Program Mini teatra ob svetovnem dnevu lutk
Sobota
21.3.2015 ob 11.00
ZVEZDICA ZASPANKA
Mini teater, Križevniška 1, Ljubljana
Sobota
21.3.2015 ob 12.00
OTVORITEV RAZSTAVE MINIATURNIH ČEŠKIH LUTK
Razstava miniaturnih čeških lutk (avtorja lutk: Robert Smolik in Jaroslav Milfajt) ter Zbirka malih čeških marionet Mini teatra, v kateri so lutke in scenografije neznanih čeških avtorjev s konca 19. stol. in začetka 20. stol.
Mini teater, Križevniška 3, Ljubljana
Nedelja
22.3.2015 ob 17.00
RDEČA KAPICA
Mini teater, dvorana na Ljubljanskem gradu, Ljubljana
Svetovni dan lutkarstva
Na pobudo Unime, svetovnega združenja lutkarjev, lutkarji 21. marca praznujemo svoj dan. Praznovanju se vsako leto pridružijo tudi slovenska lutkovna gledališča, s poslanico pa uveljavljeni lutkovni ustvarjalci opozorijo na pomen lutkovne umetnosti.
Letošnjo mednarodno poslanico je pripravil ugledni iranski režiser Behruz Gharibpur, slovensko poslanico pa Martina MauričLazar, nova predsednica Unime, društva slovenskih lutkovnih umetnikov in prijateljev lutk. Martina MauričLazar, ki je na tem mestu nasledila dolgoletnega predsednika Roberta Waltla, je igralka Lutkovnega gledališča Ljubljana in docentka za lutkarstvo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala angleški jezik in primerjalno književnost. Diplomirala in magistrirala je na praški DAMU, Akademiji za gledališče, na katedri alternativnega in lutkovnega gledališča, smer igra. Za svoje delo je prejela več nagrad na domačih in tujih lutkovnih festivalih. V poslanici je med drugim zapisala: »Lutka je lahko vedno in v vseh smislih aktualno sredstvo za razmislek o stanju duha. Naj bo dan lutk vesel dan, dan vprašanj in zavedanja o naši čistosti. Tako kot skozi otrokove oči uzremo lastno čistost, lahko skozi lutko pogledamo v svoje bistvo. Kadar otrok ali odrasel človek z zaupanjem in vero spremlja lutkovno predstavo, je ta vedno tam. Naj bo zavedanje o lastnem obstoju in pomembnosti močnejše od vodljivosti, ubogljivosti, ponižnosti in poniževanja.«
Poslanica ob svetovnem dnevu lutkarstva
Lutkovno gledališče v Sloveniji je aktivno že več kot sto let. Imamo dve profesionalni ustanovi (Lutkovno gledališče Ljubljana in Lutkovno gledališče Maribor), veliko število skupin in posameznikov, ki se z lutkarstvom za otroke in odrasle ukvarjajo profesionalno kot neodvisni ustvarjalci (igralci, režiserji, scenografi, lutkovni tehnologi), pedagoške programe lutkarstva na treh univerzah (v Mariboru, Ljubljani, Kopru) in na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Samozaposlenih v kulturi na področju lutkovne umetnosti je zaradi neugodne družbene in kulturnopolitične naravnanosti žal vedno manj, a poudariti moramo, da je med njimi nekaj izjemnih avtorjev in ustvarjalcev, ki pomembno vplivajo na razvoj uprizoritvenih umetnosti pri nas. Želimo si, da bi lahko obstali in svoje potenciale razvijali tudi v prihodnje.
Lutkarji se z lutko ukvarjamo kot z instrumentom v rokah muz. Instrumentom čistosti. Naša vprašanja se v večini nanašajo na lutkino posrednost oziroma neposrednost; se lutka dotakne otroka, ker mu govori sama, ali zato, ker mu prek nje nekaj sporočamo odrasli, ki jim otrok zaupa? Vsi pa se lahko vprašamo – si želimo svet brez magičnega posrednika? Si želimo svet, kjer otroci ne bi imeli lutkovnih junakov? Kaj v resnici vemo o svetu? Kaj vemo o otrocih, ki v naš razstreščeni svet prihajajo celi in sestavljeni?
Če je lutkovno gledališče lahko vsaj delno zaščitnik otrok, bi moralo biti njegovo poslanstvo več kot nacionalna in svetovna strategija. Je duhovna strategija vsakega posameznika, vsi, ki lutki služimo, pa smo njeni častni uslužbenci.
