Zagotovite si vstopnice tudi vi!
Pol leta je preteklo od smrti njihovega prijatelja. Sara, Mateja, Vanja, Gregor, Jan in Primož se dobijo v koči, daleč od oči ostalih ljudi. Kar naj bi bilo prijateljsko srečanje in posvetilo preminulemu prijatelju, se sprevrže v lov za resnico, ki pa se z vsakim novim priznanjem vse bolj umika in skriva. Je kriva divjad? Kaj se skriva na podstrešju? In zakaj sneg ne neha padati?
Skozi igralsko silo generacije osemdesetih, s tekstom, ki je izrazito intimen, a hkrati plove po najbolj obče človeškem in tragičnostjo, ki si jo vsaka generacija nadene na unikaten način, se je Nejc Gazvoda s prvim avtorskim projektom za gledališče lotil medija skozi svojo poetiko, k projektu pa povabil vrhunske igralce svoje generacije, ki so v preteklih letih že opozorili nase tako v gledališču kot na filmu.
Nejc Gazvoda o Divjadi
Divjad je predstava o moji generaciji. Z njo nadaljujem svojo pot, ki sem jo začel v literaturi in nadaljeval na filmu. Generacijske teme pa so podlaga konkretnega dogodka, smrti mladega človeka, ki je vsakega izmed junakov prizadel na drugačen način. Divjad je realistična drama, ki temelji na igralski moči šestih sijajnih mladih igralcev, ki po mojem mnenju v gledališču vse premalokrat dobijo priložnost za konkretne, dramatične like s kompleksnimi značaji in problemi.
Predstava ni eksperiment v mediju, ampak izrazito karakterna in situacijska drama, ki mlade ljudi, ujete v turbulentni čas Slovenije enaindvajsetega stoletja, sooči s tem, da na novo napišejo svojo resnico. Koliko zares poznam ljudi okoli sebe? Koliko zares poznam sebe? In kaj mi še ostane, ko vse maske padejo?
"Zgodba v Divjadi je predvsem zgodba o travmi, s katero se morajo mladi soočiti. Vendar me ne zanima sociološko portretiranje generacije, ne zanima me, ali je treba dokapitalizirati banke in uvesti intervencijski zakon, ampak enostavno vsakdanji problemi ljudi moje starosti."
"Vedno me je zanimalo, kaj so tiste stvari, ki se zgodijo določeni generaciji, na primer generaciji mojih staršev, ki so vplivale na to, kakšni so. Kakšne so skrivnosti, ki jih skrivamo, kdaj jih razkrijemo in kdaj nastopi trenutek v posameznikovem življenju, od katerega naprej je popolnoma drugačen, ampak s tem mora živeti - to je pri Divjadi bistveno."
"Gre za nekakšen trk tradicionalne misli in hrepenenja po svobodi. Ko človek ne more zadržati osnovnih čustev, ko se mu podrejo najosnovnejše reči, ki si jih je v življenju že postavil, izbruhne boj. Veste, v skrajnih razmerah ljudje brez premisleka butnejo z rogovi in ugriznejo."
"Travme, ki jih opisujem, niso tako skrajne, da bi se o njih moral posvetovati s strokovnjaki, ampak gre predvsem za iskanje odgovorov na nekatera življenjska vprašanja o problemih ljudi moje generacije. Skozi proces ustvarjanja te predstave sem našel morda najbolj čisto obliko lastne poetike - tragični, tihi ljudje, vsak s svojo rano, ki organsko plujejo po svojem krhkem svetu, ki vse bolj in bolj poka, dokler ne poči."
"V Divjadi bo tisto, kar bo likom ostalo, spomin na bistveno - na izrečeno, na poglede, na trenutke, ki jih ne bodo nikoli pozabili. Zato je scenografija taka, rekviziti taki, njihovi kostumi taki - detajli, ki se jih ne spominjamo, so umaknjeni. Steklenice so brez nalepk in enostavne, tekočina v njih je prozorna. Stene so črne, oblačila subtilna. Dogajanje je umeščeno na sredino, ki je osvetljena, rob odra je v mraku. Spomini so otoki svetlobe, tema je morje, ki ga preplavaš do naslednjega bistva."
