Repertoar Mini teatra za otroke in mlade smo si zamislili kot estetiko vtisa. Razmišljamo, kako odnos do “otroškega”, tistega, kar je Nietzsche poimenoval esenca, Deleuze pa “blok otroštva”, gradi svet, ki ob medsebojnem prepletanju epskega in dramskega vsaja v najmlajše estetske in etične usmeritve. Glas pripovedovalca, zgodbe, simbolične slike, elemente realnosti oblikujemo skozi nežne upočasnitve z vsajanjem občutka za parabolo. Z našimi predstavami želimo odpreti serijo različnih vzgojnih angažmajev, s katerimi se osvaja duh solidarnosti, enakosti in predvsem radosti, ki je predpogoj za kreacijo. Od usmeritve k zakladnici pravljic smo se obrnili k pripravljanju bodočih gledalcev in bralcev, ki bodo postali publika javnega gledališča. Cenjeni nemški avtor tekstov za mlade Ulrich Hub v mladinski drami Natanovi otroci po posebnem ključu obdeluje klasično Lessingovo delo Natan modri. Drama iz osemnajstega stoletja je spremenjena v sodobno zgodbo enaindvajsetega stoletja, ki več kot potrebuje pogum za obvladovanje predsodkov in odprtost za resnični dialog. Režiserja Robert Waltl in Alen Prošić sta zbrala močno avtorsko ekipo, ki k tej mladinski drami pristopa z veliko odgovornostjo sodobnega umetnika, ki se nahaja pred mlado publiko, a se mora osvoboditi didaktičnosti.
Vsi tukaj, vsi skupaj je naslov predstave, ki nastaja po dveh sodobnih nemških otroških slikanicah, dramski tekst mlade hrvaške dramatičarke Mirne Rustemović pa nas s songi pesnice Olje Savičević Ivančević vodi v svet lastnih predsodkov do drugih in na duhovit način pod surovo nestrpnostjo odkriva človeško toplino. Čarobni lutkovni svet daje tej mnogokulturni in mnogobarvni zloženki poseben šarm.
Čudoviti lisjak Roalda Dahla je morda pri nas manj znano delo, čeprav gre za klasiko, ki ima zasluženo mesto ob avtorjevih Gremlinih in Čarliju in tovarni čokolade; vsa tri dela vedno znova navdihujejo s svojo lucidno genialnostjo. Z režijo Čudovitega lisjaka se bo s svojim režijskim raziskovanjem precizne mizanscene in strastne predanosti lutkovni umetnosti prvič v Sloveniji predstavil eden najbolj priznanih angleških lutkovnih režiserjev Steve Tiplady.
Pesnitev Balada o readinški ječi Oscarja Wilda je prekrasno besedilo, ki posega v ustaljeni red in brezpogojno moralo, ki vladata svetu, da bi z demonskimi izzivi zmotilo skladnost tradicionalne patriarhalne družbe. Oscar Wilde je emancipirajoči junak, ki provocira lažno moralo javnega življenja, izziva sistem in govori v imenu vseh tistih brez polnopravnega statusa. Predstavo Balada o readinški ječi bo režiral Ivan Peternelj, ki se je že izkazal kot popolni zagovornik Wildovega pisanja.
Demokracija je v krizi reprezentacije in legitimacije. Krhki napredek v osvajanju družbenih in individualnih svobod je razrušen z divjanjem liberalnega trga. Zaradi pohlepa bogatih po denarju in moči je na preživetveni rob odrinjen visok odstotek prebivalstva, ki se z vsakim dnem še viša. To so ljudje brez dela in brez perspektive, da bi ga lahko našli, in pa tisti, ki so delo za vedno izgubili. Gledališče, kakršno smo nasledili iz antike, je nastalo kot proizvod demokracije, kot kritični duh, ki se je razvil iz ideje splošnega dobra. Delo na sebi in za skupnost je pogojevalo potrebo za spoznanjem, kako razumeti svet, kako zadovoljiti željo za sublimnim. Sodobno gledališče, katerega predstavnik je Mini teater, poskuša najti svoje zaveznike, svojo publiko v šolah, med delavci starega in novega tipa, med nezaposlenimi in upokojenci. Po mnenju eksistencialistov je novi in neznani čas bolje kot s strahom obvladovati z upanjem, elanom in pogumom, novemu je potrebno dodati celo – radosti. Sodobni človek se boji bližnjega dotika z drugimi, enako pa se boji biti sam, brez dotika z drugimi. Mini teater predlaga, da počnete vse drugo razen zapiranja vase in odgnjanja drugega, kar v svetu dosega že alarmantne razsežnosti. V majhni sredini, kot je naša, mora želja za drugim in drugačnim, za novimi spoznanji, osebnostmi in kulturami najti način, kako se drzno upreti sovraštvu in postavljanju zidov. Proti močnim občutkom, s katerimi manipulirajo populisti, se tudi mi borimo z močnimi občutki, ki so lahko orožje gledališča. Populisti pred našimi očmi spreminjajo kulturno matrico, izgovarjajo do včeraj nedopustne stvari pod pretvezo svobodnega izražanja mišljenja. Visok prag strpnosti do izrečenega in ideološko spodbujanje „poguma“, da lahko izjaviš kar koli, je zelo škodljivo. “Jaz si to dovolim glasno izjaviti” pripada samo gledališču. Gledališče zadovoljuje človekovo potrebo, da govori o sebi in da ga pri tem drugi poslušajo. Mi v svojihpredstavah ob družbenih vprašanjih postavljamo tudi estetska vprašanja o mestu in naravi besedila v sodobnem gledališču.
