Naslov izvirnika:
Sult (1890)

Avtor odrske priredbe romana, dramaturg in režiser:
Janez Pipan

Igrajo:
Marko Mandić, Nina Rakovec, Brane Grubar, Tadej Pišek, Nina Valič in Maruša Majer

Prevajalka:
Marija Zlatnar Moe

Avtor glasbe:
Mitja Vrhovnik Smrekar

Scenografinja:
Sanja Jurca Avci

Kostumografinja:
Ana Savić Gecan

Oblikovalec luči:
Andrej Hajdinjak

Lektorica:
Barbara Rogelj

Asistentka kostumografinje in scenografinje:
Rosana Knavs

Asistent inspicient:
Matej Primec

Vodja tehnike v Mini teatru:
Tilen Vipotnik

Tehnična ekipa v Mini teatru:
Tilen Vipotnik, Matej Primec, Anže Kreč, Rosana Knavs, David Cerar, Ivan Waltl in Brina Klampfer

Fotograf:
Miha Fras

Koprodukcija:
Mini teater in Mestno gledališče Ptuj

Premiera v Mini teatru:
14. junij 2015

Premiera v Mestnem gledališču Ptuj:
4. september 2015

Predstava traja 2h 45 min in ima odmor

O predstavi

Veliki mojster režije, profesor in poznavalec literature, Janez Pipan, je skupaj z umetniškimi sodelavci postregel z novo interpretacijo enega  klasikov modernizma. Uprizoril je Glad Knuta Hamsuna, delo, ki je napovedalo dogodke 20. stoletja, a je v preizpraševanju drastičnih odklonov kapitalizma enako aktualno še danes. Ta kultni roman, zgodba o inteligentnem mladeniču, ki ne more najti dela in dobesedno crkuje od lakote, je pramodel strahov, ki nam grozijo danes.

Kultni roman, zgodba o inteligentnem mladeniču, ki ne more najti dela in dobesedno crkuje od lakote, je pramodel strahov, ki nam grozijo danes. Glede na zastarel slovenski prevod (1925) smo se odločili za naročilo novega prevoda, Marije Zlatnar Moe, predstava pa bazira na igralskih kreacijah odličnih dramskih igralcev Marko Mandić ter Nina Rakovec, Brane Grubar, Tadej Pišek, Nina Valič in Maruša Majer.

Ekonomska in moralna kriza, ki je zajela zahodno civilizacijo v zadnjih sedmih letih kliče k dvomu in preizpraševanju družbenega koncepta kapitalizma, ki je po koncu hladne vojne postal vodilni in edini priznani model naše družbe, h kateremu naj bi stremeli. Zahodni svet se je zaslepil v iluziji, da je tak sistem ne samo odgovor za konstantno prosperiteto, ampak tudi za moralno in etično očiščenje sveta, in od tukaj tudi poskusi, da bi z implementacijo demokracije in kapitalizma preobrazili še tiste ostale družbe in narode tega sveta, ki živijo v drugačnih sistemih in po drugih vrednotah. Kriza, ki poraja ne samo ekonomske, ampak tudi socialne in etične učinke družbe je razgalila nečloveškost tega sistema in vedno več je tistih, ki se podobno kot osrednji lik, Hamsunovega romana soočajo z vprašanji osnovne fizične eksistence. Tako lakota ni več problem neke oddaljene in necivilizirane Afrike (necivilizirane v očeh zahodnega sveta), ampak postaja vse bolj vsakdan mnogih v naši družbi. Vsi se spomnimo, kako so nas pretresle zgodbe v medijih o otrocih, ki so prikrajšani za šolske malice, hrano doma in druge osnovne življenjske dobrine. Zato današnji trenutek kar kliče k uprizarjanju prav tega besedila kontroverznega norveškega avtorja.

