O predstavi
Enega najbolj vznemirljivih svetovnih dramskih tekstov iz prejšnje sezone »Vsi ptice« je napisal Wajdi Mouawad, avtor libanonskega porekla iz Quebeca, ki živi v Franciji. Iz zgodbe o judovski družini z internacionalnimi koreninami iz globin zgodovine, vznikne lik muslimanskega diplomata, ki je bil po ujetju in izročitvi papežu kot darilo prisiljen konvertirati v katolištvo. Ta drama je srečanje z absolutno idejo Drugega. Potem ko je preizpraševal svojo odgovornost in odgovornost svojih sodržavljanov v zgodbah, ki jih prikazuje libanonska vojna, poskuša Wajdi Mouawad tokrat v metaforični sliki človeštva kot planeta z vsemi pticami, oditi še dlje od rdeče črte, ki jo vsakič znova prehaja.
Gre za družinsko sago, triler in surovo aktualno politično uganko, ki se začne v knjižnici velike univerze v New Yorku, kjer se mladi raziskovalec genetike spozna z doktorandko zgodovine. V naslednjem prizoru se sliši zvok strašnih udarcev; smo sredi terorističnega napada v Jeruzalemu, Knjižnični stol se je spremenil v bolniško posteljo. Kaj sta mladi Eitan in Wahida iskala v Izraelu? Na mejni nadzorni točki Wahida potrpežljivo pojasnjuje, da Hassan Ibn Muhammad al-Wazzân, s katerim se ukvarja kot zgodovinarka, ni terrorist, temveč protagonist njene doktorske teze: arabski diplomat, ki je umrl pred petsto leti. Ranjeni Eitan je prišel v Izrael iskat svojo izgubljeno babico. Del družine se je odselil v Berlin, a teroristični napad jih je za kratek čas spet vrnil v Jeruzalem, kjer bodo vsi odkrili hkrati strašno in hkrati iztreznitveno resnico o svojem poreklu.
To je tudi ljubezenska zgodba, ki se ne boji močnih emocij, remake Romea in Julije v času, ki sovraži razkošne zgodbe in prisega v minimalizem.
Vprašanja, ki si jih želimo postaviti sebi in publiki, so:
Ali je podedovanost definirana genetsko?
Ali so spomini in pozaba enakovredni?
Ali se odkrivajo in prenašajo družinske skrivnosti od enega potomca na drugega?
Ali se jih lahko osvobodimo?
Koliko generacij mora prevzeti krivdo za Auschwitz?
Ali lahko kot ljudje in narodi živimo bratstvo, kot ga poznajo rodovi ptic?
O avtorju
Wajdi Mouawad se je po vsem svetu najprej uveljavil kot edinstven igralec in režiser na sodobni gledališki sceni, cenjen po svojih neposrednih in brezkompromisnih pripovedih ter svoji prepričljivi gledališki estetiki.
Njegov umetniški opus je zelo obsežen: od njegovih lastnih dram (več kot dvajset do danes, vključno s Tideline, Scorched, Gozdovi in nebesa) in priredb (Célineino Potovanje do konca noči in Cervantesov Don Kihot) ter produkcij, ki jih je režiral (Macbeth, Trojanke, Tri sestre), vse do romanov (Visage Retrouvé, Anima).
Wajdi Mouawad je prepričan, da je "umetnost priča človeške eksistence skozi prizmo lepote." Drame Wajdi Mouawada so prevedli v več kot dvajset jezikov in predstavili v vseh delih sveta, od Velike Britanije, Nemčije, Italije, Španije, Japonske, Mehike, Avstralije do ZDA.
Aprila 2016 je bil imenovan za direktorja nacionalnega gledališča "La Colline" v Parizu.
O režiserju
Ivica Buljan je diplomiral iz francoskega jezika in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu. Deloval je kot gledališki kritik, leta 1995 pa je začel delovati kot režiser, ko je v Ljubljani uprizoril Ime na vrhu jezika Pascala Quignarda. Režiral je besedila M. Cvjetajeve, P.P. Pasolinija, H. Müllerja, R. Walserja, E. Jelineka, M. Krleža, H. Guiberta, A. Hillinga, D. Kiša, G. Strniše in R. Bolaña ter sodobnih domačih avtorjev F. Šovagovića, I. Sajko, Z. Mesarića, D. Ugrešića, D. Karakaša, O. Savičević-Ivančević, G. Vojnovića, T. Štivičić. Režiral je v Sloveniji, ZDA, Nemčiji, Franciji, Italiji, na Madžarskem, Portugalskem, v Belgiji, Rusiji, Črni gori, Slonokoščeni obali in Srbiji.
Od leta 1998 do 2001 je bil ravnatelj Drame v Hrvaškem narodnem gledališču Split. Je soustanovitelj Mini teatra v Ljubljani in Festivala svetovnega gledališča v Zagrebu. Je dobitnik številnih Borštnikovih nagrad, Sterijine nagrade, Vjesnikove nagrade Dubravko Dujšin, nagrade Branko Gavella, nagrade Petar Brečić, medalje mesta Havana in najvišjega priznanja Republike Slovenije na področju umetnosti, nagrade Prešernovega sklada. Je nosilec odlikovanja viteškega reda umetnosti in književnosti vlade republike Francije.
Od leta 2014 do leta 2022 je bil ravnatelj Drame Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb.
Nagrade
Predstava je prejela dve nagradi na 57. festivalu Borštnikovo srečanje 2022.
Nataša Barbara Gračner je prejela nagrado za igro, Lina Akif pa nagrado za mlado igralko.