Dramsko besedilo sodobnega in samosvojega francoskega avtorja z magrebskimi koreninami Mohameda el Khatiba Naj bo konec lep je režiser Ivica Buljan za istoimensko odrsko uprizoritev vzel kot oporišče, iz katerega rastejo sekvence, od intimnih beležk, zdravniških diagnoz do analize lastne umetniške pozicije na javni sceni. Gre za heterogeno delo, sestavljeno iz različnih dialogov, fragmentov dnevnika, dokumentarnih materialov … Smrt matere je intimna točka, v kateri življenje dobi novo obliko. Pri tem se srečujemo tudi z opisi življenjskih ritualov in minevanja v nam nepoznani islamski kulturi. Toda ne gre za etnografsko raziskovanje, naš namen je pokazati na originalen gledališki rokopis, ki se odpira k razumevanju Drugega, kar naša zaprta sredina tako zelo potrebuje.
Roman Kozmopolis Dona DeLilla in kompleksen ciklus Moj boj Karla Oveja Knausgaarda, ki nam ju je predlagal režiser Alen Prošić, se odpirata političnim in osebnim dimenzijam aktualnih performativov.
Adaptacije tako mogočnih in narativno razvejanih besedil v predstave niso le poskusi gledališča, da bi izrazilo njihovo moč, ampak tudi težnja, da bi prodrlo v cono mračnih in vzburjajočih fantazem. Klasična dela svetovne literature so danes aktualna, če jih obravnavamo usmerjena proti prihodnosti.
Avtorica Saša Pavček in režiserka Barbara Zemljič nam pripravljata posebno, skoraj “hanekejevsko” poetsko dramo Pod snegom, ki preizprašuje našo nemoč, da se soočimo s pomanjkanjem solidarnosti. Njuna analiza ni enostavno obtožujoča, opravičilo išče v strahovih, ki jih ne moremo obvladati. Mini teater od svoje ustanovitve neguje komorno dramo poezije, in ta sodobni domači biser je izbrušen v rafiniranem stilu, premišljen in aktualen.
Naš razred Tadeusza Słobodzianeka že v naslovu sugerira reminiscence na klasično delo Tadeusza Kantorja Mrtvi razred. Obstajajo številne vezi med tema deloma, ki nam ju je poljska kultura zapustila kot zgodovinski memento in umetniško pričevanje enega najstrašnejših obdobij evropske zgodovine. Če katera sodobna drama s svojim moralnim sporočilom ne le ruši dokumentarno-fikcijske vsebine, ampak jo krepi na nekem višjem nivoju, potem je to vsekakor večkrat uprizorjeni Naš razred, ki ga bo tokrat režirala nadarjena mlada režiserka Nina Rajić Kranjac, za katero bo to prva predstava v Mini teatru.
Za današnji čas je značilna prav panična zaskrbljenost glede tega, kaj da publika rada gleda, rada pa gleda tisto, kar že pozna. To nas oddaljuje od učinka presenečenja in možnosti, da spodbudimo dialog. Umetniško gledališče se v medijih prikazuje kot kvintesenca neuporabne umetnosti, kar nam potrjuje, da se elite bojijo njenega učinka na branje, gledanje in mišljenje publike. Mini teater je s svojimi predstavami, razstavami in branji del socialnega tkiva, del duha svojega časa, pa naj misli z njim ali proti njemu.
Robert Waltl in Ivica Buljan
