Kdo lahko sanja?
»Ali so mrtvi ali le spijo, v vsakem primeru jih ni bilo moč prebuditi ne z grobimi alarmi, ki so cvilili z ulice, ne s koraki, sirenami, eksplozijami, ki so prihajali vse bližje, zaskrbljujoče blizu. Dogajala se je nekakšna javna apokalipsa, ki ni imela nobenega učinka na hermetično zaprto zasebno apokalipso v tem stanovanju v prvem nadstropju. Tam, kot v sanjah, kot v snežnem nanosu, kot pod plazom kokaina, sta mrtvaška lahkotnost inercije in dolgčas večnosti že prekrili vsakega od njih.«
Gilbert Adair: Sveti nedolžneži (The Holly Innocents)
Inercija je stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost (vir: SSKJ). Lenobno nedelovanje kot način življenja je nekaj, česar si velika večina ljudi niti v sanjah ne more privoščiti. Morda se inercija pojavi momentalno, na dopustu, za katerega povprečna družina varčuje celo leto. Kljub temu pa obstaja specifičen razred, ki si lahko inercijo privošči, saj ob nedelovanju, mirovanju, sanjanju, ne izgubi ničesar. Skoraj ne glede na ekonomsko situacijo lahko vedno kupi hrano, ima za življenjske stroške, bencin, avto, servis, lahko si privošči počitnice ... Skratka, ko bodo ekonomske razmere slabe in bodo te razmere na ulice potisnile nižji razred, se temu besu predstavniki višjega in tudi višjega srednjega razreda ne bodo avtomatično pridužili. Vladajoči razred je zaradi zgodovinskih izkušenj poskrbel, da si je v višjem in srednjem razredu našel zaveznike, ki ga bodo z nedejavnostjo zaščitili – naj se tega zavedajo ali ne.
Naša protagonista Théo in Isabelle ter njuna starša so predstavniki višjega srednjega razreda. V lasti imajo stanovanje v središču Pariza, njihova babica ima posest na deželi, oče je priznan francoski pesnik, mama pa ne rabi hoditi v službo. Ko se začnejo protesti na fakultetah in pred Chinemathéque Française, se Théo in Isabelle še pojavita na ulici, ko pa se protesti prelevijo v izgrede, ko policisti izvajajo nasilje nad študentstvom, ko se pridružijo sindikati in delavstvo organizira množične stavke (okoli 6 milijonov Francozev je takrat stavkalo), se Théo in Isa potuhneta. Šele Matthew, ameriški študent na izmenjavi, ki prihaja iz nižjega razreda in na podobah z ulice prepoznava cilj, ki ga zasledujejo njeni akterji, ju ob Théovem navdušenem govorjenju o revolucionarnih idejah sooči s tem vprašanjem: »Če bi res verjel v to, kar govoriš, bi bil zunaj.« »Kje?« »Tam zunaj, na ulici.« Ali lahko prepoznamo mehanizme vladajočega razreda, v katere smo sami vpeti? Zakaj (ne)?
Bor Ravbar
Sanjaško telo
Proces ustvarjanja Sanjačev ali ljubezenske zgodbe v revoluciji je trojni proces dramatizacije romana, teatralizacije scenarija (predrugačenja filmskih mehanizmov za oder, gre torej za proces zgoščanja) in aktualizacije protestov v Parizu leta 1968 (proces branja, interpretiranja). Tekst (oz. več njih) ni svetinja, temveč gibljiv, gnetljiv material, ki ga »izkoriščamo« za svoje namene, da lahko spregovori o revoluciji kot taki, potrebnosti revolucije in predvsem današnjega pasivnega, egoističnega odnosa zahodnega sveta do nje. To naredi s povezovanjem simbolov takratne revolucije s simboli protestov, ki so se v zadnjih desetletjih zgodili v Sloveniji, ter s stanjem sveta, v katerem smo se »znašli« danes. S stanjem, ko se zdi, da vse razpada in idealizem izpred skoraj šestdesetih let ni več mogoč. Imperializem kot glavna (a absolutno ne edina) tarča takratnih protestov se je spremenil, akterji, ki ga najmočneje poganjajo, pa ostajajo isti: svetovne velesile z meščanskim razredom našega zahodnega sveta na čelu.
