Režija:
Ivica Buljan

Igrajo:
Petja Labović
Benjamin Krnetić
Saša Pavlin Stošić / Ana Dolinar Horvat
Robert Waltl
Boris Vlastelica

Prevajalec:
Miha Medved

Dramaturški sodelavec:
Alen Prošić

Kostumografinja:
Ana Savić Gecan

Avtor glasbe:
Boris Vlastelica – Repetitor

Video in oblikovanje svetlobe:
Toni Soprano Meneglejte
sonda57

Lektor:
Jože Faganel

Koprodukcija:
Mini teater
Mestno gledališče Ptuj

Predstava traja 75 minut

Premiera: 
Mini teater, 25. december 2018

O predstavi

V četrtek, 24. decembra, na pariškem Place de la République, na poti domov z božične večerje mladi Édouard sreča Redo, mladeniča alžirskega porekla. Pogovarjata se, začneta flirtati in kmalu Édouard povabi Redo v svoje stanovanje. Dvojica preživi noč skupaj.

Reda govori o svojem otroštvu in očetu, ki je iz Alžirije pobegnil v Francijo, kjer je moral opravljati najtežja dela. Razpoloženje je razigrano, smejeta se, si izmenjujeta nežnosti in imata spolni odnos. Ko pa se nekaj ur kasneje poslavljata, Édouard odkrije, da je izginil njegov pametni telefon. Reda nenadoma izvleče pištolo in mu grozi, situacija se hitro spremeni v ustrahovanje, nasilje in posilstvo. Naslednje jutro Édouard odide na policijo in poišče zdravniško pomoč. Ne ve, kako naj se sooči s travmo, zato pobegne domov k sestri Clare na severnofrancosko podeželje in se ji zaupa. Odzivi na dramatični incident, pogovori z ljudmi okoli njega, izpraševanje policijskega in zdravniškega osebjarazkrivajo rasizem, homofobijo in nejasne strukture moči, globoko vkoreninjene v današnji kapitalistični družbi.

V avtobiografskem romanu Zgodovina nasilja francoski pisatelj Édouard Louis  z rekonstruiranjem travmatične noči ustvari besedilo, ki je osebna in prodorna družbena analiza časa, hrepenenja, migracijskih vprašanj in rasizma. Skozi različne glasove, ki se odzovejo na nad njim storjeni zločin, Louis oriše nasilje, odrinjeno na rob družbe.

To je srčno, pogumno in ambiciozno besedilo enega najizzivalnejših mladih svetovnih piscev, čigar dela so prevedena v številne jezike in uprizorjena v več državah.

Édouard Louis 

Kako se katapultira v nebo nekdo, ki ga je rojstvo pritrdilo na družbeno dno?

Ime mu je Édouard Bellegueule in ima v rokah dva svetova, različna, kot sta si noč in dan in odmaknjena daleč vsaksebi. Presečna množica je prazna, nobenih stičišč ni med njima, zato je Eddy, kot so ga uradno poimenovali starši, prisiljen v nekakšno vzporednost. A ker paralele niso normale, ki vodijo navpično navzgor, ga čaka težaška pot. Ali bo, obstranec po rojstvu, stopical predvsem po obrobju? Saj je okolje vendarle močnejše od volje? Mu bo uspelo zlomiti težko okovje in se prebiti skozi slabo prebojno francosko socialno zidovje? Francija ni ena sama.  Obstaja več Francij glede na različne pogoje, možnosti in z njimi povezano voljo in hotenja. 

Édouarda prvi svet močno priklepa nasein tudi sam se ga še oprijema, saj je vendar njegovo začetno, družinsko okolje siromašen, celo manj kot delavski milje  v obubožani in ne od Boga, ampak od države pozabljeni, zaplankani in dezindustrializirani Pikardiji na severu Francije. 

Drugega sveta, intelektualno in finančno mnogo bolj privzdignjenega, negovanega, kar bleščečega se, se pri devetnajstih letih, kolikor je star na tej točki pripovedi, dotakne kot resen študent družboslovja na elitni pariški École normale supérieure, s kratico ENS. Malone gre za  čudež, da se mu je uspelo prebiti tja.