O avtorju

Knut Hamsun, veliki norveški pisec in dobitnik Nobelove nagrade za književnost, je rojen 4. avgusta 1859, otroštvo preživlja na severnih otokih Lofote, v okolju, ki vpliva na njegovo izrazito privrženost naravi v kasnejšem književnem delu. Kot mladenič se poizkusi kot učitelj, kamnosek in delavec na gradnji cest.  V osemdesetih letih 19. Stoletja dvakrat obišče Združene države Amerike, obakrat se nazaj vrne s sovraštvom do ameriške kulture in družbe.

Kot mlad fant, še ne osemnajstletnik, Hamsun zaključi nekoliko pastoralnih novel, ampak pozornost pritegne šele po objavljanju romana Glad (1890). Ta knjiga, ki je deloma tudi  avtobiografska, portretira mladega, neuspešnega pisatelja iz Kristijanije (današnjega Osla) v obupni borbi za eksistenco, tisto kar pa je najbolj neobičajno za to pisanje teme tega obdobja, pa je popolno umanjkanje kakeršnekoli družbene kritike in obtoževanja. Ubijajoča lakota, njen vpliv na psiho, je brezkompromisno opisana v vseh fazah, ki počasi uničujejo mladeničev živčni system in samokontrolo.

Iz kritik

»Uprizoritev romana, v osveženem prevodu Marije Zlatnar Moe, tako poteka kot niz gladovalčevih notranjih samogovorov, ki jih, poleg narativnih lukenj, prebadajo kratke intervencije pomožnih likov predstave, ki jih igrajo Nina Rakovec, Brane Grubar, Tadej Pišek, Nina Valič in Maruša Majer. Ta skrajno notranja perspektiva je gonilo uprizoritve, fascinantno prežeta z utelesitvijo Marka Mandića kot glavnega junaka, ki zares nima izkustva družbene vezi, zato je tudi ne more obtoževati za svoj položaj. Pravzaprav ni v njem nobenega obtoževanja ali sovraštva. To mu onemogoča tudi njegova zavest o lastni izrednosti, ponos na svojo pisavo, nadarjenost, genialnost. Uprizoritev je torej prikaz vedno znova spodletelega poskusa pisanja. Besede se z različnih točk večnadstropne konstrukcije Sanje Jurca Avci poskušajo fiksirati skozi mašino, ki nenehno govori. Dobesedno govoreče telo, pa še telo vedno manj, samo govoreče, sestavljeno iz besed in v iskanju besed za vse. /…/ Vprašanje gladovanja in pisanja pravzaprav niti ni ključno. Le-to se skriva v implicitni problematizaciji same gledališke prakse. Na ta način vprašanje, kaj gledališče želi oziroma dela, ni več vprašanje družbene relevantnosti. Vprašanje »zaradi česa gledališče gladuje« je nadomestilo »po čem gladuje«. Smer odgovora na temelju uprizoritve romana Gladje ista tako na družbeni in estetski kot tudi na individualni ravni – po opismenjevanju. A kar je še posebej zgovorno, za slabe tri ure nismo bili lačni gledališča.« (Igre gladovanja ali gledališče, lačno opismenjevanja; Radio Študent, 24.6.2015)

»Uspeh predstave gre zagotovo pripisati tudi vsebinski aktualnosti, saj se v času krize kapitalizma marsikateri kulturnik »prekarec« spopada s podobnimi križi in težavami kot Hamsunov nesojeni pisatelj več kot stoletje nazaj. Bolj kot mraz in glad (ki gresta v ekstreme!), ga muči nesprejetost v družbi. Vedno se predstavlja kot pisatelj in skozi številne dialoge ter še nazorneje monologe se nam razodeva njegov vzporedni svet, v katerem ni skrbi, da bi bil lačen ali brez strehe nad glavo, saj je vendar genialen pisec. Občasno se tovrstna razglabljanja prevesijo v svoje nasprotje – glavni junak začne dvomiti v svoj talent ali svoja pretekla dejanja. Je ta psihična labilnost res samo stvar neznosne lakote? Do neke mere zagotovo, vendar je to širše zastavljena problematika lakote – glad po tem, da bi našel svoje mesto v družbi. Mladi se že od vedno praviloma spopadamo s tovrstno lakoto, a smo v današnji krizni situaciji mnogi obsojeni na neprostovoljni post. /…/ Z Gladom so v Mini teatru nedvomno ujeli pravi trenutek in (čeprav s komorno uprizoritvijo) sezono zaključili v veličastnem slogu!« (Glad; Koridor, 26.6.2015)

