O predstavi
»Prav v tem času, ko sem pisal ta, da ne rečem roman o trobenti in oblaku, je potekala ostra polemika med Vidmarjem in Ziherlom o realizmu in fantastiki. To je bila zelo živahna debata, v katero se je vmešal celo sovjetski kritik Lipšic, jaz pa sem potem v noveli o trobenti in oblaku napisal, da končno vsaka fantastika ni nič drugega kot drugače, subjektivno izpovedan realizem.«
Izjava Ciril Kosmač za Tretji program Radia Beograd, 1968
Odnos med realizmom in fantastiko prežema celotno Balado o trobenti in oblaku, pa naj delo označimo za novelo, povest ali roman. V besedilu Ciril Kosmač izpisuje dvojni zgodbi. Prva je zgodba o pisatelju Majcnu, ki se odpravi na kmetijo, da bi imel mir za pisanje povesti. Druga zgodba je ta, ki se dogaja v Majcnovi glavi – povest, ki jo želi končno preliti na papir. To je pripoved o Temnikarju in Temnikarici s Tolminskega, ki sta v 2. svetovni vojnivsak na svoj način žrtvovala svoje življenje. Odnos med zgodbama je zgrajen na kontrastih. Okvirna zgodba pisatelja Majcna je postavljena v sodobni čas, ko je Kosmač pisal samo delo, notranja pripoved o Temniku pa v leto 1943. In medtem, ko se Majcen sprehaja po valoviti Dolenjski v času cvetočega poletja, se Temnikar na svojo prvo in zadnjo junaško pot odpravi na zasnežen božični dan, med ostre robove tolminske pokrajine. In, če je Majcen jasno izpisan kot nekakšen Kosmačev alter ego, ki v mnogih replikah deluje kot direkten medij za Kosmačeve poglede na delo pisatelja in etične dileme, je Temnikar klasičen (izmišljen) literarni protagonist. A ravno v tem razmerju Kosmač ne postavlja ostrih ločnic, ampak raje ponuja prostor za razmislek, kaj sploh pomeni, da je nekaj izmišljeno »iz glave«, kot se izrazi, in kaj je v književnosti zares »resnično«.
V Baladi in trobenti lahko tako izpostavimo dve osrednji tematiki: 1) ustvarjanje umetnika – proces nastajanja novega dela, vloga umetnika v družbi ter 2) kaj pomeni biti junak v vojni, kako se junak »naredi«, kakšen je junak in kaj so posledice njegovih dejanj. Seveda pa nam besedilo ponuja tudi vpogled, kje se vlogi junaka in pisatelja/umetnika stikata in kje oddaljujeta, končno, kaj je njuna vloga v družbi. Iz tega vprašanja izhajamo tudi v ustvarjalnem procesu delanja predstave. Kako namreč na oder postaviti delo, ki je v svoji literarni vrednosti že tako zaokroženo in celovito? Glede na to, da je Kosmač nedvomno mojster pripovednega jezika in stila, ki se tako gladko pretaka iz stavka v stavek, kaj mu lahko dodamo v gledališkem mediju, ne da bi izgubili njegovo pripovedno moč? In zakaj? Čeprav odgovor na tako vprašanje nikoli ni enostaven, pa je motivacija za postavitev do neke mere vendarle jasna: ker verjamemo, da je to zgodbo vredno ponovno povedati in ponovno slišati. Ker besedilo ne odpira samo vprašanja o posameznikovi dolžnosti, ekstremni izkušnji vojne, ampak ker prav ta tekst, z dvojno strukturo omogoča, da gledališki ustvarjalci na začetku svojih poti odkrivamo lastno pozicijo in odgovornost v svetu. Verjetno ni potrebno poudarjati, da kot posamezniki nosimo odgovornost, kakšna bo prihodnost glede na to, kakšno bo naše delo danes. Nosimo pa tudi odgovornost do preteklosti. Da bi lahko razumeli sedanjost, je namreč soočenje z našo kolektivno preteklostjo neizogibno.
Iva Štefanija Slosar
O režiserju
Gledališki režiser Žiga Hren pripada najmlajši generaciji slovenskih režiserjev. Njegova študijska uprizoritev Noži v kurah Davida Harrowerja je leta 2021 gostovala na mednarodnih študentskih festivalih v Sarajevu in Novem Sadu, za njo pa so igralci istega leta prejeli skupinsko Severjevo nagrado za študente. Diplomiral je leta 2022 z uprizoritvijo drame Woyzeck Georga Büchnerja, ki je istega leta gostovala na mednarodnem študentskem festivalu v Stari Zagori (Bolgarija). Žiga Hren je tam prejel nagrado za najboljšo režijo, igralec Jure Rajšp pa za najboljšo moško vlogo. Kot asistent režije je Žiga Hren sodeloval z režiserji, kot so Jernej Lorenci, Tomi Janežič, Ivica Buljan, Janez Pipan, Žiga Divjak in drugi. Z uprizoritvijo Kosmačeve Balade o trobenti in oblaku zaključuje študij na drugi stopnji gledališke režije.
O avtorju
Ciril Kosmač se je rodil 28. septembra 1910 na Slapu ob Idrijci. Šolo je obiskoval v Gorici in Tolminu, kjer je leta 1928 opravil maturo. Ker je sodeloval v narodnorevolucionarni organizaciji TIGR, je bil leta 1929 kot eden prvih Slovencev aretiran in zaprt. Leta 1930 je bil zaradi mladoletnosti oproščen na prvem tržaškem procesu. Po dveh letih je pobegnil v Ljubljano, kjer je sodeloval pri različnih organizacijah in časopisih. Med vojno je večino časa preživel v tujini, se pridružil partizanom in se leta 1944 vrnil v domovino, kjer je bil urednik partizanskega glasila Slovenski poročevalec. Po vojni je deloval predvsem kot svobodni književnik in prevajalec. Prav tako je napisal scenarij za prvi slovenski film Na svoji zemlji, za kar je leta 1949 prejel Prešernovo nagrado. Po letu 1960 je nehal objavljati nova dela, kljub temu pa je v naslednjih letih prejel številne pomembne nagrade. Umrl je 28. januarja 1980 v Ljubljani. Kosmačevo pripovedno delo je zaradi individualnosti pisateljske poetike in izjemnega sloga, za katerega je značilno ravnovesje lepote in sporočilne jasnosti, med najpomembnejšimi stvaritvami sodobne slovenske proze.Njegova najbolj znana dela so: Tantadruj (1959), Pomladni dan (1953), Sreča in kruh (1946) ter Balada o trobenti in oblaku (1956).