Édouard je tako zagrizen in intelektualno angažiran študent, da tik pred drugim krogom predsedniških volitev v pariškem Odéonu, gledališču Evrope,– smo v pomladi leta 2012 in kmalu bo zmagal socialist François Hollande – vodi kolokvij o Pierru Bourdieuju. Zanimanje za srečanje je veliko, kako da ne, saj je okrog Bourdieujevega teoretičnega sistema mogoče sociološko zavrteti prenekatero osebno zgodbo; tudi Eddyjevo, ki mu je zdaj ime Édouard, Édouard Bellegueule.

Kdo bi si mislil, da se bo kdaj šolal na »grande école«, in to celo na znameniti Ulici Ulm v V. pariškem okrožju, ko pa je to prostor, kjer se oblikuje nacionalna elita, ko gre za šolo, ki je nasploh od nekdaj in kar naprej cvetoče polje diskriminacije? Na socialno hermetično zaprto ENS hodi študentski cvetober, ki se odlikuje po bistroumnosti, predvsem pa na izhodiščni poziciji na visokih klinih družbene lestvice ; na tej šoli so se kovali in vzgajali mnogi znani Francozi, denimo Henri Bergson, Jean-Paul Sartre, Alain Juppé, Bernard-Henri Lévy, Georges Pompidou ter še nič koliko otrok po večini noblese,sinov in hčera univerzitetnih profesorjev in odvetnikov, doma iz bogatih pariških okrožij: iz V., VI., VII. ali XVI. Okrožja. Premožni se v Franciji od nekdaj uspešno getoizirajo pred »rajo«, medtem ko so siromaki getoizirani v revnih, ali kot jim pravijo politično bolj korektno, v občutljivih četrtih oz.  predmestjih.

Občutljivosti za revščino in socialno izključenost vsaj Bellegueulovi privilegirani sošolci ne premorejo prav veliko, kar je razvidno iz njihove nezavedne verbalne nasilnosti, ko govorijo o »nesrečništvu onih od tam«. Édouard je, seveda, prav tako »bednik od kdove kod«, kakor so na ENS kot izjeme potrjevali pravilo Pierre Bourdieu, Paul Nizan, Jacques Derrida in še marsikateri kandidat za buržoazijo.

Kandidatura za višji sloj je v razslojeni Franciji strašna odločitev, saj zahteva obvladovanje kanona visokega meščanstva in njegovih kulturnih praks do obisti: kako uglajeno govoriti, se spodobno vesti, celo lepo jesti, na koga in kaj se intelektualno navezovati ... Sošolcem se niti sanja ne, s čim vse se Édouard notranje bije, da bi sčasoma razrahljal okovje svojega prvega okolja ter se znebil njegovih na daleč vidnih surovosti in vulgarnosti, zamejenosti, nerazgledanosti ter vseh manj vidnih pritlehnosti, socialne podhranjene vzgojenosti in kulturnosti, izhajajočih iz očitne izključenosti. Povzpetništvo je težaška pot, saj podeželski parveni v Parizu nima povezav in mu ni lahko tudi zaradi stare bojazni elit, posebno na desnici in nič manj na salonski levici, da bi »nižji razred« utegnil pogoltniti visoko kulturo. Namesto da bi ga ona vsaj deloma vlekla navzgor, bi jo on mahoma potegnil navzdol, kar bi bil – ojoj, nikar – premik v napačno smer in – seveda smo ironični – začetek konca francoske kulture, nacije in civilizacije, češ: samo ekonomska, socialna in intelektualna nadgradnja, elitizem v pravem pomenu besede, zagotavlja napredek. V nasprotnem bodo menda vsi bolj kot ne le še siromaki, tem pa se revščina zapisuje na obraz. Ali jim François Hollande, ki se ima za običajnega, normalnega predsednika – na tej točki zgodbe je še vedno v Elizejski palači –, ne pravi brezzobci? Že fizis pokaže, v kakšnih razmerah živijo; pa ne zaradi obleke, ampak zaradi postave – bogati niso nikdar debeli, reveži so zaradi slabe prehrane skoraj praviloma bolj okrogli –, zaradi zgovorne drže, posebnega pogleda izpod čela, zaradi (ne)vzgojenosti jezika in duha, ker ni intelektualnega dodatka, ker ni privzdignjene strasti do misli, ker je pač premalo vsega. 