Kako uprizoriti roman, kot je Glad Knuta Hamsuna? Kako razgrniti na oder tekst, ki je napovedal dogodke 20. stoletja in je v preizpraševanju drastičnih odklonov kapitalizma enako aktualen še danes? Ta kultni roman, zgodba o inteligentnem mladeniču, ki ne more najti dela in dobesedno crkuje od lakote, je pramodel strahov, ki nam grozijo danes. "Izkušnja z Markom Mandićem, ki je v neverjetni igralski kondiciji, me je dobesedno vrgla ob tla. Česa takšnega še nisem doživel. Človek namreč odigra celoten roman, in to z absolutno izrazno preciznostjo, preigra številna stanja, se »sprehodi« skozi neštete transformacije – in v predstavi je ostal le delček vsega, kar je nastalo na vajah in med redkobesednimi pogovori. Kot bi šlo za življenje ali smrt. To je pravo gledališče!" Več v intervjuju z režiserjem Janezom Pipanom, Za hrbti gobezdavih hermenevtikov izumljati teater (Sobotna priloga, 13.6.2015)

»Med dramatizacijo romana in dejansko uprizoritvijo romana – torej neposrednim prenosom romanesknega besedila na oder – je velikanska razlika; a režiserju Janezu Pipanu je s postavitvijo Gladu v Mini teatru uspelo tako rekoč nemogoče./…« Pipanovo ugledališčenje romana je tako neke vrste lepljenka, ki na oder prenese Hamsunov fantastično solipsističen svet, njegov glavni nosilec pa postane Marko Mandić; hkrati glavni junak, nosilec dogodkov in prvoosebni pripovedovalec. Človek brez imena, človek brez imetja, človek brez zaznavne prezence, ki se na vsak način trudi postati priznan pisatelj/pisec in temu nameni vse svoje moči. Človek, za katerega se zdi, da je absolutno nezmožen poskrbeti sam zase, ker je neprestano neskončno lačen, pogosto nima kje spati, hkrati pa se vedno znova dviga iz svojega gladu, pa čeprav zgolj z grickanjem vejice, predvsem pa nekakšno potepuško radoživostjo. Mandić prav to radoživost zadene z vso težo gladovanja, ki je samo po sebi precej neuprizorljivo … /…/ Duševne blodnje dodatno okrepi megalomanska scena, kovinska konstrukcija Sanje Jurca Avci, zajedajoča se v notranjost dvorane, ki predstavlja mestne ulice, in ko je treba, tudi posamezne sobe, obenem pa jo je mogoče razumeti kot tavanje po gromozanskem in nepreglednem blodnjaku konstrukta lastne duševnosti. Dodatno atmosfero, ponekod intimno, ponekod zanesenjaško zmagovalno, pa kovinsko udrihajočo ustvari glasbena podlaga Mitje Vrhovnika Smrekarja, medtem ko nas kostumi Ane Savić Gecan opomnijo, da smo tam nekje na prelomu 19. in 20. stoletja. Pipanovo ugledališčenje Hamsunovega romana, ki ga, kot je tudi režiser sam dejal, "brez Mandića ne bi bilo", dokazuje, da je mogoče roman prenesti na oder; pri čemer pa so potrebni natančen in poglobljen premislek, odlična igralska zasedba in navsezadnje tudi primerno romaneskno gradivo, ki takšen podvig omogoča.« (Hamsunov fantastično solipsističen svet gladovalca - na odru; MMC, 19.6.2015)

Iz medijev