Lutka je lahko vedno in v vseh smislih aktualno sredstvo za razmislek o stanju duha. Naj bo dan lutk vesel dan, dan vprašanj in zavedanja o naši čistosti. Tako kot skozi otrokove oči uzremo lastno čistost, lahko skozi lutko pogledamo v svoje bistvo. Kadar otrok ali odrasel človek z zaupanjem in vero spremlja lutkovno predstavo, je ta vedno tam. Naj bo zavedanje o lastnem obstoju in pomembnosti močnejše od vodljivosti, ubogljivosti, ponižnosti in poniževanja.
Naša poslanica se pridružuje mednarodnemu sporočilu svetovne lutkarske organizacije Unima, tokrat izpod peresa iranskega lutkovnega ustvarjalca Behruza Gharibpura, na številnih odrih po Sloveniji pa smo ob praznovanju današnjega dne pripravili veliko predstav.
Vesel dan lutk 2015!
Martina Maurič Lazar, v imenu združenih slovenskih lutkarjev, članov Ustanove lutkovnih ustarjalcev in Unime Slovenija Unima
Mednarodna poslanica ob svetovnem dnevu lutkarstva 2015
Star sem bil deset let, ko sem si prvič ogledal tradicionalno lutkovno predstavo.
Star sem bil deset let, ko sem se zaljubil v »Mubaraka«, v ljubezen, ki je z menoj prepotovala že več kot pol stoletja in še vedno prežema ves moj razum in bit.
Star sem bil dvajset let, ko sem, zavezan tej ljubezni, preiskal sleherno alejo in ulico v Teheranu, da bi našel ostarele, utrujene in iztrošene igralce in jih obudilv življenje, jih vrnil v umetniške kroge in na univerzo, na predavanja o umetnosti – vse to v upanju, da se bodo tudi drugi zaljubili v moje idole.
Takrat sem bil prepričan, da sem edini zaljubljenec takšne vrste na svetu, a sem kmalu spoznal, da to ni tako. Odpravil sem se na pot, da bi obiskal vsak kotiček tega sveta, odkril njegovo prevzetost nad lutkarstvom in se srečeval z oboževalci lutkovnega gledališča v Italiji, Veliki Britaniji, Indiji, na Kitajskem, v Rusiji, ZDA, Franciji, Nemčiji in povsod drugod.
Navdušeno sem odkril, da ne le, danisem bil edini, saj sem bil v resnici le eden od milijonov drugih zaljubljencev v lutkarstvo, marveč da je bil tudi »Mubarak« le eden od desetine lutk, ki so si že stoletja prizadevale s komedijo in sarkazmom vliti upanje in narisati nasmeh na obraze žensk, moških in otrok, ki so bili prepogosto ujeti v kremplje strahu in bolečine v svetu, polnem vojn, revščine, nasilja in nebogljenosti.
Žal nisem potreboval veliko časa, da sem spoznal, da so moji kolegi iz širše gledališko-umetniške srenje na lutkarstvo gledali zviška in s prezirom, saj so sebe in svoj sloves doživljali previsoko, da bi bili lahko del njegovega sveta.
In prav takrat sem se odločil, da bom svojo ljubezen branil, tako kot bi vojščak branil svoj zaklad, in da bom njej in neznanemu posvetil svoje življenje.
Prav v tistem obdobju sem namreč postajal vse bolj naklonjen lutkarstvu kot jeziku, ukoreninjenemu v nas tako globoko in na široko kot naša pradavna sposobnost doživljanja radosti, žalosti, otožnosti in sreče.
Ugotovil sem namreč, da je sleherna lutka v resnici simbolična upodobitev sveta, ki nas obkroža, kakor tudi odraz slehernega prednamca.
Prav takrat sem se tudi dokončno zavedel, zakaj je Omar Kajam, ugledni perzijski filozof, matematik in pesnik,v svoji imenitni štirivrstični pesmi človekov svet poistovetil z lutkovno predstavo:
Smo lutke in lutkarja usoda
To ni metafora, temveč resnica svéta
Ki nam na odru včasih poteze vodi
Da ena za drugo izginejo v skrinjo neobstoja
Za senčno zaveso sva ti in jaz
A ko zavesa pade, je tam le še senca …
Ob potovanjih, branju knjig in pogovorih z drugimi ljubitelji lutkovnega gledališča sem se vse bolj zavedal dejstva, da se pomen lutkarstva izraža skozi raznolikost oblik in okusov, ki se porajajo v duhu različnih igralcev, prav v vsakem delčku sveta. Od Čikamaca Monzaemona pa do izvajalcev v templjih, od sicilijanskih umetnikov do domišljije in jezika Dhalangov v Indoneziji, kakor tudi skozi poglede različnih režiserjev in igralcev z vsega sveta.
