O predstavi
Zapisi o Alanu Mathisonu Turingu, o njegovih matematično - genijalnih možganih in zgodovinskih dejstvih, ki so se formirala okoli njega, so presenetljivi, zanimivi in polni teoretičnih spekulacij o vplivu, ki ga je raziskovanje atletsko grajenega genija imelo in še zmeraj ima na razvoj umetne inteligence.
Beremo lahko o njegovem raziskovalnem delu, ki je bilo ključno za razrešitev Enigme (nemška električna naprava za šifriranje sporočil, ki so jo uporabljali med II. svetovno vojno), o znanstvenem delu na univerzi v Manchesterju, o njegovem več kot samo prijatelju Christopherju Morcomu, ki je prezgodaj umrl za posledicami zastrupitve s surovim mlekom in o njegovi tragični usodi.Bil je primoran izbirati med načini odvzema njegove dragocene svobode sredi takratne sovražne družbe. Podlegel je kemični kastraciji, ki ga je vodila do fizičnih in psihičnih modifikacij, v nemogočnost telesne in umske hitrosti, vsestranskosti, humorja, predanosti in drzne osredotočenosti.
Lahko pa njegovo zgodbo razumemo ali beremo drugače, skozi oči neverjetnega človeka, ki je s svojim večno mladim in igrivim umom nesebično preskočil čas, v katerega je bil rojen. Videl je človeške možgane ne samo kot znanstvenik, temveč kot človek, ki se zaveda širine človeškega duha in uma. V percepciji sveta je bil hitrejši in tako nenavaden za oči slehernega posameznika v takratni družbi, da je svet, ki ga je delil s poosebitvijo svojega stroja, po svoje sebi prikrojil kot edino znosno realnost. Tam je bilo vse njegovo in drugačno dovoljeno, ker je bilo smiselno in razumljivo samo njemu. Kdor je vanj vstopil, je moral igrati po njegovih pravilih, ga prepoznati in sprejeti, četudi ne popolnoma razumeti. Tisti, ki pa tega niso uspeli, so Turinga na koncu tudi pogubili. “To je zgodba o človeku, ki teče.” je zapisal avtor Benoit Solès.
Prva uprizoritev v slovenskem jeziku daje prostor človeku, ki je pretekel maraton s svojim strojem in z nepogrešljivimi prijateljskimi umi, znanstveniku, ki je začrtal temelje sodobnega računalništva in hkrati nevede postavil ogledalo v poduk družbi, ki upajoč ne bo več ponavljala svojih nestrpnih in sovražnih napak.
Nika Korenjak
O avtorju
Benoit Solès je diplomiral na Classe Supérieure d’Art Dramatique v Parizu. Debitiral je v glasbenih predstavah Rogerja Loureta, okronanih z Molièresom: La Java des Mémoires in Les Annees Twist. Nastopal je v številnih televizijskih serijah (Julie Lescaut, Profilage, RIS, Alice Nevers, Boulevard du Palais itd.) in filmih (Le Juste, La Pompadour, Louis XV le soleil noir, Le Chasseur, L'Affaire Salengro). Sodeloval je tudi v kinematografiji, in sicer z režiserji Andréjem Téchinéjem (La fille du RER), Vijayem Singhom (One Dollar Curry), Michelom Blancom (Embrassez qui vous rire), Rameshom Aravindom (Burtterfly) in Évo Ionesco (Une Jeunesse dorée).
V gledališču je igral v Talented Mr Ripley v režiji Thierryja Harcourta; La Journée des Dupes in Les Vacances de Josépha v režiji Yvesa Pignota; Call Me Tennessee (bil je tudi avtor) in Bash (s Sarah Biasini) v režiji Gilberta Pascala. Leta 2015 je v Théâtre 14 v režiji Henrija Lazarinija odigral naslovno vlogo Cyrana de Bergeraca. Nato je z Olivierjem Sitrukom ustvaril vlogo Hyppolita v predstavi Rupture à Domicile Tristana Petitgirarda (nominacija za Molièrovo nagrado) (Comédie Bastille, Festival d´Avignon, Le Splendid in na turneji).
