O predstavi
Predstava „Norma Jeane Baker Trojanska“ ni predstava o Marylin Monroe. Niti ni predstava o Normi Jeane Baker. To je predstava o oblaku. Ko je Anne Carson, večkratno nagrajena kanadska avtorica, napisala to poetično besedilo navdahnjeno z življenjem največje ikone ženske lepote 20. stoletja, se ni ustavila pri fascinaciji, ki ga je Marylin Monroe vzbujala pri občinstvu. Bolj kot slavna igralka, jo je zanimala fascinacija sama, kot način prek katerega ima želja v svojem bistvu nekaj skrajno destruktivnega, tudi takrat, ko ni uporabljena v izključno komercialni namen - ali kot opravičilo za vojno. Z zoperstavljanjem portretov Evripidove Helene in Marylin Monroe, Carsonova ustvarja hibridni lik, ki se giblje med Trojo in Los Angelesom. Pri tem ne izpostavlja nekatere možne podobnosti med tema dvema ženskama ali družbene kontekste v katerih nastaja njuna zgodba. Ta postopek omogoča, da se od njiju distanciramo. To kar ostaja je torej oblak, prostor želje, fantazija, ki četudi ni materialna ("nima telesa") - nosi v sebi težo in moč, da premika druga telesa. Danes se je ideal (ženske) lepote seveda spremenil. Od operiranih "hiper ženskih" Kardashian teles do raznolikih queer in drugih marginalnih estetik... trg identitet ponuja rešitev za vsakogar. Vladajoča fantazija emancipacije skozi različne identitete išče svojo taktiko v vse večji razdrobljenosti trga, vendar osnovni princip ostaja enak. Tudi, ko gre za tomboy videz Billie Eilish, ki kot da sporoča, da noče biti všečen: za vsem še vedno stoji želja. In oblak, za katerega smo se pripravljeni vsak trenutek podati v vojno.
Milan Ramšak Marković
O avtorici
Anne Carson je kanadska pesnica, prevajalka, esejistka in profesorica klasične književnosti. Rodila se je leta 1950 v Torontu v Kanadi in odraščala v mestih blizu Ontaria, na Univerzi v Torontu pa je diplomirala, magistrirala in doktorirala iz klasične književnosti s poudarkom na starogrški poeziji. Čeprav je klasična književnost znana kot zaprto, tradicionalistično akademsko področje, je bila Carsonova v njej že od vsega začetka nekonvencionalna pisateljica in mislica. Pomemben vtis je naredila z objavo svoje prve knjige kritik Eros the Bittersweet (1986), ki je bila predelava njene doktorske disertacije iz leta 1981 Odi et Amo Ergo Sum ("Sovražim in ljubim, torej sem"), v kateri je združila prevode ter poezijo in filozofijo v eno samo lirično, razgibano umetniško delo. Med njenimi mnogimi različnimi deli sta morda najbolj odmevna njena posebna romana v verzih: Autobiography of Red: A Novel in Verse (1998) in The Beauty of the Husband: A Fictional Essay in 29 Tangos (2001). Anne Carson danes štejemo med najbolj dinamične sodobne pesnice, vendar je njeno pisanje že od nekdaj razpeto in subvertirano med različne žanre in literarne oblike.
