Zagotovite si vstopnice tudi vi!
Kaj se zgodi, ko zaljubljenost mine in ljubezen izgine? Kaj narediti, ko dve osebi nista več za skupaj? Ko ne moreta ali ne želita biti več v odnosu? Zapiranje ljubezni je konec zgodbe. Zgodbe o paru, ki poskuša končati in zapreti skupno zgodbo. Odlična igralca Pia Zemljič in Marko Mandić, par tudi izza odra, bosta na odru zaključevala svoj ljubezenski in partnerski odnos. Ženeta ju bes in skrajna sila, da se razideta. Lika, ki skozi jezik in gibanje med seboj gradita bodečo žico iz besed, se bosta poskusila rešiti iz vrtinca, v katerega ju je potegnilo in v katerega vlečeta drug drugega.
Čakata nas dva monologa, ki se medsebojno ne moreta prekiniti. Dva ločena toka besed. »Globoko v sebi čutim, da gre za plesno predstavo,« je rekel avtor besedila Pascal Rambert. In na neki način to ples tudi je - duševni ples, ki na plano prinaša tisto nevidno gibanje duše. In tudi živcev.
V čem je skrivnost zapeljive privlačnosti Zapiranja ljubezni? To je čista ljubezenska zgodba v času, ko čiste ljubezenske zgodbe niso več mogoče, ko se jih spominjamo kot izgubljenih ostankov preteklosti. Kolektivne sanje zahodnega človeka so, da je zaradi smrti ljubezni mogoče umreti. V življenju pa vidimo, da to smrt vsi preživimo. Ljubiti »za vedno « kot v velikih zgodbah ni lahko. Tega so zmožni junaki, mi, običajni smrtniki, pa skušamo intenzivnost »prave ljubezni« vedno znova oživljati in jo zato nenehno pomnožujemo.« režiser Ivica Buljan
»Tukaj ne gre za konverzacijsko dramo, kjer bi bili priča nekemu malo hujšemu zakonskemu prepiru v dokumentarnem slogu, ampak za tragedijo, sicer banalno, a vendar. Zakol ljubezni, bruhanje besed, ki klofutajo, zabadajo, se ponekod v stilu klasicističnih tragedij valijo iz ust kot visoka poezija, drugič pa spet pritlehno in vulgarno zasvinjajo zrak.« Pia Zemljič, Planet Siol, 26.8.2013
»Predstava sicer 'zapira' ljubezen, vendar govori izključno o tej temi. Poskuša jo izgnati iz telesa in glave, vendar dokazuje, da je tukaj. Gledališče ni več rezervirano zgolj za velike in katastrofične teme, vanj se vračajo ljubezen in čustva, spreminja se tudi način, saj je dolgo veljalo, da je treba ljubezen obravnavati z distance ali z elementom ironije. Ironija je tukaj ostala na obešalniku za vrati, vse je smrtno resno.« Marko Mandić; Delo, 22.8.2013