Njegova drama La Machine de Turing je bila premierno uprizorjena na Festivalu d'Avignon 2018 in nato pozneje jeseni prevzeta v pariškem gledališču Théâtre Michel, kjer se je od tedaj še naprej igrala. Hkrati je predstava do maja 2020 nadaljevala francosko in mednarodno turnejo, nato pa se je vrnila na Festival d'Avignon 2020.
Iz kritik
Od 22. februarja do 5. marca 2023 je Mini teater s predstavo Turingov stroj avtorja Benoita Solèsa v režiji Ivice Buljana gostoval v kultnem gledališču La MaMa v New Yorku, kjer smo izvedli kar osem ponovitev in poželi izjemne odzive publike. Maura Nguyen Donohue je za spletni portal Culturebot zapisala: »Življenjska nujnost umetniških posegov in obujanja skritih (ali romantiziranih) zgodovin se jasno kaže v tej uprizoritvi slovenskega Mini teatra. Medtem ko se Solès zgleduje po igri Hugha Whitemora Breaking the Code, ki je nastala po knjigi Andrewa Hodgesa Alan Turing: Enigma (ki je navdihnila tudi film Igra imitacije), Buljan prinaša različico zgodbe, ki je povsem sveža v svojem bistvu. Njegovi sodelavci na področju scenografije, svetlobe in video oblikovanja Sonda 13/Toni Soprano Meneglejte, kostumograf Alan Hranitelj, skladatelj Andrej Makor ter igralci Nejc Cijan Garlatti, Timon Šturbej in Nika Korenjak prispevajo k uprizoritvi, ki prekipeva od prefinjenosti, ki zaupa v celovitost človeških teles - predvsem pri uresničevanju konceptualnih, čustvenih in tehnoloških zamisli. S tem ko epsko bitko iz druge svetovne vojne za razvozlavanje nemške šifre Enigma zreducirajo na globoko osebno in tragično alegorijo (z minimalnimi tehničnimi gledališkimi atributi) predstava zagotavlja obilico patosa in fizičnosti na globoko intimen način«.
»Buljanu z meta pristopom (preboj četrte stene s premikom Timona Šturbeja med publiko in osvetlitvijo te vključi gledalce kot akterje publike na Turingovem predavanju), ekonomičnostjo in igralci - poleg Cijana Garlattija igrata v predstavi še Timon Šturbej, ki igra vse vloge drugih, policijskega inšpektorja, ljubimca, izdajalca in Nika Korenjak, ki igra Sneguljčico in Turingov alter ego - uspe na odru Mini teatra vdihniti življenje in poustvariti krute okoliščine, ki so botrovale obupu znanstvenika, ki ni zmogel boja s pritlehnostjo, enoumjem in filistrstvom. Fluidna prehajanja (menjava prizorov, vezana na določeno obdobje, in menjava vlog, ki jih poustvarja Timon Šturbej) so izpeljana lahkotno in z minimalnimi intervencijami (sprememba drže in mimike igralca, intenzivnost luči, položaja igralcev na odru …), a uspejo gledalca čvrsto umestiti v dogajalno pripoved, da lahko v lahnem teku sledi čustveno doživljajskem svetu Turinga.« (…) »Energična in precizna igra Nejca Cijana Garlattija in Timona Šturbeja predstavlja motor predstave, ki ga poganja moč intelekta, širina duha in nenazadnje fizična vzdržljivost. Osupljivo je, ker nič od navedenega v predstavi ne popusti niti za hip. Kreacija likov in dogodkovna intenzivnost terjata prefinjene modifikacije telesnih izrazov predvsem pri Šturbeju, ki menja vloge. Pa tudi pri Cijanu Garlattiju, ki modifikacije ohranja 90 minut.« (…) »V predstavi Turingov stroj so gradniki uprizoritve podrejeni dialogu v besedi in telesih, ki se medsebojno ilustrirata z namenom prepričljive oživitve Turinga in zgostitvi kinestetične atmosfere. Publika po dolgem aplavzu tiho obsedi.« Erika Sešek, Koridor
