Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Režiser:
Primož Ekart

Igrajo:
Barbara Krajnc Avdić, Maja Kunšič, Zala Ana Štiglic, Iva Lazar

Besedila songov:
Ana Duša

Avtor glasbe:
Davor Herceg

Korepetitorja:
Ana Duša, Davor Herceg

Dramaturginja:
Simona Hamer

Lektorica:
Maja Cerar

Kostumografinja:
Gordana Bobojević (obleke Bobo)

Scenograf:
Primož Ekart

Oblikovalec luči:
Janko Oven

Tehnična podpora::
Matej Primec

Producent:
Zavod Imaginarni

Koproducent:
Mini teater

Premiera:
19. 1. 2019

10. maj
Petek
20:00
Križevniška 1
ZADNJIČ V SEZONI

namizni muzikal po motivih risoromana Prepovedani sad Liv Strömquist

O predstavi

Ženska seksualnost zaposluje (moško) domišljijo od začetkov človeštva. Vsaka večja družbeno-politična sprememba je imela za svoje poslanstvo redefinirati pozicijo žensk: od čaščenja boginj plodnost, izgona iz raja, čarovniških procesov, klitoridektomij in drugih oblik zdravljenj ženske spolne sle, do objektifikacije ženskega telesa v kapitalistični današnjosti. Vendar se – navkljub tisočletjem obsesivnega ukvarjanja z ženskim spolnim organom – postavlja vprašanje, koliko ga dejansko poznamo? Živela vulva! nagajivo in humorno spregovori o nadvse resnih in pomembnih temah. V predstavi tako slovestno razglasimo lestvico zaslužnih zatiralcev ženske seksualnosti, razvozlavamo več stoletno misteriozno izginotje ščegetavčka in ponavljamo besedo vagina, dokler se ta ne čuti več kot tabu, ampak kot izrekanje svobode.

***

Risoroman Prepovedani sad švedske striparke Liv Strömquist, ki je pri nas izšel v prevodu Mite Gustinčič Pahor pri založbi Vige Vage knjige, je družbenokritična, politična, feministična in humorna vizualna raziskava percepcije spolnih organov in ženske seksualnosti skozi čas. Avtorica (s sprotno navedbo virov) pregleda temeljne zgodovinske, sociološke in medicinske teorije, ki še danes vplivajo na položaj žensk in deklet; tako na individualni, kot na kolektivni ravni. Ustvarjalci predstave Živela vulva! smo v risoromanu videli inspirativen odrski material. Navidezno lahkoten, sarkastičen način striparske pripovedi je ponujal zanimivo izhodišče za razmislek o ustreznem žanrskem okvirju in gledališčem jeziku, ki bi zmogel biti tako parodičen, kot aktivističen. Zamolčane matriarhalne družbe, spol kot družbeni konstrukt, patologizirano in zatirano (žensko) poželenje, ženska (ne)enakopravnost, vpliv družbene pripovedi o spolnosti na žensko identiteto – so samo nekatere izmed tem, ki jih osvetli predstava. Živela vulva! tako spregovori o zamolčanem, slavi zaničevano in odpira javni prostor za razmislek o najintimnejšem.

Iz kritik

»S tem, ko si predstava Živela vulva! za nalogo zada satirično uprizarjanje »jagodnega izbora« zgodovine zatiranja, utišanja, zanikanja ženske seksualnosti, se tako pravzaprav pogumno podaja na minsko polje problematike humorja v feminizmu.«

Katja Čičigoj: (Ne)smešnost zatiranja, Neodvisni.art (celoten zapis dostopen tukaj)

»Ob podajanju absurdnih kontekstov reprezentacije ženskega spolnega organa kot manka (penisa), kratke zgodovine diskurza o vulvi ter top lestvice šovinističnih (samooklicanih) doktorjev preklapljajo med resno poročevalsko dikcijo in pretirano navdušeno blebetavostjo, ki jo poznamo s komercialnih radijskih postaj. Te napovedovalske eskapade kulminirajo v kratkih lutkovnih skečih (z namiznimi lučmi ali čevlji, ki si jih igralske nadenejo na roke) in humornih, domiselnih in odlično izvedenih songih.«

Pia Brezavšček: Detabuizacija vulve, vsaj v gledališču, Dnevnik

» Režijski jezik predstave je natančen, filigranski, kar nazorno gradi tekstovne pokrajine in vanje umešča samolasten komentar – songe. Tako namizni muzikal mestoma dobi razsežnosti hecne, zabavne in nekonvencionalne radijske igre, o kateri bi bilo dobro, da bi jo slišalo 49 odstotkov ženske populacije, še bolj pa preostalih 51 odstotkov moške.«

Andreja Kopač: Živela vulva!, Delo