Danes praznuje svoj 90. rojstni dan dragi prijatelj in veliki gledališki umetnik Jurij Souček.
Dragi Jurij ob tvojem častitljivem jubileju ti najprej v imenu naju z Ivico in vseh “Miniteatrovcev”, zaželim še naprej tako trdnega zdravja in energije ter veselja, ki ga sipaš naokoli.
Ob tvojem prazniku sem se spomnil zapisa, ki sem ga pred davnimi leti zapisal v dnevniku, ki sem ga pisal za Delo, pa mi dovoli, da ga delček ob tej priložnosti ponovno objavim: “..... Ampak se mi je pa ves ta nemir razpršil, ko sta včeraj na obisk v Mini teater prišla Jurij Souček in Milena Morača. Jurij je pred par leti, ko sva se prvič srečala v Mini teatru, izgledal nekako nemočno, brezvoljno. Pritoževal se je, da je na koncu kariere, da so ga pozabili. Potem pa je imenitno odigral »očeta« v "Janku in Metki", in potem predložil "Miškolina" in "Pipi in Melkijada", ki sta danes naši najpopularnejši predstavi. Jurij nama je tokrat predložil Cankarjevega "Kurenta", predstavil idejo, hotel je, da slišiva kako zveni tekst. Ivica in jaz sva ostala pretresena. V polurnem mojstrstvu je bil Jurij nedosegljivo briljanten. Tista njegova antologijska dikcija. Z neko mladeniško svežino in lucidnostjo je izvedel tekst kot kakšen sodobni performer. Jurij v interpretacijo ne vstopa kot tradicionalist, temveč kot vrhunski mojster široke geste, z verbalnim monologom očara, kot da bere komplicirano partituro. Milena je sedela preko mize, midva pa sva fascinirana poslušala »Glas«, ki je zaznamoval naša otroštva. Zaradi tega užitka jaz delam Mini teater. Da v njemu Jurij pokaže enkrat in še enkrat, to umetelnost, ki jo je prinesel iz svoje pradomovine, zlate Češke, skozi svoje »monarhijske« prednike, ki so prišli v Ljubljano. Urojena uglajenost, ironija in cinizem, preciznost s katero spoštuje tekst in njegova nora avantgardna glava, ki ni nikoli zadovoljna s konvencionalnim. V "Kurentu" je Jurij tisti pasolinijevski igralec v katerem je fikcija pustila toliko sledi, da je več ne želi razlikovati od stvarnosti. Ko ga gledam v Pipiju in Melkijadu z Andrejem Murencem se spomnim Tota in Ninetta Diavolija.
Nepozabno doživetje so nam za »Veseli dan kulture« v Mini teatru priredili naši Veliki igralci Štefka Drolc, Iva Zupančič, Ivanka Mežan, Polde Bibič in Aleksander Valič. »Borštnikovci«, kot jih ljubkovalno kličem, so najprej moji vzorniki in vsi po vrsti dragi prijatelji. Pretenciozna trditev, ampak je pravzaprav čudovito spomniti se, kako močni umetniki so to. Brali in pripovedovali so pripovedi in pesmi za najmlajšo publiko. To je bil tako zelo poseben večer, da bi po njem želel naravnati vse večere branja, ki jih v naslednjem letu načrtujemo v Mini teatru. V zasičeni satelitski sferi nad slovenskim nebom hreščijo glasovi, ki izzivajo nelagodje. Na Japonskem bi takšne igralce kot so tile naši biseri razglasili za zaščiteno dobro, pri nas pa namesto da bi televizije snemale kako pripovedujejo slovenske pravljice in pesmi, mučijo ljudstvo s slabim govorom, provincialnimi temami, črnimi kronikami. Želel bi si vsaj enkrat v nedeljo zvečer namesto vseh »šovov« in bleščečih točk, videti in slišati Ivanko Mežan, Aleksandra Valiča, namesto pevcev brez glasu Štefko Drolc, Ivo Zupančič, Poldeta Bibiča, Jurija Součka, Polono Vetrih, Mileno Zupančič… Bili bi bolj zdravi in bolj pametni ljudje."
Vse najboljše dragi prijatelj, na zdravje Jurij in še na mnoga leta <3
V živo pa nazdravimo popoldne :)