Začel sem trdno verjeti, da se lahko s pomočjo tisočletnega lutkarskega jezika kritično ozremo po svetu okoli nas in tako pritegnemo še več gledalcev, da si ogledajo in se tudi oni zaljubijo v to starodavno obliko umetnosti.
Globoko verjamem, da je odkritje lutkarstva človeštvo preoblikovalo podobnokot odkritje kolesa in da je vsaj tako kot slednje učinkovalo na zmanjševanje razdalj in premostitev komunikacijskih prepadov med nami.
Najbrž je totako, ker ima celo poglobljena filozofska lutkovna predstava moč, da v zavesti gledalcev prebudi delček otroštva, s pomočjo katerega se lahko otresejo iluzij starosti in časa ter odkrijejo fantastični svet, v katerem oživijo predmeti, izdelani iz lesa in drugih neživih snovi.
Bržkone je največja odgovornost slehernega umetnika, ki se ukvarja z lutkarstvom, da ne glede na jezik, državljanstvo ali okolje, iz katerega izvira, prebudi prav tega »otroka« v srcih milijonov soljudi, ki so naš svet onesnažili s krvjo in nasiljem.
Največja odgovornost lutkarstva in nas, občudovalcev vseh teh dragocenih relikvij naših prednikov,pa je, da pomagamo omiliti zlo in sovraštvo, ki sta prepojila našo človeško družino,ter spomniti ljudi na otroštvo, njegove radosti in čudovite sanje …
Danes praznujejo vsi tisti, ki v nas znajo prebuditi otroka, vsi tisti, ki ljubijo lutkarstvo iz vsega srca.
Vse najboljše za dan lutkarstva!
Behruz Gharibpur
Behruz Gharibpur
Behruz Gharibpur se je rodil v Sanandadžu (prestolnici iranskega Kurdistana)
19. septembra 1950. V svet gledališča, ki mu je ostal zvest vse do današnjih dni, je vstopil že pri rosnih štirinajstih letih. Izobraževal se je v Iranu, na Fakulteti za gledališko umetnost Univerze v Teheranu (1970–1974),in v Italiji (1977–1979), na Akademiji za dramske umetnosti Silvia d'Amica (Accademia d´Arte Drammatica Silvio d´Amico).
Kot oblikovalec in gledališki vodja se je uveljavljal na različnih področjih, ki pa so imela pred seboj venomer isti cilj: širitev in razvoj kulturnega prostora v Iranu.
Leta 1980 je ustanovil stalno gledališče za otroke (Gledališko središče in Lutkovno gledališče za otroke in mlade). Leta 1991 je klavnico v Teheranu preoblikoval v Kulturno središče Bahman. Leta 2000 je v nekdanjem generalnem štabu vojske odprl Iranski umetniški forum.
Leta 2002 je pod njegovim vodstvom iz nekdanje delavnice nastalo stalno Marionetno operno gledališče: Dvorana Ferdovsi. Leta 2014 pa je v nekdanjem domu znanega iranskega igralca Entezamija odprl gledališki muzej.
Po več kot štirih desetletjih umetniškega življenja in opravljanja različnih zadolžitev, tako doma kot na tujem, kakor tudi številnih mednarodnih nagradah in režijah velikih predstav, denimo Nesrečnikov Victorja Hugoja ali Koče strica Toma Harriet Breecher Stove, se je Behruz Gharibpur z vso resnostjo ponovno lotil ustvarjanja v lutkovnem gledališču in ustanovil največjo gledališko skupino,Lutkovno gledališče Aran,ter ob vsem tem za nameček ustvaril še Nacionalno opero, zasnovano na iranski narodni glasbi.
Tako je v zadnjem desetletju na oder postavil naslednje predstave: Rostam in Sohrab, Macbeth, Ashura, Rumi, Hafez, Layli va Majnoon itd.
Behruz Gharibpur je leta 2013 v Tbilisiju prejel naziv častnega doktorja gruzijske Univerze za gledališče in film, leta 2015 pa so ga v Italiji počastili z nazivom viteza.
UNIMA se zahvaljuje Mani Hamidi za prevod iz perzijskega jezika, IdoyiOtegui za prevod v španski jezik ter FabriceuGuilliotuza prevod v francoski jezik.
Prevod: Nataša Jelić
