Režiser:
Ivan Planinić

V sodelovanju z:
Beletrina.

Premiera:
April 2020

O knjigi

Roman Pride konj v bar je Davidu Grossmanu prinesel več nagrad, tudi mednarodnega bookerja leta 2017. Pisateljsko luč, s katero je mojstrsko in brezkompromisno posvetil v najtemnejše kotičke človeške duše, je postavil nad oder dvorane v Netanji, kjer nastopa stand-up komik Dovale Grinštajn. Komik, ki se razgalja na odru, in upokojen sodnik, ki sedi med občinstvom – prijatelja iz otroštva, desetletja razdvojena med krivdo in sram – se srečata v noči, ko padajo maske, a v svetu, ki ga poganja mešanica kabareta in smrti, absurda in naivnosti, tragike in črnega humorja. Dovalejev nastop se iz norčavosti vse bolj spreminja v norost in med stresanjem šal se rišejo razpoke, skozi katere zeva tragična življenjska pripoved. Sodnik je v vlogi didaskaličnega odstiralca ozadja zgodbe in tudi on med nastopom odpira rano. Pride konj v bar je neodložljiva knjiga, ki sporoča, da je življenje oder, na katerem se večkrat zlomimo, naposled pa ga zagrne zavesa ...

O avtorju

David Grossman (1954), eden največjih izraelskih pisateljev, si je položaj na izraelski literarni sceni utrdil s svojo prvo literarno nagrado leta 1979 za kratko zgodbo ter nato prvim romanom Kozličkov nasmešek iz leta 1983. Skupno je napisal osem romanov, dramo ter večje število kratkih zgodb in novel. Njegova romana Knjiga notranje slovnice in Glej geslo: ljubezen sta bila uvrščena med deset najvplivnejših knjig od nastanka Izraela. Prejel je več kot deset literarnih nagrad, med njimi tudi nekaj mednarodnih, zadnjo prav za roman Konj stopi v bar.

Recenzija knjige Komikov sentimentalni testament

Izraelski pripovednik Grossman (1954) si je zastavil težko nalogo: v roman preliti en sam nastop, v katerem stoječi komik Dovale Grinštajn v Netanji neusmiljeno praska po sebi in pri tem dela čustveno inventuro. Pričevalce, ki so mu bili blizu takrat, ko so se zanj stvari v otroštvu nepovratno spremenile, tudi zato, ker so v nasprotju s poniževalnimi vrstniki pokazali nekaj sočutja, posebej povabi na svoj verjetno zadnji, vsekakor pa totalni nastop. Ker po njem enostavno ni več mogoče nikamor, to je govor na pragu, do konca iskren in neprizanesljiv do vseh, še najbolj do sebe: govor na pragu smrti, govor o soočenju s smrtjo, najprej tujo, potem lastno. To komik, ki dela vse obratno, v stiski recimo hodi po rokah, naredi po svoje – očarljivo, silovito in mučno.

Grossman roman postavi v živahen zabaviščni prostor, kjer si prekaljeni rutiner in človek nedvomnih talentov, vsaj kakor ga opisuje priča, prilasti zabavo. Namesto butastih šal začne pripovedovati najbolj travmatične spomine: o tem, kako so ga prišli v taboru za predvojaške veščine pri štirinajstih letih iskat, češ da mora, sirota, na pogreb, pri tem pa so mu – z vojakom lastno galanco in etiketo – vsi po vrsti pozabili povedati, za katerega od staršev gre. Pač niso imeli pravil službe, ki bi povedala, kdo je za kaj takega pristojen, zato se je moral Dovale na poti na pogreb z vojaškim džipom sam odločiti, medtem ko mu je voznik neutrudno pripovedoval vice. Žrtvovati je moral, vsaj po lastnem mnenju, enega od staršev, in ta občutek krivde ga tako preganja, da povabi na očiščevalni ritual tudi prijatelja iz otroštva, sodnika, ki vse skupaj opisuje. Tudi zato, ker se stoječemu komiku zdi, da šele izkušena sodna instanca lahko presodi o skrivnostih otroškega srca, zaklenjenih v telo bolehnega, prezgodaj ostarelega duhoviteža.

Ta je kljub klavrnemu stanju in dejstvu, da se pred nami lomi in drobi od sile spomina, še kako okreten zabavljač, z do konca obvladano mimiko in dramatičnimi preskoki. Grossman poleg osebne zgodbe, ki je na meji blasfemije in ne-domoljubja, poleg miselnih igric s publiko, ki se počuti nategnjena in množično odhaja, popisuje tudi igralska izrazna sredstva. Njegov komik v silovitem in izpovednem monologu ob nagovoru in provociranju publike perfektno obvladuje prostor, vpleta posameznike, se posmehuje vsemu; hkrati gre za spoved in inventuro. V romanu brbota od mešanice politične nekorektnosti, mračno obarvane aktualnopolitične refleksije, poigravanja s stereotipi bližnjevzhodnih sosedov in samih Judov do lastne izvoljenosti, vici vmes pa so vaba, s katero zadržuje občinstvo. Enako drži v pesti Grossman bralca: uspešno, silovito, spisano v enem samem zamahu, zato pa s toliko več dramatičnimi premolki in izbruhi mučne gostobesednosti.

Matej Bogataj, Mladina