Režiser:
Marko Bulc - Mare

Igrata:
Milan Štefe
Rok Vihar

Dramaturg:
Matjaž Marinič

Scenograf:
Damir Leventić

Kostumografinja:
Nataša Recer

Avtor glasbe:
Matjaž Marinič

Svetovalec za gib:
Sebastjan Starič

Oblikovalec luči:
Matjaž Brišar

Asistentka režiserja:
Brina Klampfer

Fotograf:
Miha Fras

Tehnična podpora:
Tilen Vipotnik
Matej Primec
Sonja Povšič

Koprodukcija:
Mini teater
Parnas, d.o.o. Domžale

Premiera:
28. februar 2016

Psihotriler

Predstava traja 90 minut

O predstavi

Ko kriminalka sreča psihodramo, se na odru zgodi Zavednonezavedno – dramsko besedilo Drage Potočnjak v avtorski poetiki Mareta Bulca. Je v ospredju psihotrilerja  psihiatrija ali gre za kriminal – vprašanje je na mestu! Igra o tako opevani normalnosti se sprašuje predvsem o mejah norosti.

Če ne vsebuje razodetja, je resnica gola.

Zato se psihiater Josip v svojem osebnem življenju lahko obnaša, kot da še ni slišal za Freuda. A ne za vedno! Dokler se pred njim ne pojavi Filip, ki obvlada. Oba. Tudi Freuda!

V psihotrilerju Zavednonezavedno ne odkrivamo morilca. Umor se še ni zgodil. Mogoče se  niti ne bo. Odvisno od prišleka, ki se v petek popoldan zateče k psihiatru in ostane pri njem do ponedeljka zjutraj. Se je prišel Filip doktorju Josipu predvsem maščevat ali ga je prišel  spoznat? Je bolnik ali terorist? Protagonista, igrata ju Rok Vihar in Milan Štefe, v silovitem dvoboju trčita skupaj. Dva moška, ki igrata na zmago! Zmagovalca, ki ju je usoda nekoč zapletla v isto zgodbo, zdaj pa se na robu diha trgata iz nje. Vendar se sprašujemo, ali je zgodba, ki se v osupljivem, včasih humornem preigravanju odvija pred nami, sploh resnična. Preobratov v njej je namreč toliko, da so že na robu razuma ali na meji … norosti. Tudi če se kaj na videz razreši, ostaja do konca nerazrešeno, kdo je kdo. Kdo je torej pacient in kdo zdravnik?

Potočnjakova in Bulc se na odru srečujeta drugič, dve močni avtorski poetiki, ki drezata v tabuje slovenske družbe.

Igra Zavednonezavedno je bila leta 2006 pod naslovom Vse lepo in prav nominirana za Grumovo nagrado.

Iz gledališkega lista

Rojstvo psihotrilerja iz duha psihodrame

Kaj pričakujemo, kadar obupujemo in vendarle še gremo h kakšnemu človeku? Neko navzočnost seveda, po kateri nam bo povedano, da vendarle še obstaja smisel.

Martin Buber

Izhodišče za nastanek psihotrilerja Zavednonezavedno igralke in dramatičarke Drage Potočnjak je v dveh njenih predhodnih besedilih. Leta 2001 je napisala dramo Déjà vue, ki jo je pozneje priredila v psihodramo Vse lepo in prav (besedilo je bilo leta 2006 nominirano za Grumovo nagrado). Zavednonezavedno predstavlja nekakšno sintezo obeh besedil, kjer avtorica raziskovanje odnosov in njihovo odsotnost v družini prenese na polje psihiatrije, v področje »zavednonezavednega«.

Naslov Zavednonezavedno odpira različne možnosti za interpretacijo. Besedo zavedno, ki označuje prvi del naslova, je moč razumeti kot kategoričen pojem v odnosu do zavedanja in nezavedanja določenih dejanj, lahko pa jo razumemo kot oznako za tisto, kar obstaja oziroma kar izraža dokončnost ter nepreklicnost določenega dejanja. Drugi del naslova je sestavljen iz psihološke oznake nezavedno, ki je še danes predmet odprtega diskurza, tako glede obstoja kot glede same definicije. Ob vprašanju o obstoju nezavednega se je nemogoče izogniti Sigmundu Freudu, ki opozarja, da je večji del tistega, kar je za nas realno, nezavedno, večji del tistega, česar se zavedamo, pa ni realno. Freud pravi, da zavest obsega v slehernem trenutku le skromno vsebino, tako da se mora največji del tega, kar imenujemo zavestna vrednost, tako in tako najdlje nahajati v stanju latentnosti, torej v stanju psihične nezavednosti. Za razliko od Freuda Fromm trdi, da nezavedno ne obstaja, obstajajo le izkustva, ki se jih zavedamo, ali pa izkustva, ki se jih ne zavedamo.