Édouard Bellegueule, ki ve, o čem govori, se zato niti malo ne čudi, da v takšni Franciji mladi iz deprivilegiranih okolij, v katerih ni dostopa do znanja, kulture, nasploh do česar koli lepega, nočejo v šolo in je ne marajo. Fantje gradijo identiteto na moškosti, ki zavrača knjige, samo  učenje se jim zdi za dekleta in pedre. Kako bi lahko bilo drugače, ko pa je že pod socialistom Françoisom Mitterrandom izginil levičarski politični diskurz o delavcih in razrednem boju, močno v ospredje pa je stopilo ekonomistično izrazje kot sobivatikomuniciratisodelovati. Kako bi se lahko v svetu, v katerem ni več levičarskih prizadevanj in obljub o  varnem družbenem zavetju, saj se je levica podesnila v neoliberalizem, znašel mali človek? Le kako? Tako, da je začel verjeti populističnim nagovorom skrajne desničarke Marine Le Pen in podobno tudi radikalnemu levičarju Jean-Lucu Mélenchonu, ki bi lahko bil resen obet, če (se) ne bi vedno znova tragično slepil  in trapil z Venezuelo. 

**************

V letu 2014 smo. Eddy Bellegueule je star 21 let in ga – zdaj pa res – ni več. Ubil ga je Édouard, Édouard Louis : Bye bye, Eddy!

Ni šlo hitro ne zlahka, vmes se je za nekaj časa pojavil še Édouard Bellegueule. A končno je le mogoče upati, da siromašnega podeželana Eddyja ne bodo več nikdar potegnili iz naftalina in bo lahko čim bolj polno zaživel intelektualec Édouard Louis. Ne, ni vselej preprosto nositi imena in priimka. Nikoli si ju ne izberemo sami, in vendar nas civilizacijsko ves čas prepričujejo, češ: Nomen est omen.Koliko poguma je treba, da človek obrne hrbet identiteti, ki je ne mara in s katero ima v resnici bolj malo skupnega ali sploh nič?

Zdaj, ko je Édouardu Bellegueulu že kakšno leto dni ime Édouard Louis, ga Francija spoznava kot avtorja avtobiografskega romana En finir avec Eddy Bellegueule. Delo, ki ga je posvetil sociologu, filozofu in prijatelju Didierju Éribonu, nemudoma pritegne pozornost javnosti, kajti kdo pa naj bi bil ta svetlolasi mladenič s srce parajočo življenjsko zgodbo: radovednost Francozom ne da miru Francozom. A niso radovedni le oni, ampak seže glas kmalu še v marsikatero tujo vas. Kdo bi se čudil, ko pa so si družbe po pritlehnih praksah srhljivo podobne, če ne kar enake.       

No, pa je, končno, Édouard iz svojega življenja le pregnal Eddyja, to grozno ime, ki ga lahko otroku obesijo samo neizobraženi starši, ki brezposelni, brezdelni, invalidni … nekje v brezizhodni in odročni Pikardiji zabijajo čas za topoumno bolščanje v televizijsko škatlo, kjer prikazujejo pogrošno neumne ameriške nanizanke, v katerih nastopa tudi kak neinteligenten Eddy, ki ne ve, zakaj je na svetu, kaj šele, kaj bi počel s seboj … In s kakšnim veseljem je spodil šele Bellegueula, ta pantagruelovsko spakljivi priimek, tipičen za staro Pikardijo, kjer se siromaki po Rabelaisovo nažirajo z ničvredno hrano in opijanjajo s poceni alkoholom, potem pa vse drugačne in še bolj lačne zmerjajo surovo, kar se da. Medtem pa sami cepajo od smeha, če že ne padajo batine po drugih. 

Povsod sami zabušanti, južnjaki, pedri in babe, a ne de? Uf, a skeli in boli, ha ha? Kaj, a ti še gobcaš? Se greva tepst? Hočeš, da te na tvoj lepi gobec, Bellegueule? 