O režiserki
Nina Ramšak Marković (1994) je magistrirala iz gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Med študijem so s šolskimi produkcijami večkrat gostovali na študentskih festivalih tako v Sloveniji, kot v tujini. Leta 2014 je soustvarila revijo Adept, ki je revija gledaliških in filmskih ustvarjalcev v produkciji AGRFT in društva VLU, katere odgovorna urednica je bila od leta 2014 do 2017. Do leta 2019 je bila v uredniškem odboru. V času dodiplomskega študija je režirala predstave Brez naslova, Rešeni, Triko, Dečko, Zaljubljenca na podzemni železnici, Kralj Lear, Plešasta pevka, Iskanje izgubljenega namena. Praktični del študija je pod mentorstvom Matjaža Zupančiča zaključila z uprizoritvijo Hiša Bernarde Alba Federica Garcíe Lorce v dvorani Stare pošte Slovenskega mladinskega gledališča, junija 2016. Za isto predstavo je prejela akademijsko Prešernovo nagrado za režijo. Asistenco režije je opravljala pri Sebastijanu Horvatu, Matjažu Zupančiču in Oliverju Frljiću. V letu 2018 je režirala plesno predstavo v produkciji Magacin Beograd, z naslovom How to do a perfect plie. Pred vpisom na magistrski študij je režirala predstavo Ukročena trmoglavka v Mestnem gledališču ljubljanskem (premiera 2018). Januarja 2019 je režirala magistrsko predstavo Dan po v Slovenskem mladinskem gledališču, pod mentorstvom Janeza Janše in Jerneja Lorencija. Po končanem praktičnem delu študija je režirala predstavo Alarmi! v Slovenskem ljudskem gledališču Celje (premiera 2019). Novembra 2019 je magistrirala iz gledališke in radijske režije na AGRFT z naslovom Koncept suicidalnosti skozi predstavo Dan po. Režirala je dve radijski igri v produkciji RTV Slovenija, Triko in Zgodba o beduinu in njegovi zvesti ženi in radijsko igro Kopenhagen v produkciji Radia Študent. S festivalom dramske pisave Vzkrik je sodelovala v letih 2017, 2018 in 2020 kot režiserka bralnih uprizoritev. Od leta 2019 redno sodeluje pri produkcijah umetniške skupine Mismo Nismo, ki se ukvarja s sodobnim cirkusom v uprizoritvenih umetnostih. V slovenskem gledališkem prostoru deluje predvsem kot gledališka režiserka in soustanoviteljica revije Adept, občasno pa sodeluje tudi kot dramaturginja, oblikovalka svetlobe ali režijska asistentka. Od leta 2020 je direktorica zavoda Melara. V letu 2021 je kot režiserka sodelovala v mednarodnem projektu Minor in transnational making, v produkciji Gledališča Glej in HKU Theatre Netherlands. V sezoni 2021/2022 je v SNG Drama Ljubljana režirala predstavo Emigranta.
Iz kritik
»Igra vseh treh igralk je naravnost osupljiva. Interakcije med liki so izjemno pristne, monologi so izvedeni polnokrvno in čustveno. Postdramsko stapljanje odra z občinstvom je pripeljano onkraj govora z dodelano mimiko, pri čemer izrazito navduši Mia Skrbinac. Dodelano igro dopolnjuje nadvse primerna scena, ki se v svoji kaotični razporeditvi predmetov po prostoru prilagaja raznovrstnosti odrskega dogajanja in predstavljenih tematik. Podobno velja tudi za kostumografijo in slikovite glasbene izbore.« (...) »Norma Jeane Baker Trojanska v svoji uprizoritvi ženske izkušnje prav stori popolnoma vse. Spretno se izogne komentarju posameznih ženskih problematik in jih raje stopi v kaotično, groteskno celoto. Prav slednja pa je edina, ki lahko celovito povzame, kaj pomeni biti Helena, Marylin, Norma. Ženska ženski!« Neva Accetto Vranac, Koridor
»Različne prvine gledališkega jezika v estetiki kiča in trasha s precej uspešnim kolažiranjem poskrbijo za proizvodnjo kapitalistične subjektivacije, ki še vedno ostaja slabše zastopana tako v dejanskih političnih bojih kot v različnih praksah reprezentacije. Pri tem spretno uhaja njihovim esencializiranim prikazom, se pravi, da jih nima za identitete z eno bistveno določujočo značilnostjo, temveč jih lahko občinstvo – prav nasprotno – opazuje v konfliktni strukturi razrednih razmerij sodobne družbe.« Blaž Gselman, Veza Sigledal
»A ker je uprizoritev močna v posameznih elementih, od igralk, prek mizanscene do dramaturgije, njena miselna nedorečenost ne predstavlja uprizoritvene hamartije, saj ji prav nedorečenost prinese določeno raven izčiščenosti, na kateri je lahko preplet preteklih, polpreteklih in sodobnih zgodb bolj izrazit.« Benjamin Zajc, Delo