Kljub temu da je naslov Zavednonezavedno interpretativno odprt, je ravno izostrenost v žanru tista, ki bistveno določa izhodišče za branje in uprizarjanje igre. Oznaka psihotriler, ki je kot žanr bolj značilna za film kot za gledališče, izhaja iz žanra kriminalnega filma. Ključen za razvoj trilerja ali srhljivke je poudarek na stopnjevanju napetosti oziroma suspenza; to ne vpliva nujno na razrešitev konflikta. Psihotriler, ki sodi v podžanr srhljivke, dodaja suspenzu razsežnost na področju psiholoških travm protagonistov. Po mnenju Bojana Kavčiča se posveča predvsem psihološkim razsežnostim agresivnosti ali ogroženosti individuuma. »Pogosto gre za filmsko študijo odtujenosti in njenih vidnih manifestacij v nasilju, le izjemoma pa za psihološko analizo patološkega primera, zakaj meja med objektivnim in subjektivnim je praviloma preveč zabrisana, da bi omogočala takšen nevtralen, ΄znanstven pristop΄.« Zavednonezavedno je takšna izjema, saj je analizi patologije dveh glavnih oseb znotraj samega besedila posvečeno veliko pozornosti. Druga značilnost psihotrilerja je vdor v intimo, v varno okolje, ki se z vpeljavo grožnje spremeni v nedomačnost, v prostor eksistenčnega strahu.

Linearna struktura psihotrilerja Zavednonezavedno je zgrajena na podlagi sosledja dni (od petka popoldne do nedelje zvečer), pri čemer se z vsakim dnem oziroma delom dneva razkriva del mozaika, ki razrešuje vprašanje o povezanosti med glavnima likoma, o njuni preteklosti, travmah in možnih razrešitvah, ki se sprevračajo v negotovost in napetost situacije.

Prostor dogajanja je zasebna psihiatrična ordinacija doktorja Josipa, ki ravno končuje svoj delovnik, ko se pojavi Filip. Josip se ga poskuša čim prej znebiti. Vendar je moč Filipove navzočnosti  v njegovi nedefiniranosti – je Filip prišel po pomoč ali s kakšnim povsem drugim namenom in kdo pravzaprav je? »Filip… pa Jošt. […] Enkrat eden, drugič … oba,« reče Filip. Ko postaja situacija vse bolj nenavadna, ponudi v skladu z žanrskimi zakonitostmi možnost izhoda oziroma razrešitve, vendar Josip to presliši, kar se izkaže za usodno. »Poslušajte me, vam bo še prav prišlo,« Filip opozori Josipa, ki pa se za njegove besede in uganke ne zmeni. »Morala bova pospešit ΄terapijo΄. In tisto, kar ste prejle tako vehementno potlačili, nekako spet izbezat iz vas. Obstaja le vprašanje načina. Ki je zaenkrat lahko še stvar dogovora. Zato … karte na mizo, stari.« Sledi igra preobratov, preigravanj z resnico in lažjo, z zanikanjem, igra, ki se spremeni v večdnevno agonijo.

Izhodišče obeh glavnih likov psihotrilerja Zavednonezavedno moramo  iskati v občutku nepopolnosti. Filipova tesnoba in njegovi preskoki znotraj različnih duševnih stanj so posledica jeze, ki se je razvila v prezir.. »Odsotnosti se ne plačuje z denarjem!« Filip opomni Josipa, in čeprav ga ta skuša prepričati, da bi se lahko o vsem normalno pogovorila, mu Filip ne more verjeti, saj Josip še vedno ne prevzame odgovornosti. Josip gleda nanj z izrazito analitično distanco, zaradi katere zavrača kakršnokoli možnost lastne napake: »Na vašem mestu bi bil previden in bi upošteval le tisto, kar se da dokazat. Posledice zgrešenih obtožb se lahko izkažejo kot katastrofalne,« se glasi njegova replika. Za razliko od Filipa je Josip svojo nepopolnost izkusil in potlačil v trenutku, ko je doživel soočenje z neodgovornostjo. Njegov modus vivendi temelji na načelu, da je stokrat ponovljena laž resnica.

»JOSIP: Niste!

FILIP: Kaj boš naredil, če sem res … Mislim, če bi jaz …

JOSIP: Zagotovo vem, da niste!«

Na obtožbe se Josip odziva s hladno indiferentnostjo ter občutkom superiornosti. Nič nenavadnega, da ga avtorica v eni izmed zgodnjih različic drame označi za inženirja duš.

