Z velikim veseljem sporočamo, da je Nataša Barbara Gračner na 36. festivalu Gavelline večeri 2023 v Zagrebu, kjer smo z našo uspešnico Kdo se boji Virginie Woolf? nastopili v soboto, 25. 11. 2023, prejela nagrado za najboljšo igralko festivala.
Obrazložitev komisije:
»V predstavi "Kdo se boji Virginie Woolf?" ljubljanskega Mini teatra in Mestnega gledališča Ptuj nas je Nataša Barbara osvojila z levjo energijo, s katero je dominirala nad svojo jezno, žalostno, duhovito in čutno Martho. Ni se ujela v klasično past igranja zase in za občinstvo, pri čemer bi z dobro napisano vlogo promovirala svoje igralske sposobnosti, ampak je tekom celotne predstave ves čas ostala potopljena v partnersko igro. In prav to je razlog, da ta predstava s svojo neprestano napetostjo in nemirom ne popušča gledalcem od prve do zadnje minute«.
Ivica Buljan, režiser predstave Kdo se boji Virginie Woolf? in umetniški vodja Mini teatra je zapisal:
»Igralsko nagrado Branka Gavelle je prejela Nataša Barbara Gračner za vlogo Marthe v predstavi Kdo se boji Virginije Woolf?.
Tudi med tistimi najboljšimi, so igralke, ki so popolnoma predane svojemu poklicu. V starem pomenu so to svečenice duhovnega templja, zdravilke. V Sovjetski zvezi so bile “državne umetnice”, na Japonskem “nacionalni zaklad”. V Franciji jih imenujejo “zveri”. To so države in kulture z dolgo tradicijo z zavedanjem, da je igralstvo minljiv poklic, katerega učinek se čuti med predstavo. Po aplavzu, koncu sezone ali koncu kariere pa počasi zbledi. Marcel Proust piše o igralki Bermi v "Iskanju izgubljenega časa". Izmišljen lik je bila kombinacija dveh znanih resničnih igralk Proustove dobe: Réjane in Sarah Bernhardt. Proust je (morda) prvi pisatelj (takšnega) formata, ki dvigne veščino svojih igralk na raven najboljšega slikarstva in glasbe. Po njegovih interpretacijah vloge Berme, je postalo nesramno misliti, da igranje ni umetnost najvišjega ranga. Kaj od znamenitega od Réjane vsebuje igra Nataše Barbare? Neverjetna moč transformacije, vratolomno obvladovanje komike, šarma in lepote, zapeljiv grleni glas, ki ji omogoča lahkotno menjavanje registrov. Njena druga plat je, tako kot pri magični Bernhardt, sublimna prevlada tragike. Glas njene Marte iz kristalno čistih višin pade v mezzo, potem pa obarvan z gostim žametom zdrsne v globoka brezna krvavih obračunov.«