Potem ko se je ta neumni priimek Édouardu dokončno priskutil, si je izbral novega, drugačnega, ki manj štrli in manj srbi. Zdaj se milozvočno piše Louis: ker je tako ime človeku, ki mu je ljub in ga je spodbujal, naj napiše knjigo. Bo zdaj vendarle konec primitivnega robantenja in se bo lahko Édouard Louis, dokončno odlepljen z družbenega dna, posvetil intelektualnemu početju, branju in pisanju? Prvoosebni roman En finir avecEddy Bellegueule, v katerem je resnično vse, kar tudi groznega in pretresljivega piše v sleherni vrstici, le intimni portret njegove manj kot delavske družine, ki po očetovi nesreči v livarni živi od socialne pomoči. Je slika pritlehnega družbenega sloja, ki ga določajo pomanjkanje in izključenosti vseh vrst, tudi izločenost iz šolskega sistema, umazanija, prehitro staranje, vrtenje ves čas v istem krogu negativnosti, nasilja in vztrajnega ohranjanja nasilja do konca in še naprej, kajti … kdor je ves čas žrtev nasilja, kar je značilno za revni sloj, se začne, kot Édouard Louis pritrjuje sociologu Pierru Bourdieuju, čez čas tudi sam znašati nad drugimi. Roman je tudi fotografija dečka, ki se je rodil z drugačnimi kretnjami in glasom, ki ni nikoli »prav« mutiral, ki, za nameček, še z zanimanji, ki nimajo nič skupnega s podeželsko diktaturo moškosti: nogometom, naslanjanjem na šank in naslajanjem nad pičkami, z ubornim besednjakom in revno skladnjo  … 

Ej, stari, ga gremo srat? Uh, Eddy, kak peder! Ha ha! 

Kdo ne bi pobegnil iz takega okolja, kjer vladata  smeh in posmeh? Večina gotovo ne, kajti 

pogoj za socialno mobilnost nekaterih je, da so določeni od ljudi vedno na tleh. Tak je pač princip dvigala: ne deluje, če bi vsi hoteli gor. Morajo biti tudi taki, ki obtičijo spodaj, na istem mestu. (Nerazumljeno) olje se vendar dvigne gor, a voda ostane pod njim, na dnu. Édouard se je, še kot Eddy, za začetek, potem ko ga ni nihče dobro razumel in še manj občutljivo začutil, fizično umaknil v umetniško gimnazijo in internat v Amiens. Pred tem je,  vsaj nekako znotraj sebe, bežal v gledališče, a še prej je hotel postati podoben svojemu nasilnemu okolju, tudi spolno nasilnemu, in čim manj štrleti iz njega in mu karseda ugajati.  Toda zaman!  V okolico se ni mogel vključiti, ker ga je virtuozno zmerjala poa najbolj vulgarnih napevih, in njegovi starši nič manj. Še dobro, da obstajajo občutljivi učitelji, ki prepoznajo, kar je nevidno, tudi kar se ne sliši, in je neslišno: skriti talent in droben klic otroka, da pobegne, da prelomi z usodo. Édouarda je slišal Didier Éribon.

Ali je Édouarda po vsem, kar je doživel in preživel, kaj sram? Zakaj bi občutil sramoto zaradi družine, ki ga tako ni nikdar razumela? Ali jo sovraži, kot je družinsko strukturo preziral André Gide? Familles, je vous hais. Nikar. Sramoto bi morali občutiti njegovi starši, ne on. Sramota tiči pri očetu in mami: ker je moral, še kot majhen otrok, po hrano v javno kuhinjo, da bi bilo doma sploh kaj na mizi … Njegov sram je drugoten, obroben, kakor je malone presunljivo lepa odsotnost obsojanja svojih staršev, bratov in sester, sorodnikov … On jih ne obsoja, kljub bridkostim, s katerimi so mu grenili življenje. Želi si le, da bi ga vendarle razumeli. Vsaj na tej točki pripovedi – še vedno smo leta 2014 – ni videti, da bi jim bilo jasno, kaj hoče povedati z razgaljanjem sveta, ko ne govori le o sebi, ampak kaže sociološko in politično ogledalo kar celi Franciji, zaslepljeni z bliščem in zato prevečkrat slepi za bedo. Posameznik se iz brutalnosti in nasilja siromaštva, razen izjemoma, ne more iztrgati sam, niti ni, kakor hoče povedati Édouard Louis, zanj odgovoren. Krivda je na strani politike, ki nekaterim predelom in nekaterim skupinam obrne hrbet. Deloma je kriv tudi francoski šolski sistem, ki ne odpravlja razlik, ampak jih samo  še poglablja. 

Če bi domači vsaj približno dojeli, o čem Édouard Louis razmišlja, govori in piše, brat seveda ne bi prihrumel v Pariz in ga hotel ubiti, resda brez uspeha ; toda z očetom mu še naprej grozita s smrtjo, kakor jecelo  mama zaupala njegovo telefonsko številko vaščanom, ki ga zdaj žalijo po telefonu... in da mu ne bi kdo trkal še na vrata, se je moral začasno celo preseliti … 

Kje si, Eddy, peder, da ti zavijemo vrat?! Pridi, da te ubijemo!!!