Leitmotiv psihotrilerja Zavednonezavedno je prebuditi vest. Filip v Josipu išče skorajda ontološki dokaz za potrditev svojega lastnega mesta v tem svetu. Za takšno potrditev bi Filipu zadoščala že ena beseda, ki pa je Josip nikakor ne more izreči. V sklepnem dejanju se izkaže, da je Filip v tisto, kar je trdil že od samega začetka: »Enkrat eden, drugič … oba.« V kontekstu psihotrilerja mora konec vedno slediti naraščajočemu občutku napetosti in mora zato v dramaturškem smislu predstavljati vrhunec. Če do razrešitve konflikta ne pride in je vzpostavljeno obstoječe stanje ali nakazano podaljševanje agonije, je zaključek pogosto diametralna slika začetka. Ključnega pomena postanejo za gledalce in bralce informacije. Izpeljava psihotrilerja Zavednonezavedno zahteva aktivnega bralca oziroma gledalca, ki iz nabora informacij na koncu sestavi celostno podobo. Ključ za razrešitev konfliktne situacije med likoma je v njuni medsebojni povezanosti, v katero ne znata vstopiti. Josip je svojo identiteto izgubil, Filip pa se s svojo vseskozi poigrava, dokler oba ne končata v stanju zavednonezavednega.

Matjaž Marinič, dramaturg predstave

Iz kritik

»V središču igre, ki jo žanrsko lahko označimo za psihotriler, sta psihiater in pacient. Nekaj, kar je sprva videti kot čisto običajen obisk bolnika pri zdravniku, se kmalu sprevrže v čustveno nabit obračun med posameznikoma, ki imata vsak svoje skrivnosti. Njuni vlogi se kdaj pa kdaj celo zamenjata in gledalec več ne ve, kdo je tisti, ki naj bi bil v predstavi normalen oz. duševno zdrav in kaj to sploh pomeni. V psihiatra se je vživel igralec Mestnega gledališča Ljubljanskega, Milan Štefe, v pacienta pa igralec ljubljanske Drame, Rok Vihar. Na odru sta se odlično ujela, zato predstava učinkovito opravi svoje poslanstvo. Gledalec je dobro uro ujet v vrtinec dogajanja in si skoraj ne upa niti treniti z očmi. Hitra menjava kadrov spominja na filmsko kriminalko, minimalistična scena pa usmerja gledalčevo pozornost na igralca in njuno igralsko moč. Pohvaliti je treba tudi Drago Potočanjak in Mareta Bulca, ustvarjalni par, ki se je po predstavi Srce na dlani spet izkazal za odlično kombinacijo. Omenjena ustvarjalca namreč zagovarjata kakovostno gledališče z jasnim sporočilom. Sporočilo predstave Zavednonezavedno pa je, da so duševne bolezni še vedno tabu, o katerem je treba govoriti. Prav zato bodo ob nekaterih ponovitvah predstave v Mini teatru pripravili strokovne pogovore, s katerimi želijo dvigniti zavest o sprejemanju duševnih bolnikov v družbi.« RA SLO 1, 29.2.2016, Ana Rozman (na posnetku od 19:20 dalje)