Spoj, rezultat teh procesov je konglomerat različnih popkulturnih besedil, filmov, pesmi, knjig in vizualnih artefaktov. Spoj Gilbert-Adairovo besedilo uporabi za hrbtenico, s čimer ostali materiali postanejo vretenca, organe, meso in kožo pa ustvarjajo igralci. Interpretacija glavnih likov je sodobna, povrnjena jim je krutost, nasilnost, ki ju uporabljajo drug proti drugemu. V njihov zaprti svet pa prodira zunanjost, vdira revolucija in ruši njihovo ljubezensko zgodbo, ki jo je sploh omogočila. Vdira kot Marlene Dietrich, vdira kot granitna kocka, vdira kot vojaka invazivne sile, kot protestnika, ki kričita, naj se Théo, Matthew in Isabelle pridružijo, kot barikada, kot rože, ki še vedno venijo, kot »Etre libre en 1968, c'est participer.«, kot »Sous les pavés, la plage!«, kot »Soyon cruels!«, kot »Il est interdit d'interdire.« …
Kot vdira revolucija na oder, vdira predstava v avditorij, a ne tako, da bi publiko ogrozila in pregnala iz dvorane, temveč da bi jo zadela naravnost v telo, upajoč, da jo prikuje na sedež in prisili v razmislek o lastni odgovornosti za stanje ter zločine doma in drugod, takrat in danes. Da bi lahko nekoč, v prihodnosti obstajalo telo sanjača, golo, iskreno in nepotvorjeno, ki bi v preteklost zrlo kot na nekaj končanega, izpeljanega, preseženega.
Nik Žnidaršič
Bor Ravbar je bil rojen v Novem mestu in trenutno na AGRFT zaključuje študij gledališke režije. Produkcija 2. letnika Strah in beda Tretjega rajha je bila uvrščena v študentski program 56. Borštnikovega srečanja in na Festival Istropolitana (Bratislava) in Artorium (Banska Bistrica), diplomska produkcija Nekje daleč nekaj bo pa v študentski program 58. Borštnikovega srečanja. Za režijo produkcije Bambina je prejel nagrado Zlatolaska. Tri leta je bil član uredništva strokovne revije Akademijski list. Kot oblikovalec svetlobe sodeluje pri različnih predstavah: Heiner Müller: Kvartet, Žene v testu,Juriš (vse v režiji Živa Bizovičar) in Agmisterij (avtor Klemen Kovačič). Za Žene v testu so ustvarjalci skupinsko prejeli Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev 53. Tedna slovenske drame, Nagrado društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev v letu 2022 in Borštnikovo nagrado za celostno obdelavo gradiva na 58. Borštnikovem srečanju. V četrtem letniku je v Gledališču Glej režiral svojo prvo profesionalno predstavo, po besedilu Nine Kuclar Stiković: deklici, ki je bila uvrščena v spremljevalni program 54. Tedna slovenske drame.
Nik Žnidaršič je študent magistrskega programa Dramaturgija in scenske umetnosti na AGRFT. Pisal je za Akademijski blog (kjer je bil tudi sourednik), Neodvisne, Masko, Adept, ECPCP in Akademijski list, sodeloval pa tudi s festivaloma Fabula in Vzkrik. Redno sodeluje z Živo Bizovičar (Müllerjev Kvartet v koprodukciji Momenta, Borštnikovega srečanja in AGRFT, Žene v testu v SNG Drama Ljubljana, Juriš v SLG Celje)in pri avtorskih projektih Razmetana soba(v LGL, soavtorstvo s Klemnom Kovačičem), Agmisterij (magistrska produkcija Klemna Kovačiča v Stari mestni elektrarni) inOd kod, dekle, si ti doma (koprodukcija Cankarjevega doma in AGRFT, soavtorstvo z Leo Mihevc). Žene v testuso prejele Šeligovo nagrado na 53. Tednu slovenske drame, nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev v minuli sezoni in Borštnikovo nagrado za celostni pristop k obdelavi materiala. Za diplomsko delo Kemp je prejel akademijsko Prešernovo nagrado UL AGRFT.