»Cijan Garlatti ustvarja podobo jecljajočega, introvertiranega genija, ki je sramežljiv, socialno anksiozen in gibalno neroden, njegov gib je natančen, prepričljiv in dodelan, poleg tega pa z obrazno mimiko utemelji Turingovo sramežljivost – s pogledi vstran od svojega sogovorca, nemirnimi rokami, ukrivljenim telesom in neprestanim spreminjanjem telesnih položajev, ki jih spremljajo menjave tematik pogovora.« (…) »Igralca delujeta usklajeno, njuna medsebojna igra je podložena z dinamično energijo, ki gledalce učinkovito potopi v iluzijo, ki se odvija pred njimi na odru.« (…) »Stalna, ekonomična in gola scenografija, sestavljena zgolj iz nekaj rekvizitov in ogrodja odra, v uprizoritvi postane primerno prizorišče za obravnavo krutih, bolečih in težkih tematik, ki so še danes v letu 2021 marsikdaj predstavljene kot tabu teme. Skop odrski prikaz odslikava rigiden, zamejen in pomanjkljiv svet, v katerem drugačnost ne najde prostora v vsakdanjosti, pa vendar ta svet (igralsko) naseljuje ogromno različnih, kreativnih, drugačnih idej, misli in spodbud.« Nika Šoštarič, Neodvisni
»V režijskem smislu uprizoritev tako ne predstavlja odstopanja, njena vrlina ostaja dinamiziranje dramskega dogajanja s fizičnimi akcijami. Posebej posvečena telesnosti in izčrpavajočem uprizarjanju postavlja močan in presenetljiv efektiven kontrapunkt tej izredno pogovorni drami. Kratki intenzivni prizori z jasnimi in tehničnimi montažami zbrano in tekoče vodijo gledalčev pogled.« (…)»V tem smislu je zagotovo največji presežek uprizoritve prav naslovni lik, ki ga upodobi Nejc Cijan Garlatti. Njegov Turing je glede na format uprizoritve nepričakovano dramski, kar ustvarja neverjetno močan kontrast strategiji uprizarjanja in vanjo vnaša igralsko transformacijo, ki za gledalca vzpostavlja izjemno prepričljivo iluzijo dramske osebe. Detajlno zmoduliran v glasu, zatikanju in jecljanju, ravno tako natančen v telesu. Garlatti nikoli zares ne miruje.« (…)»Navkljub relativno hitremu tempu uprizoritve Garlatti ustvarja izrazito ganljivo emotivne trenutke, ki gledalcu omogočajo vpogled v psiho samotnega posameznika onkraj tega, kar že ve o Turingu, in presenetljivo neobremenjenega s širšimi konteksti, ki jih zgodba razkriva.« (…)»Ta množica orisov deluje v uprizoritvi skozi prizmo Turingovega sogovornika, kdor koli že je, protagonist v njem vedno uzre otroškega prijatelja Christopherja, zato se zdi odločitev, da vse like odigra en igralec, še posebej dobra. Ravno v teh vlogah zaveznika najbolj blesti Šturbej, ki se izkaže tako v silovitosti fizičnega kakor v pretresljivosti emotivnega.« (…)»Turingov stroj je igralsko močna predstava, ki se odvrača od pričakovanega vsebinskega konteksta druge svetovne vojne ter fokus premešča v tragično pozicijo enega njenih herojev za frontami.« Jaka Smerkolj Simoneti, Veza Sigledal
Gostovanja
Polis Teatro Festival, Ravenna, Italija; 2022
3FEST Festival, Novi Sad, Srbija; 2022
La MaMa Experimental theatre, New York City, ZDA; 2023
Queer Zagreb, Zagreb, Hrvaška; 2023