*****

In smo spet pri surovem nasilju … 

Končno je napočilo leto 2016 in Édouard Louis napiše novo knjigo Histoire de la violenceZgodovina nasilja, v kateri avtobiografsko presunljivo pripoveduje – o čem, če ne – če ne o agresiji, tokrat o posilstvu. Ali ga mar nasilje zasleduje kakor nanj prišita senca, ko toliko piše o njem? Ali pa razpreda o njem rad? Ampak kdo bi lahko to počel z veseljem? Čeprav se je,  sociološko gledano,  treba soočiti z no : bodisi da je bolečina intimna, bodisi da je kolektivna, recimo kolonialistična, alžirska ... Kdo bi sploh hotel občutiti bolečino na prijeten božični večer, ki ga nihče noče preživeti sam, saj gre vendarle spomin na Kristusovo rojstvo? 

Seks je vedno čudovitmost med dvema človekoma. Lahkobi bilo začetek božične ljubezni, zakaj pa ne, ko bi  se le načrtovano nežno ljubljenje (neznancev) ne bi sprevrglo v telesno mučenje, davljenje, posiljevanje … zgolj zaradi izmaknjenega telefona. Primer sam je zapleten. Takoj priistane na sodišču, kjer posiljeni gostitelj Édouard dokaže svoj prav: Alžirec Reda ga je res posilil, potem ko ga je na sveti večer povabil k sebi domov. A primer se s tem ustavi. Édouardu zadošča, da ga preiskovalni sodnik prepozna za žrtev, zato svojo pronicljivo misel brž obrne drugam: Kdo je v bistvu Reda? Kakšna je njegova družinska zgodba in kakšno širše ozadje? Zakaj je agresiven? Hotel bi ga razumeti, morda bi mu lahko celo oprostil, kajti: če so razlogi za posilstvo na božično noč globlje zgodovinski in onkraj storilca samega, če ga vzroki presegajo kot posameznika, je odpuščanje – sociološko gledano – možno. Morda bi bilo možno, kajti vsa kritika še zdaleč ne pritrjuje medijsko vse bolj prepoznavnemu Édouardu Louisu, češ da je mogoče prtrditi nasilju, niti sociološko ne. Pozabiti ne, a odpustiti, pozabiti, a ne oprostiti, oboje hkrati, nič od tega … Kakšen grozovit božič! Vedno vesel božič!     

**********

Na tem odru še ni nastopilo leto 2018.

A to bo leto, ko bo Édouard Louis, ki ga medtem vse bolj spoznava široki svet ... –  zanimiva pa je podrobnost, da je svoj prvi intervju dal za slovenski časnik Delo? –, pri komaj 26 letih izdal svojo tretjo, spet avtobiografsko knjigo: o svojem očetu bo pisal, o njunem odnosu v knjigi Qui a tué mon père.Nekdo bo pač moral ubiti njegovega očeta, ko pa ta ne bo več živel v Pikardiji in ne bo podpiral skrajne desnice. Mar zato, ker bo njegov sin sčasoma vse bolj prepoznavno ime radikalne levice, ob prijateljih Didierju Éribonu in Geoffroyju de Lagasneriju? 

Nasilna politika, tokrat macronizem francoskega predsednika Emmanuela Macrona, bo še naprej rinila na socialno dno že tako skrajne reveže, ki bodo zato oblekli rumene jopiče ter se več poznojesenskih sobot zapored povezali v skupnih, množičnih protestih. Tudi razsajali bodo po ulicah, razbijali izložbe, goreli bodo avtomobili in vsepovprek bo padalo še po ljudeh. 

Razgrajaštvo ni vesel napev, kakor niso nikakršne popevke zahteve po boljšem življenju. 

Koliko nasilja, koliko sovraštva in prezira, koliko nezadovoljstva, koliko frustracij, koliko bolečine … v 66-milijonski Franciji! In koliko grdega, nasilnega, in vendar zmagovitega, v samo enem rosno mladem življenju Édouarda Louisa. Kakšen mladenič je še vendar. Toda, ali se sploh počuti mladega? Ali se lahko tako počuti mladega človek, ki zaradi surovosti okolja nikoli ni poznal obdobja nedolžnosti? 