»To nenavadno besedilo za dva igralca avtorice Drage Potočnjak označujejo kot psihotriler, žanr, ki ga običajno srečujemo v filmskem svetu. Ker pa sodobno gledališče išče vedno nove in nove izraze, in ker gre v pričujočem primeru za komorno zasnovano dramo, čigar dogajanje ves čas poteka v istem prostoru, je tovrsten žanr lahko učinkovito izpeljan tudi na gledališkem odru. V režiji Mareta Bulca je nastala kratka a močna predstava, ki nas prevzame s svojo intenzivnostjo in prepričljivostjo. Igra skoraj brez uvoda pred nas postavi napet dialog med dvema nastopajočima: psihiatrom Josipom in mladim Filipom, ki se nepričakovano pojavi v psihiatrovi ordinaciji. Nekaj časa ne vemo, ali je prišlek pacient, terorist, ogoljufana stranka ali sorodnik; razumemo pa, da je njun odnos zelo oseben in tudi zelo boleč, sicer bi Filip psihiatrove ordinacije ne zasedel v tako intenzivnem, arogantnem, celo nasilnem slogu. Ves čas čutimo, da je Filip pod plastjo trmastega, nepopustljivega, celo krutega obnašanja razrvana, ranjena in negotova oseba, ki išče zadoščenje in na svoj način skuša urediti svoje razbolelo življenje. Josip sprva deluje kot obvladan, trezen mož, ki se zna ograditi od nesreče drugih, a mu Filip hitro pokaže, kako enostavno je zlomiti takšno držo, ga ponižati in prisiliti, da se vsaj delno sooči z zatajeno resnico o svoji preteklosti. V nadaljevanju nenavadni par niha med jezo, norostjo, pretvarjanjem in hvaležnostjo, da sta se vendarle našla in nekoliko razjasnila svojo preteklost. Ne vemo, kako se bo njun odnos razvijal v prihodnosti; iz zaključka drame lahko sklepamo le to, da sta po številnih medsebojnih napadih, ki sta jih doživela v treh dnevih preživetih kar v psihiatrovi ordinaciji, nekako izenačena in umirjena. Njuno doživljanje sebe in drugega najbrž nikoli več ne bo takšno kot pred tem dogodkom, čeprav je Josip močno nagnjen k zatajevanju in pretvarjanju in je Filip čustveno poškodovan do te mere, da mu morda nihče več ne more pomagati. A vendarle za vse nas, tako za dramska lika kot za publiko, konec prinese olajšanje: dobro je namreč videti, kako se več desetletij stara resnica razkrije, kako, vsemu navkljub, najde pot do nas in kako resnica, tudi po dolgem času prikrivanja in onemogočanja, ostane sveža, čista in močna, tako da lahko s svojo močjo poveže tisto, kar se je zdelo nezdružljivo. Komorno besedilo Drage Potočnjak zahteva minimalistično postavitev, ki temelji predvsem na prepričljivi igri nastopajočih. Milan Štefe nas prepriča v vlogi šarmantnega, izobraženega, sprva povsem obvladanega psihiatra, ki sčasoma vendarle dovoli, da pogledamo v njegovo zakulisje. Josip verjetno misli, da v zakulisju njegove duševnosti ne bi našli ničesar dobrega in se najbrž zato tako zelo bori proti njegovemu razkritju; vendar je, vsemu navkljub, Josip boljši, kot misli sam in je zato škoda, da ne razvije občutkov navezanosti in naklonjenosti, ki vendarle tlijo v njem. Rok Vihar je nevrotični mladenič, sicer bister in sposoben, ki pa zaradi čustvene prikrajšanosti verjetno ne bo nikoli zares odrasel. Igra nam pripoveduje pravzaprav le o tem, kako pomembni so odnosi, kako veliko lahko z njimi pridobimo ali izgubimo in kako neumno je, da si v poslu prizadevamo za dobiček, v osebnih odnosih pa se mu tako zlahka odpovemo.« Ženska, April 2016, Mirjam Novak


O avtorici besedila

Draga Potočnjak je dramska igralka in pisateljica, gledališka pedagoginja in terapevtka. Zaposlena je v Slovenskem mladinskem gledališču, v 80-tih je delovala tudi v gledališčih nekdanje Jugoslavije. Ustvarila je nekaj vidnih vlog v filmih in redno sodeluje z umetniškim programom Radia Slovenija.Je avtorica več kot desetine igranih dram in nekaj desetin radijskih iger. Njena dramska besedila so izšla v knjižni obliki v UK, ZDA, na Češkem in v Makedoniji, doma v knjigi Drame. Kritiki jo označujejo kot angažirano dramsko avtorico, ki se ukvarja s socialnimi in družbeno kritičnimi ter marginalnimi temami, navidezno realistično pisavo prepleta s poetičnimi sekvencami in elementi absurda. Avtorica zelo odmevne dokumentarne proze z naslovom Skrito povelje. Prejemnica Grumove in Župančičeve nagrade, nagrade Unbekante Nachbarn, Graz Kulturna prestolnice Evrope 2003, nagrade Sveta Evrope za Projekt Pregnanci in nagrade za Dobre ljudi.  Od l. 1992 do 1996 je vodila gledališko skupino mladih bosanskih pregnancev Nepopravljivi optimisti.

O režiserju

Mare Bulc je gledališki režiser, performer in pisec. Diplomiral je iz komunikologije, nato pa še iz gledališke in radijske režije na AGRFT. Bil je soustanovitelj Dejmo stisnt teatra (1993) in ustanovitelj zavoda za sodobne umetnosti No History (2003). Ustvarja gledališke predstave, občasno tudi performanse. Za svoj štiriletni samoizobraževalni projekt osmih predstav in performansov No History/Know History je leta 2006 dobil nagrado zlata ptica. Njegove predstave so gostovale po Evropi in v ZDA. Med zadnjimi projekti so odmevali zlasti Čefurji raus! po romanu Gorana Vojnovića in uprizoritve Gremo vsi!, Srce na dlani (Slovensko mladinsko gledališče) ter Zastave, mož, slepota, (SNG Drama, Ljubljana). V sezonah od 2010/11 do 2012/13 je bil umetniški vodja Gledališča Glej.

Iz medijev