserIvica Buljan. »Karakaševa drama na drastičen način govori o krhkosti hrvaške kulture, ker je v sodobnem svetu, strukturiranem skozi institucije, neprilagojena. Snajper je medij hrvaško-slonokoščene umetniške akcije. Dva v težavah si podajata roke. Enega je zaznamovala postindustrijska praznina, drugega postkolonialni kaos.«
Po ljubljanski premieri Snajper premierno tudi v zagrebškem ZKM-u in na splitskem festivalu Marulićevi dani
Po premieri v ljubljanskem Mini teatru 22. aprila in ponovitvi 23. aprila se predstava takoj odpravlja na Hrvaško, kjer bo že 24. in 25. aprila gostovala v zagrebškem ZKM-u (Zagrebačko kazalište mladih) in 26. aprila na festivalu Marulićevi dani v Splitu.
Učitelji Ivice Buljana, od Brooka, Barbe do Ellen Stewart so mu pokazali, da je najbolj lokalno gledališče v svojem bistvu internacionalistično. Odpreti se drugim idejam, ljudem in kolektivom je bila tudi Krleževa filozofija, čigar delo, Kraljevo, je Buljan (na poziv direktorja Nacionalnega gledališča, ki je videl njegovo delo na besedilih Elfride Jelinek s francoskimi študenti Buljan v Abidjanu režiral leta 2009. Medtem ko je pri predstavi Kraljevo delal s štiridesetimi umetniki, pa se je Buljan Karakaševega Snajperja odločil postavili produkcijske standarde in narediti mobilnejšo predstavo, ki bo imela daljši rok trajanja.
Želeli smo narediti predstavo, ki bo lahko gostovala na različnih lokacijah po Abidjanu. Prve predstave so se igrale v Centru za gledališko dokumentacijo ter v Francoskem kulturnem centru in Goethe Inštitutu. Po abidjanski premieri Snajper nadaljuje s turnejo po Abidjanu, z gostovanjem na abidžanskem festivalu uprizoritvenih umetnosti MASA in gostovanjem na 14ème édition du Festival International de Théâtre pour le Développement – FITD 2014 v Burkini Faso, kar je edinstven podvig. V Abidjanu namreč ne obstaja stalni ansambel in na avdiciji se je pojavilo veliko igralcev, umetniška skupnost pa je izgubila pogum in orientacijo.
Hrvaški Karakaš v afriškem Abidjanu
Irie Philippe, eden redkih igralcev, ki je zavrnil delo v pisarni, na katerega je po končani akademiji v najboljšem primeru obsojena večina abidjanskih igralcev, in se bori z birokratskimi mlini na veter, me je pozval, da nadaljujeva delo, začeto s Krležo. Kot Krleževo Kraljevo ima tudi Snajper namreč razloge za Afriko. Na prvo branje se mi je Snajper zdel zlit s slonokoščenimi razmerami. To je samo delno »liško« delo zaradi mogočega prepoznavanja okoliša, iz katerega prihaja protagonist Muki. Karakaš je kozmopolit tudi v svoji pariško-matoševski avanturi.
»Karakaš paše v Abidjan - v mesto, ki pred sto leti ni obstajalo, v mesto, katerega prebivalci govorijo jezik, ki nima zveze z njihovim poreklom, kjer so se prišleki priselili s svojimi tradicijami, kjer v eni družini živijo katolik, ateist, musliman, evangeličan, vsi po lasnem izboru, kjer Kitajci preizkušajo novo ekonomijo in kjer so francoske restavracije boljše kot v Parizu. Abidjan je umetno mesto, v katerem število prebivalcev vsako leto naraste za 1 milijon. Je mesto, kjer igrajo odlični instrumentalisti, plešejo divji plesalci in živijo odlični umetniki. Je Babilon, v katerem se je 30 jezikov stopilo s francoskim.« Ivica Buljan
