O predstavi
V predstavi, ki jo je režiral Robert Waltl, nastopa igralec Tadej Pišek in glasbeniki skupine Noreia - Ana Novak, Anej Ivanuša in Robert Bone, ki so tudi komponirali glasbo za predstavo in songe po pesmih Nika Grafenauerja.
Od Karlovških ali Pisanih vrat ter stolpa Padava prek Vodnih vrat, Čevljarskega mosta, Nemških vrat, Knežjega dvora, Turjaške posesti, Vicedomske palače, Kapucinske cerkve, Rotovža pa vse do Frančiškanske cerkve in samostana, Kloštrskih ali Poljanskih vrat pa do Šempetrskega predmestja in Judovske četrti.
Osredotočamo se na Ljubljano 16. stoletja, ko je bilo srednjeveško življenje v mestu zelo burno in dinamično. Tukaj so bolj ali manj složno prebivali katoliki, protestantje in Judje, mesto so večkrat oblegali Turki. Skozi mesto se je po poroki s špansko princeso s prvim slonom sprehodil sam cesar Maksimilijan II in so tako ljubljančani še pred dunajčani videli slona.
Ljubljana je bilo cvetoče pristanišče, kjer se je trgovalo. Tukaj pa je bil seveda tudi center družabnega življenja. Prirejale so se srednjeveške pasijonske igre. Prihajali so italijanski ulični lutkarji. Ob Trubarju in njegovimi pristaši se je razvijal nov jezik in knjiga, Judje so mestu dajali posebno živahnost, v Ljubljanico so namakali goljufive peke, po legendi pa je v Ljubljanici prebival tudi Povodni mož, ki je na Starem trgu pod lipo ugrabil lepo Urško.
Na grajskem hribu so se urili vitezi, plesale grajske gospodične, hrabri sv. Jurij se je boril z zmajem ga premagal, ostale zmaje pa okamenil za kasnejši Zmajski most. Po mestu je velikokrat lomastil rdeči petelin, takrat so v en glas zvonili ljubljanski zvonovi in piskali ljubljanski piskači. Vse skupaj pa je čuvalo trdno obzidje s šestimi mestnimi vrati.
Predstava je nastala ob finančni pomoči Ministrstva za kulturo in Mestne občine Ljubljana.
Zahvaljujemo se Janezu Lombergarju, Niku Grafenauerju in Branetu Vižintinu.
Ivan Cankar: Kurent
"Vse blagoslove tebi, Ljubljana! Večja in lepša mesta so na svetu — ali vendar ni ti ga enakega pod nebom! Pozdravljena, ti kraljica veselja, ti mati vseh sladkosti, ti botrica prešernih ur! Prav na sredo vseh nadlog te je postavila nebeška modrost, luč v temo, zeleno trato v pustinjo! Devetkrat obremenjen popotnik pride in te pozdravi; ko se poslavlja, si mu odvzela osmero bremen. Romar se čudi in srce mu poje: obraz do obraza, nikjer bridkosti, nikjer hudih misli; romar gleda: hiša do hiše, smejó se prijazno, nekatere celo mežikajo; romar posluša: beseda do besede, pesem do pesmi, vse so prešerne. Tako romar gleda, posluša ter se čudi in njegovo srce je potolaženo ..."
