Prevajalka:
Irena Duša

Režiserka:
Brina Klampfer Merčnik

Dramaturginja:
Nina Kuclar Stiković

Scenografinja:
Maruša Mali

Kostumograf:
Claudi Sovré Mikelj

Koreograf:
Sebastjan Starič

Lektorica:
Metka Damjan

Igrajo:
Tamara Avguštin
Borut Doljšak
Vid Klemenc
Timotej Novaković
Primož Vrhovec

Oblikovalca svetlobe:
Nina Kuclar Stiković
Matej Primec

Oblikovalka zvoka:
Mateja Starič

Svetovalka za oblikovanje svetlobe:
Nastja Miheljak

Fotografa:
Asiana Jurca Avci
Claudi Sovré Mikelj

Izvršni producent:
Branislav Cerović

Koprodukcija:
Mini teater
Kulturno umetniško društvo Krik
Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti

Premiera:
18. februar 2022

Predstava traja 120 minut

Opozorilo: v predstavi se uporablja svetlobni učinek – stroboskop

O predstavi

Shopping and Fucking, britanska realistična drama Marka Ravenhilla iz leta 1996 je s tematiziranjem tabujev kot so spolnost, homoseksualnost in prostitucija ter rabo vulgarnega jezika za čas praizvedbe pretresla britansko gledališko sceno, pozneje pa sooblikovala takratni novi val odrske poetike, »gledališča u fris« in v avditorij zvabila povsem novo občinstvo. Danes besedilo ostaja živo in izrazito aktualno v njegovi kritiki kapitalizma in boja za preživetje mlajših generacij.

V igri spremljamo protagonista Marka, ki zapusti svoja prijatelja in sostanovalca, Lulu in Robbieja, ker odide na kliniko za odvajanje od drog. Slednja se poleg čustvenega šoka znajdeta v situaciji, ko se morata sama finančno preskrbeti in tukaj se prične njuna bitka na trgu dela, bitka za preživetje, bitka za denar. Nepripravljena se znajdeta v Brianovem primežu, edinemu, ki je že osvojil kapitalistične vajeti in dogmo sveta, v katerem so se znašli: »Denar je civilizacija in civilizacija je denar.« Kolikor imaš, toliko veljaš in denar je edino, v kar je mogoče verjeti. Znašli so se v svetu brez velikih zgodb, brez vrednot, svetu hitre hrane, hitrega seksa in prekarnega dela. To je svet, v katerem smo po več kot dvajsetih letih od nastanka Ravenhillove drame, znašli tudi mi. Svet, v katerem za preživetje sklepamo tudi posle s hudičem in pozabljamo na sočutje, ljubezen, moralo. Morda je danes še huje, saj se včasih te posli ne sklepajo v imenu boja za preživetje, temveč v imenu pohlepa. Do danes so tudi  mladi že osvojili kapitalistične vzvode. Mladi človek se torej lahko asimilira v apatični svet ali pa izbere eskapizem, pri čemer ostaja odprto vprašanje, katera izbira je manjše zlo? Do samega sebe, do sočloveka, do družbe?

O avtorju

Mark Ravenhill (1966) velja poleg Sarah Kane in Anthonya Neilsona za enega vodilnih predstavnikov britanske nove dramatike gledališča »u fris« v 90. letih prejšnjega stoletja. Ravenhill je v Bristolu študiral angleški jezik in dramo. Njegova prva igra, desetminutno dramsko besedilo Fist, je bila uprizorjena v programskem sklopu gledališča Finborough, v okviru zbiranja donacij za Red Admiral, projekt pomoči obolelim za aidsom in njihovim sorodnikom. Režiser Max-Stafford Clark, ki si je ogledal uprizoritev, ga je povabil k sodelovanju za celovečerno dramo. Tako je nastal Shopping and Fucking, Ravenhillovo prvo celovečerno dramsko besedilo uprizorjeno leta 1996. Avtor pravi, da sta bila za njegov nastanek in potek zgodbe ključna dva dogodka. Prvi je ugrabitev  in umor triletnega dečka, ki se je leta 1993 zgodil v Veliki Britaniji, drugi pa je smrt Ravenhillovega partnerja, ki je umrl za aidsom. Ravenhill tudi v svojih drugih besedilih pogosto detabuizira homoseksualnost, v njegovih zgodnjih delih pa se pogosto pojavlja motiv, ko najmlajšo dramsko osebo odpeljejo starejši liki in ta posledično izgubi življenje.

Nina Kuclar Stiković

O režiserki

Brina Klampfer je absolventka magistrskega študija gledališke režije in magistra primerjalne književnosti. Za svojo magistrsko predstavo je režirala in napisala besedilo Paloma, ki je bila premierno uprizorjena junija 2020 v Slovenskem mladinskem gledališču. Predstava je doživela številne pozitivne kritike, uvrščena pa je bila v dodatni program Tedna slovenske drame. Je vodja Festivala dramske pisave Vzkrik in predsednica društva KUD Krik. Brina je opravila tudi vrsto dramaturgij in gledaliških adaptacij - pri predstavah Prekleti kadilci (Makarovič, SNG Drama, 2018), Tartuffe (Moliere, Mestno gledališče ljubljansko, 2018), Gospa z morja (Ibsen, SNG Drama, 2019), Martin Krpan (Levstik, LGL, 2018) Besede iz hiše Karlstein (Bojetu, LG Maribor) in drugih. V gledališkem prostoru deluje tudi kot producentka – iz platforme Vzkrik, ki jo je generirala, so vzniknili mnogi mladi dramatiki, ki so prejeli najvišje nagrade za dramatiko in mnoga dramska besedila, nastala ravno v okviru Vzkrika so bila uprizorjena v institucionalnih gledališčih.