Dol z nasiljem … in živela nenasilna Francija, vsaj enkrat morda!

Mimi Podkrižnik

Édouard Louis: objave na «Facebooku»

4. december 2018

Nekaj razmislekov o gibanju Gilets jaunes, o njegovi pomembnosti, in o preziranju in skrajnem nasilju, ki smo mu priča danes proti delavskemu razredu.

Že nekaj dni poskušam napisati besedilo o Gilets jaunesin zanje, ampak ne zmorem. Nekaj v pretiranem nasilju in razrednem preziru, ki udrihata po tem gibanju me hromi, ker se, z določenega vidika, čutim osebno prizadetega.

Težko opišem šok, ki sem ga občutil, ko sem prvič zagledal podobe Gilets jaunes. Na fotografijah, ki so spremljale novinarske članke, sem videl telesa, ki se niso nikoli pojavljala v javni in medijski sferi, telesa, ki trpijo, zmaličena od dela, utrujenosti, lakote, stalnega poniževanja dominantnih do podrejenih, od socialne in geografske izključenosti, videval sem utrujena telesa, utrujene dlani, uničene hrbte, izmučene poglede.

Razlog za mojo pretresenost je bilo seveda moje sovraštvo do nasilja do socialnega sveta in do neenakosti, ampak zraven tudi, in morda predvsem, do dejstva, da so bila telesa, ki sem jih opazoval na fotografijah,  podobna telesu mojega očeta, telesu mojega brata, telesu moje tete …

Podobna so bila telesom moje družine, prebivalcev vasi, kjer sem odraščel,, tem ljudem, ki imajo zdravje načeto zaradi trpljenja in revščine, ljudem, ki so vedno ponavljali, vsak dan mojega otroštva: “Nič nismo vredni za nikogar, nihče ne govori o nas.”

- Zato sem se čutil osebno prizadetega zaradi prezira in nasilja buržuazije, ki sta se nemudoma zgrnila nad to gibanje. Ker je v meni in za mene vsakdo, ki je žalil Gilets jaunes, žalil mojega očeta.

Takoj od nastanka gibanja smo v medijih gledali “strokovnjake” in “politike”, kako zmanjšujejo pomen, obsojajo, zasmehujejo gibanjeGilets jaunesin upor, ki  ga uteleša. Na socialnih omrežjih sem videl plaz besed “barbari”, “tepci”, “kmetavzi”, “neodgovorni”. Mediji so govorili o renčanju Gilets jaunes: delavski razred se ne upira, ne, on renči kot živali. Slišal sem govoriti o “nasilju tega gibanja”. Običajen pojav pri razlikovanju zaznavanja nasilja je v tem, da bi velik del političnega in medijskega sveta rad, da  imamo za nasilje nekaj zažganih avtomobilov, ne pa na tisoče uničenih življenj, zreduciranih bedno eksistenco zaradi gnile politike.

Treba je ignorirati revščino in trpljenje in misliti, da je grafit na spomeniku nekaj hujšega kot nezmožnost zdravljenja, življenja, prehranjevanja lastne družine.

Gilets jaunesgovorijo o lakoti, o prekernosti, o življenju in o smrti. “Politiki” in del novinarjev jim odgovarjajo: “Simboli naše Republike so bili oskrunjeni”. Toda o čem govorijo ti ljudje? Kako si drznejo? Kje sploh živijo?

Mediji govorijo tudi o rasizmu in homofobiji v tem gibanju. Iz koga se mediji norčujejo? Nočem govoriti o svojih knjigah, ampak zanimivo je, da sem bil vsakič, ko sem objavil roman, obtožen stigmatiziranja revne in ruralne Francije, ravno zato, ker sem omenjal homofobijo in rasizem, ki sta bila oba prisotna v vasi mojega otroštva. Novinarji, ki niso nikoli nič storili za delavski razred, so se zgražali in so se razglašali za zagovornike delavstva in ljudstva. Vladajočemu sloju je delavski razred razred objekt par excellence, če povzamemo izraz Pierra Bourdieuja; je manipulativni objekt diskurza: en dan so dobri avtentični revni, naslednji dan isti pa rasisti in homofobi.

V obeh primerih je osnovna želja ista: preprečiti pojav besede delavski razred, govoriti o delavskem razredu. Pa kaj potem, če se je trebaizjajo negirati že naslednji dan, samo da bodo “oni” utihnili.

