O predstavi
Umetnost preživetja pod drobnogled vzame zgodbo, ki je pod drobnogled vzela zgodbo – nadaljujemo tisočletno človeško tradicijo lokaliziranja, rekontekstualiziranja in iskanja novega, morda celo boljšega znotraj že obstoječega.
Kratko zgodbo “Tisti, ki ostanejo in se borijo” je vplivna afrofuturistična avtorica N. K. Jemisin napisala kot odgovor na presenetljivo obskurno štorijo svetovno znane znanstvenofantastične pisateljice Ursule K. Le Guin, ki nosi naslov “Tisti, ki zapustijo Omelas”. V obeh primerih gre za kontemplacijo limit človeške domišljije. Avtorici raziskujeta, koliko si je človeštvo sposobno predstavljati utopijo. Medtem ko Le Guin sugerira, da si občo lepoto in dobroto lahko zamišljamo samo, če je nekje prisotno tudi trpljenje, in da se ljudje raje sami umaknemo, če se s sistemom ne strinjamo, kot pa da bi ga poskušali spremeniti, Jemisinina zgodba implicira, da utopije pravzaprav – ni.
Jemisina zgodba, ki je globoko zakoreninjena v specifični kontekst s sistemskim rasizmom prepojenih Združenih držav Amerike, vendarle odzvanja tudi pri nas. Kakšne utopije si lahko predstavljamo in kaj je družba pripravljena storiti za utopijo? Kako na našo kolektivno imaginacijo in akcijo vplivajo množični mediji in socialna omrežja? Kje je tisto zlato ravnotežje med svobodo govora in sovražnim govorom? Ga sploh lahko vzpostavimo – in ohranjamo? Ali pa je razmišljanje o utopijah utopično?
Inan Sven Du Swami je leta 2019 na Sigmund Freud fakulteti diplomiral iz psihoterapevtske znanosti in si s tem pridobil naziv Bakkalaureus psihoterapevtske znanosti. Po študiju se je nadalje izobraževal na zavodu Lezarti’cirque v Švici, kjer je študiral sodobno partnersko akrobatiko in fizični teater v tandemu z Mojco Špik. Po študiju se je nadalje izobraževal na zavodu Lezarti’cirque v Švici, kjer je študiral sodobno partnersko akrobatiko in fizični teater v tandemu z Mojco Špik. Njegovo trenutno delo se nanaša na gibalne umetnosti, predvsem iz področja sodobne partnerske akrobatike, sodobnega cirkusa ter vizualno fizičnega gledališča. Kot orodje za raziskovanje umetniškega materiala redno uporablja metodo psihoanalize.
Za predstavo En K te gleda je leta 2023 prejel kolektivno Borštnikovo nagrado. Predstave, v katerih sodeluje, gostujejo na različnih festivalih doma in v tujini ter prejemajo številne nagrade, kritike in objave.
Zala Mojca Jerman Kuželički je luč sveta prvič ugledala 30. aprila 1990 in takoj začela iskati odrske žaromete. Posebno jo je zaznamoval čas pri Dramski šoli Barice Blenkuš pod mentorstvom Lucije Ćirović. Po zaključenem magisteriju iz jezikoslovja se je vrnila k svoji prvi ljubezni. V okviru ŠtudenTeatra, ki ga organizira Gledališće Glej, je soustvarila tri nagrajene predstave (Une druge tri sestre [2017]: vizionar za najboljšo predstavo v celoti, Predstava po Doris [2018]: vizionar za najizvirnejši avtorski projekt, Iz kokona [2019]: vizionar za kolektivni odrski nastop in zlato priznanje). Z Gledališčem Glej je sodelovala tudi kot gledališka mentorica pri mednarodnem projektu 4ID. Kot plesalka in soustvarjalka je veliko sodelovala s Studiem za svobodni ples, v zadnjem času več deluje tudi kot dramaturginja (z Ano Cvelfar pri predstavi O praznih prostorih [2020] in Uršo Rupnik pri predstavi Iz/najdena [2023]). Leta 2020 je bila izbrana v projekt Nova branja pod okriljem SNG Drama, ki je kulminiral v bralni uprizoritvi njene enodejanke Tišina, prosim v Mali drami (režija: Mojca Madon).