Iz kritik

»Uprizoritev je dovršena in funkcionalna kot celota, zaigrana znotraj meja realizma, brez abstraktnosti ali pretiranih metafor.« (…)»Takšne predstave nismo videli že dolgo – predstave, ki zahteva razmislek, nad katero je gledalec zgrožen in fasciniran, in katere tematika pogosto ostaja nedotaknjena. Priporočila bi jo vsem tistim, ki si želijo nekaj svežega, drugačnega, so pripravljeni na razmislek in biti vrženi iz udobja vsakdana.« Patricija Sekelj, Koridor

»Igralska zasedba prepričljivo manevrira skozi črn humor in ostre replike besedila, s čimer uspešno zasnuje in ohranja atmosfero izgubljenosti ter apatije. Največji igralski presežek pa je zagotovo njihova telesna igra, ki dosledno sledi realistični, že skoraj naturalistični zasnovi in tako uspešno zaobjame ideje fizičnosti gledališča »u fris«. V gibalni interpretaciji najbolj izstopa Doljšak, ki svoje telo brezkompromisno izrabi tako za fizične akcije kot tudi interpretacije čustvenih neviht svojega lika.« Benjamin Zajc, Delo

»V prvi vrsti je tu gotovo Tamara Avguštin v vlogi Lulu, ki v uprizoritvi polnokrvno preigra izrazito širok spekter emotivnih stanj. Od v duši majhne ljubeče deklice do samozavestne »noben me ne bo jebal« ženske se suvereno sprehaja skozi arhetipe, ob katerih uživamo v njenih redkih trenutkih zmagoslavja in z bolečino v trebuhu spremljamo prepogoste poraze, ponižanja, izgube.« (…)»Njena igra odpira pogled v kolektivno igralsko kreacijo, v kateri se zdi glavna zavest o tem, kako hitro se iz vloge manipulatorja znajdemo v vlogi manipuliranega. Najbolj hipno te menjave doživlja njen partner Robbie Boruta Doljšaka, ki briljira v nemirnosti, nevrotični hiperaktivnosti, v kateri pa se najdeva prostor za popolnoma naivno, skorajda infantilno ideološko nedolžnost. Podobno prepričljivo figuro otroka v liku štirinajstletnega Garyja ustvari Timotej Novaković, čigar angažma je v veliki meri usmerjen v vzpostavitev polnokrvne in nestereotipne upodobitve globoko zatravmiranega fantka. Posebej ganljiv je prizor njegove izpovedi travme, kjer Novaković prepriča s subtilnim doziranjem emocije pred končno gradacijo.« (…)»V tokratni postavitvi prepriča predvsem z mladostno ustvarjalno energijo, za katero lahko verjamemo, da bo s ponovitvami le še dodatno pilila in razigravala tiste manj prefinjene trenutke predstave. Vendarle pa pretirane prefinjenosti od uprizoritve, ki nas skuša zadeti v fris, niti ne bi želeli.« Jaka Smerkolj Simoneti, Veza Sigledal

»Vrhovec manipulativnega podjetnika upodablja s tako izjemno suverenostjo in intenziteto, da strah pred njim začuti tudi občinstvo.« (…)»Borut Doljšak kljub občasni infantilnosti svojega lika zažari predvsem v fizičnosti in gibalni dodelanosti. Nesporni highlight predstave pa je nedvomno Tamara Avguštin, ki tako v mimiki in gestualnosti kot artikulaciji izvrstno navigira med ranljivo subtilnostjo in tragično ekspresivnostjo.« (…)»Scenografija Maruše Mali s pomočjo le dveh vzmetnic, starega tapisona in mikrovalovke dvorano nazorno preobrazi tako v majhno stanovanje kot pisarno podjetnika in nočni klub. Slednje ji uspe v sodelovanju z oblikovalcem svetlobe Matejem Primcem ter oblikovalko zvoka Matejo Starič, ki brez zavor poustvarita epileptično osvetlitev in oglušujočo atmosfero nočnega kluba, hkrati pa hipno menjavanje svetlobe in teme skladno s tematikami predstave doseže razkosanje žuranja na kratke slike zadrogiranih plešočih likov in njihovo izkušnjo uživanja občinstvu prikaže kot groteskno sosledje zamrznjenih trenutkov sfukanosti. Piko na i pa predstavlja kostumografija Claudija Sovreja Miklja, ki v ponošenih Klemenčevih srajcah ujame tako revščino likov kot brezmejno morje trendi hitre mode, ki nam je postala dostopna v sodobnem kapitalizmu in jo uteleša predvsem lik Garyja Timoteja Novakovića.« Metod Zupan, Radio Študent