Režiser:
Ivica Buljan

Igrajo:
Aleksandra Janković, Milutin Milošević, Vladimir Aleksić, Stipe Kostanić/ alt. Milan Marić, Boris Vlastelica, Iva Kevra, Benjamin Krnetić, Nikola Malbaša in Marko Grabež

Dramaturginja:
Maša Seničić

Avtor glasbe:
Mitja Vrhovnik Smrekar

Kostumografinja:
Ana Savić Gecan

Oblikovalec luči in scene:
son:DA

Korepetitorka:
Ana Ćosović

Asistentka kostumografije:
Darinka Mihajlović

Kondicijski trener: 
Marko Lekić

Koprodukcija:
Mini teater (Ljubljana), Heartefact (Beograd), Bitef Teater (Beograd), Novo kazalište (Zagreb), Zadar Snova (Zadar), CZKD (Beograd) in UK Parabrod (Beograd)

Koprodukcijska izvedba slovenske premiere: 
Mini teater in Kino Šiška pod okriljem CoFestivala

Svetovna premiera:
21. julij 2014, Mittelfest (Italija)

Slovenska premiera:
18. oktober 2014, Center urbane kulture Kino Šiška

Predstava traja 110 minut

Postdramska predstava

Predstava je v srbskem jeziku in ni primerna za mlajše od 12 let

»Obraz Borisa Davidoviča in brazgotinast obraz njegovega krvnika, ki je sklonjen skušal izvleči še eno lažno priznanje, sta strmela drug v drugega skozi temo zadimljene celice.

O predstavi

Grobnica za Borisa Davidoviča, eno najpomembnejših in najbolj cenjenih del v zgodovini jugoslovanske književnosti, je ob izidu leta 1976 v kulturnih krogih povzročila nenavadno buren odziv, pravo gonjo, ki so jo časopisi označili kot "največjo povojno afero pri nas". Senca senzacionalizma, ki so jo kritiki neusmiljeno vrgli na to Kiševo delo, ni preprečila burnih debat, ki jih je v naslednjih desetletjih izzvalo med umetniki in politiki, medtem ko psevdodokumentaristični slog in epska zgradba njegove naslovne zgodbe spretno razkrivata kruti mehanizem zgodovine.

Brezizhodnost Kiševega problematičnega revolucionarnega junaka je osnova mitu, ki ga ta predstava želi osvetliti, kar doseže z direktnim prodiranjem v bistvo njegovega trpljenja. Skozi tragično zgodbo Novskega skupina ustvarjalcev z brezpogojno intelektualno, čustveno in fizično zavzetostjo presprašuje družbene, verske, politične in ideološke pojave, skrite v pripovedi Danila Kiša. Poleg tega pa predstava Ivice Buljana odpira prostor za razumevanje krhkosti heroja, ki v tem primeru ni idealiziran lik, temveč človek, čigar življenje je polno lastne negotovosti in nedoslednosti.

Grobnica za Borisa Davidoviča, kultno delo, ki krepko preseglo okvire, v katerih je nastalo, danes velja za eno najmočnejših umetniških preoblikovanj totalitarnih grozot 20. stoletja. Eno najbolj kontroverznih del jugoslovanske književnosti obenem predstavlja plodno gradivo za Ivico Buljana, režiserja, ki s svojo izjemno občutljivostjo vodi drzno in atletsko zasedbo mednarodnih igralcev, s slovenskimi, srbskimi in hrvaškimi umetniki na performativen način rekonstruira življenje revolucionarja Novskega kot primer borbe posameznika proti podivjani množici.

Ukvarjati se z delom Danila Kiša predstavlja etični imperativ za umetnika, ki razmišlja o politični stvarnosti južnoslovanskih prostorov. Brati Kiša danes je za starejše generacije opomnik o odnosih moči Državljan/Posameznik/Umetnik – Država in o količini tolerantnosti, ki so je te institucije pripravljene podeliti druga drugi. Za mlajše generacije je Grobnica za Borisa Davidoviča etični in estetski manifest, ki je v teh prostorih brez primere.

Skozi zgodovinsko besedilo iz vojn in revolucije v Evropi tridesetih, štiridesetih in petdesetih let 20. stoletja Kiš preizprašuje zmagovalce zgodovine in izpostavlja kar je skupno vsem zločinom. Dokumentaristični pristop in fragmentarnost  so slika nezanesljivega ljudskega spomina, necelovitosti arhiva in kulturne dediščine, nezanesljivosti zgodovine.

O avtorju besedila Danilu Kišu

Danilo Kiš (22. februar 1935, Subotica-15. oktober 1989, Pariz) je bil romanopisec, pripovednik, esejist, dramatik in prevajalec iz francoskega, ruskega in madžarskega jezika. Leta 1954 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Beogradu, kjer je leta 1958 diplomiral  kot prvi študent na katedri za splošno književnost. Njegovo prvo objavljeno besedilo je pesem Oproštaj s majkom (1953), njegova zbrana dela (romani: Psalm 44; Mansarda; Vrt, pepel (Bašta, pepeo); Peščena ura (Peščanik); Grobnica za Borisa Davidoviča; esejistično-polemično delo Čas anatomije; zbirki proznih tekstov Rani jadi in Enciklopedija mrtvih duš (Enciklopedija mrtvih duša)) pa so izšla v štirinajstih knjigah in so prevedena v vse večje svetovne jezike. Bil je lektor na univerzah v Bordeauxu in Lilleu in dopisni član Srbske akademije znanosti in umetnosti (SANU). Prejel je številna književna priznanja tako v domovini kot tujini. Velja za avtorja, ki je izvedel poetični preobrat v jugoslovanski književnosti. 

O režiserju Ivici Buljanu

Ivica Buljan se je rodil leta 1965 v Sinju na Hrvaškem. Na Vseučilišču v Zagrebu je študiral politične vede, primerjalno književnost in francoščino. Z gledališčem se je ukvarjal najprej kot kritik in nato kot dramaturg. Režira besedila Pascala Quignarda, Marine Cvetajeve, Seneke, Ervea Gibera, Jukia Mišime, Elfriede Jelinek, Botha Straussa, Anje Hilling, Pascala Ramberta, Marieluise Fleisser, Martina Sperra, Fausta Paravidina, Miroslava Krleže in predvsem Koltesa, Muellerja in Pasolinija. Režira v evropskih in svetovnih gledališčih, njegove predstave pa gostujejo na festivalih od Havane do Züricha, v uglednih gledališčih, kot sta newyorški La Mama in berlinski Schaubühne. Bil je direktor Drame Hrvaškega narodnega gledališča v Splitu (1998-2002). Z Dubravko Vrgoč je leta 2003 v Zagrebu ustanovil Festival svetovnega gledališča. Z Robertom Waltlom v Ljubljani ustanovita Mini teater, v katerem uprizarja ključna modernistična dela. Kot pedagog sodeluje z Eksperimentalno gledališko akademijo v Parizu, akademijama v Rennesu in Saint-Etiennu in s šolo La Mama Ellen Stewart. Prejel je številne ugledne nagrade, med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada, najvišje priznanje Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. 

Festivali in gostovanja

Mittelfest 2014 (Italija); Julij 2014

18. festival sodobnega gledališča Zadar Snova 2014 (Hrvaška); Avgust 2014

48. Bitef Festival Beograd (Srbija); September 2014

CoFestival (Slovenija); Oktober 2014

ZeKaeM, Zagrebačko kazalište mladih (Hrvaška); Oktober 2014

SkupiFestival, Skopje (Makedonija); November 2014

Iz medijev