Prevajalec v slovenščino:
Ignac Fock

Režiser:
Ivica Buljan

Igrajo:
Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif

Dramaturginja:
Diana Koloini

Scenograf:
Aleksandar Denić

Kostumograf:
Alan Hranitelj

Skladatelj:
Mitja Vrhovnik Smrekar

Oblikovanje luči in video:
Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte

Lektor:
Jože Faganel

Asistentka dramaturgije:
Manca Majeršič Sevšek

Asistentka kostumografije:
Slavica Janošević

Šepetalka:
Nika Korenjak

Oblikovalec zvoka:
Igor Mitrov

Vodja luči:
Matej Primec

Garderoberka:
Elleke van Elde

Fotografinja:
Barbara Čeferin

Oblikovanje in fotografija programa in plakata:
Toni Soprano Meneglejte

Producenta:
Branislav Cerović in Sandra Ristić

Koprodukcija:
Mini teater, Festival Ljubljana in Mestno gledališče Ptuj

Pokrovitelj predstave:
Mercator d.d.

Sponzorja:
Herman & partnerji, Don-don d.o.o.

Premieri:
11. in 12. oktober 2020, Križevniška cerkev, Ljubljana
28. in 29. november 2020, Mestno gledališče Ptuj

Mini teater Ljubljana:
Direktor: Robert Waltl
Umetniški vodja: Ivica Buljan
Tehnični vodja: Matej Primec

Festival Ljubljana:
Direktor in umetniški vodja: Darko Brlek
Tehnični vodja: Adam Muzafirović

Mestno gledališče Ptuj:
Direktor in umetniški vodja: Peter Srpčič
Tehnični vodja: Sandi Žuran

O predstavi

Enega najbolj vznemirljivih svetovnih dramskih tekstov iz prejšnje sezone »Vsi ptice« je napisal Wajdi Mouawad, avtor libanonskega porekla iz Quebeca, ki živi v Franciji. Iz zgodbe o judovski družini z internacionalnimi koreninami iz globin zgodovine, vznikne lik muslimanskega diplomata, ki je bil po ujetju in izročitvi papežu kot darilo prisiljen konvertirati v katolištvo. Ta drama je srečanje z absolutno idejo Drugega. Potem ko je preizpraševal svojo odgovornost in odgovornost svojih sodržavljanov v zgodbah, ki jih prikazuje libanonska vojna, poskuša Wajdi Mouawad tokrat v metaforični sliki človeštva kot planeta z vsemi pticami, oditi še dlje od rdeče črte, ki jo vsakič znova prehaja.

Gre za družinsko sago, triler in surovo aktualno politično uganko, ki se začne v knjižnici velike univerze v New Yorku, kjer se mladi raziskovalec genetike  spozna z doktorandko zgodovine. V naslednjem prizoru se sliši zvok strašnih udarcev; smo sredi terorističnega napada v Jeruzalemu, Knjižnični stol se je spremenil v bolniško posteljo. Kaj sta mladi Eitan in Wahida iskala v Izraelu? Na mejni nadzorni točki Wahida potrpežljivo pojasnjuje, da Hassan Ibn Muhammad al-Wazzân, s katerim se ukvarja kot zgodovinarka, ni terrorist, temveč protagonist njene doktorske teze: arabski diplomat, ki je umrl pred petsto leti. Ranjeni Eitan je prišel v Izrael iskat svojo izgubljeno babico. Del družine se je odselil v Berlin, a teroristični napad jih je za kratek čas spet vrnil v Jeruzalem, kjer bodo vsi odkrili hkrati strašno in hkrati iztreznitveno resnico o svojem poreklu.

To je tudi ljubezenska zgodba, ki se ne boji močnih emocij, remake Romea in Julije v času, ki sovraži razkošne zgodbe in prisega v minimalizem.

Vprašanja, ki si jih želimo postaviti sebi in publiki, so:

Ali je podedovanost definirana genetsko?  

Ali so spomini in pozaba enakovredni? 

Ali se odkrivajo in prenašajo družinske skrivnosti od enega potomca na drugega? 

Ali se jih lahko osvobodimo? 

Koliko generacij mora prevzeti krivdo za Auschwitz? 

Ali lahko kot ljudje in narodi živimo bratstvo, kot ga poznajo rodovi ptic?

O avtorju

Wajdi Mouawad se je po vsem svetu najprej uveljavil kot edinstven igralec in režiser na sodobni gledališki sceni, cenjen po svojih neposrednih in brezkompromisnih pripovedih ter svoji prepričljivi gledališki estetiki.

Njegov umetniški opus je zelo obsežen: od njegovih lastnih dram (več kot dvajset do danes, vključno s Tideline, Scorched, Gozdovi in nebesa) in priredb (Célineino Potovanje do konca noči in Cervantesov Don Kihot) ter produkcij, ki jih je režiral (Macbeth, Trojanke, Tri sestre), vse do romanov (Visage Retrouvé, Anima).

Wajdi Mouawad je prepričan, da je "umetnost priča človeške eksistence skozi prizmo lepote." Drame Wajdi Mouawada so prevedli v več kot dvajset jezikov in predstavili v vseh delih sveta, od Velike Britanije, Nemčije, Italije, Španije, Japonske, Mehike, Avstralije do ZDA.

Aprila 2016 je bil imenovan za direktorja nacionalnega gledališča "La Colline" v Parizu.