Seveda je bilo nekaj homofobnih in rasističnih izjav in gest v gibanju Gilets jaunes …, Ampak od kdaj pa medije in te “politike” skrbi rasizem in homofobija? Od kdaj? Kaj so storili proti rasizmu? Ali uporabljajo moč, ki jo imajo, da govorijo o Adami Traoré in o komiteju Adama? Ali govorijo o policijskem nasilju, ki se vsak dan dogaja nad črnci in Arabci v Franciji?

Ali niso prav oni dali medijski prostor Frigide Barjot in ne-vem-več-kateremu škofu v trenutku poroke, s čimer so homofobijo ustoličili kot možno in jo normaliziralina televizijskih zaslonih.

Ko dominantni razredi in določeni mediji govorijo o homofobiji in rasizmu v gibanju Gilets jaunes, ne govorijo niti o homofobiji niti o rasizmu. Govorijo dobesedno: “Revni, utihnite!”

Sicer pa je gibanje Gilets jaunesše gibanje, ki se še ustvarja. Njegov govor še ni oblikovan: če obstajata homofobija in rasizem med pripadniki gibanja Gilets jaunes, je naša odgovornost, da spremenimo ta govor.

Več načinov je, da se izrazi misel: “Trpim.”  Družbeno gibanje je prav v tem, da se pojavii možnost, Večda ti ki trpijo ne rečejo več: “Trpim zaradi priseljevanja in zaradi moje sosede, ki ima socialno pomoč”, ampak: “Trpim zaradi teh, ki nam vladajo. Trpim zaradi razrednega sistema, zaradi Emmanuela Macrona in Édouard Philippa.” Družbeno gibanje je trenutek subverzije govora, trenutek, ko se temelji starega govora zamajejo.

Kaj se dogaja danes? Nekaj dni smo priča spreminjaju besedišča Gilets jaunes.Na začetku smo slišali govoriti samo o bencinu in le občasno so se pojavljale neprijetne besede, kot npr.“podpiranci”. Od zdaj naprej  pa slišimo besede kot so “neenakosti, povišanje plač, nepravice.”

To gibanje se mora nadaljevati, ker uteleša nekaj pravičnega, nujnega, globoko radikalnega, ker so obrazi in glasovi, ki so ponavadi prisiljeni k nevidnosti, končno vidni in slišani.

Boj ne bo lahek,  to vidimo. Gibanje Gilets jaunespredstavlja neke vrste Rohrschahov test za velik del buržuazije;  sili jo, da izrazi svoj razredni prezir in svoje nasilje, ki ga ponavadi izražajo le implicitno, ta prezir, ki je uničil toliko življenje okoli mene, ki jih še naprej uničuje, in čedalje več in več jih uničuje, ta prezir, ki me utiša in me paralizira tako močno, de ne zmorem napisati tega besedila, ki bi ga hotel, da ne morem  izraziti, kar bi hotel.

Ampak moram zmagati: mnogo nas je, ki si pravimo, da ne bi zmogli prenesti še enega poraza za levico, in za te, ki trpijo.

27. november

Toda s takšnim obnašanjem si vladajoči in buržuazija ustvarjajo orožje proti samim sebi. Kadar si razredni dezerter, ko prispeš v Pariz, pride trenutek, ko se zdi mamljivo pripradati buržuaziji. Tako težko se je iztrgati iz otroškega okolja, se spremeniti, postati nekdo drug, da imaš v nekem trenutku skušnjavo, da bi se popolnoma integriral, da bi bil isti kot oni, da si ne bi več zastavljal vprašanj, da bi bil del njihovega življenja, ki je neke vrste kolektivno zanikanje stvarnosti socialnega sveta in njegovega nasilja. Didier Éribon govori o tem trenutku, ko se usede nekje  v predelu Opéra, o tem nagrajujočem občutku pripadnosti temu razredu, temu svetu; Violette Leduc opisuje to v svojih knjigah o dezerterjih, v La folie en tête. Ampak mehanizmi socialne reprodukcije so tako močni v glavah buržuazije, da ne morejo drugače, kot da izključijo nove prišleke, in toliko bolje, ker s tem ustvarjajo ljudi proti sebi, ume, ki se bodo spoprijeli z njimi.

Prevedel: Miha Medved

Gostovanja

Festival Almada, Almada, Portugalska; 2021