Vinko Möderndorfer o predstavi
Dnevnik Ane Frank je eno najpomembnejših besedil dvajsetega stoletja.
In to ne samo zaradi kalvarije, ki jih je preživel Judovski narod, ki jih je doživela in ne preživela družina Anne Frank. Dnevnik je tudi literarno pomembno delo. In deklica Anna je izjemno nadarjena opazovalka življenja in človeških značajev.
V njenem pisanju čutimo velik pisateljski talent. Anna se je zelo zgodaj zavezala pisanju. To je bila njena želja, njena ambicija, njeno veselje, njena nadarjenost, ki jo je čutila kot svoje osebno poslanstvo.
Ob prebiranju dnevnika se nehote sprašujemo tudi o tem, koliko talentov, koliko Mozartov, Beethovnov, Michelangelov … koliko izjemnih pisateljev, slikarjev, lahko pokonča genocidna politika. Pa ne samo talentov, koliko življenj, in vsako življenje je vesolje, je izginilo zaradi nespametnega sovraštva, ki ga je generira prav politika. Ne samo včasih. Tudi danes.
Dnevnik Anne Frank je izjemno aktualno branje. Tudi danes živijo mladi in talentirani ljudje na pragu življenja in smrti. Dnevnik mladega dekleta, ki je dve leti preživela v skrivališču in na koncu zaradi izdajstva umrla grozljive smrti, nas bo spomnil, da tudi danes neprestano živimo na robu holokavsta. Predvsem mlade generacije bi se morale tega bolj zavedati. Zato je odločitev Mini teatra, da uvrsti to besedilo v svoj gledališki program, ena izmed najpomembnejši repertoarnih odločitev slovenskega gledališča.
Dramatizacija je bila zelo zahtevno delo. Pisal sem jo od trenutka, ko mi je Robert Waltl ponudil režijo. Ne vem, kolikokrat sem dnevnik prebral, da sem končno našel pravo obliko dramatizacije. Trudil sem se, da bi kljub dialoško oživljenim prizorom ohranil formo dnevnika. Treba je bilo oblikovati dramske prizore in hkrati ostati zvest tistemu vtisu likov, kakršne je v dnevniških zapisih predstavila mlada pisateljica.
Zanimalo me je predvsem to, kako dve zelo različni družini, s tremi najstniki, v klavstrofobičnem prostoru preživljajo svoja skrivaška življenja, ki so neprestano izpostavljena strahu za življenje.
Iz besedila sem izluščil najpomembnejše in najintenzivnejše prizore, kjer se razkriva muka skupnega življenja in človeški, zaradi nemogoče situacije, v katero jih je prisililo sovraštvo, konfliktni značaji. Oče Otto Frank je tista oseba, ki poskuša v vedno bolj nervoznem življenju dveh družin za vsako ceno ohranjati optimizem. Otto Frank se bori zoper žalost, zoper vse tegobe skupnega življenja, ne glede na to, kako pri tem trpi sam. Izjemno močna osebnost, ki nam je lahko za vzgled človečnosti in dobrote v krutem času.
V posebnih razmerah postanejo najobičajnejše reči življenja (umivanje, kopanje, stranišče …) najhujše preizkušnje. Anna pa je kljub vsemu tudi zelo živahno dekle. Navihana je, radovedna, duhovita … Ljudje se v ekstremnih življenjskih situacija borijo proti zlu in za preživetje s humorjem. Tudi to se mi je zdelo pri naši dramatizaciji in uprizoritvi pomembno.
Dnevnik Ane Frank je vivisekcija človeških odnosov v posebnih okoliščinah. Je pa tudi vivisekcija odraščanja. Rojstvo ljubezni. Pravzaprav je to zgodba o Romeo in Juliji v času holokavsta in evropske apokalipse. Zgodba o tem, kako želi ljubezen premagati smrt. Je pa tudi zgodba o razočaranju. O strahu. Zgodba o prihodnosti, ki je bila ukradena milijonom ljudem.
Nekje v dnevniku Anna pravi: Hudo mi je, ko pomislim, da so vsi tisti, ki so mi bili tako blizu, moji sošolci in sošolke, zdaj izročeni na milost in nemilost najhujšim rabljem, kar jih je kdaj bilo. Zakaj? Ker smo drugačni? Pa smo res drugačni? Saj smo vsi ljudje. Ljudje, ki čutimo bolečino, strah, ljubezen … Ne razumem, res ne razumem. Kaj se je zgodilo z ljudmi?!
Tudi danes se moramo spraševati o tem.
Vedno se moramo spraševati kot Anna Frank, samo tako se morda zgodovina ne bo več ponavljala v najbolj strašni podobi.
Annina zgodba je naša zgodba.
Se dovolj zavedamo tega?
