O predstavi
Kaj se zgodi na drugem koncu sveta, ko metulj zamahne s krili?
Uprizoritev Samo še enkrat gremo spat izhaja iz otroške naivnosti, pričakovanja, obljub in neusahljive ter neustrašne želje po vsakem jutri - saj bo vsak jutri le še boljši od vsakega danes. Karkoli se zgodi danes, nam še zmeraj ostane jutri. Karkoli se pokvari danes, lahko popravimo jutri. Karkoli izgubimo danes, lahko ponovno najdemo jutri. »Samo še enkrat gremo spat« izkazuje neumorni zagon upanja, ki ga teža današnjega dne nikakor ne more ustaviti. A po drugi strani, nam ravno to prazno upanje, prelaganje praznih obljub na naslednji dan onemogoča, da bi se za trenutek ustavili, umirili, ozrli okoli sebe, zastali v trenutku tukaj in zdaj, ga poželi in sprejeli, preden bi že zdrveli v obljubljajoče jutro naslednjega dne. Vsi trenutki preteklosti, ki smo jih doživeli, so bili sestavljeni iz drobcev načrtnih in naključnih odločitev, ki so v svojem prepletu in sosledju skrojile naš danes, naš jutri. Vendar kaj bi se zgodilo, če bi namesto Medvedka Puja, kot majhni brali Jakca in fižolovo steblo? V kaj bi verjeli in kakšno življenje bi živeli, če pravljice nikoli ne bi imele srečnih koncev in če dobro ne bi premagalo zla? Bi se naša življenja in prihodnost odvila kaj drugače, če bi si prvi poljub izmenjali z nekom drugim? Če bi si prvo brazgotino prislužili na drugem delu telesa? Če nas pravljice ne bi pospremile v miren spanec, temveč v realnost v kateri živimo zdaj? Bi sploh imeli otroštvo? In če ne bi imeli otroštva, bi sploh lahko imeli prihodnost?
V času informacijske preobloženosti, nejasne meje med dejstvi in fikcijo, potrošne hiperprodukcije in nenehne gonje dela za prihodnost, planov za prihodnost, misli na prihodnost, ter vseh potencialnosti, ki jih odpira in zapira prihodnost, je ključen trenutek prav sedanjost. Sedanjost, ki je nikoli ni. Sedanjost, ki takoj ko se zgodi, že spolzi, nam ubeži, mine in odplava v polje preteklosti. Sedanjost v kateri ni prostora za majhne zgodbe in majhne ljudi. Sedanjost v kateri ni časa za sedanjost, ker se nam že mudi v prihodnost. Kako torej ujeti sedanjost, se v njej ustaviti, občutiti in razumeti kako je do nje prišlo ter s temi istimi elementi njene drobovine iz katere je bila zgrajena, iznajti nove mehanizme za tlakovanje mosta med sedanjostjo in prihodnostjo?
Samo še enkrat gremo spat izhaja iz želje po raziskovanju, razumevanju in zasledovanju preteklosti ter njenih razpok, v katerih so se naselili strahovi, bolečine, igre, spomini in minuli trenutki. Skozi postopek rekonstrukcije, ki predvideva predelovanje in ponovno osmišljanje minulih, utečenih, popularnih ali pa prežvečenih in zapostavljenih zgodb, trenutkov, spominov in izkušenj, uprizoritev v preteklosti išče ključ za soočanje s sedanjostjo, realnostjo in prihodnostjo. Rekonstrukcija kot postopek predstavlja možnost reparacije nevidenega, pozabljenega, neopaženega, izgubljenega ter hkrati predstavlja potencial grajenja in osmišljanja novega, prihodnjega - drugačnega. Rekonstrukcija drobcev melanholične nostalgije tako ponuja vstop v ponovno prepisovanje zgodb, ki bi si morda zaslužile drugačen začetek, drugačen konec, drugačno prihodnost. Kaj so pravljice za lahko noč, ki si jih lahko govorimo danes? Sploh obstajajo pravljice, ki ne bi lagale, zavajale in prodajale praznih obljub? Bi to morda lahko bile otroške predstave za odrasle?
Samo še enkrat gremo spat skozi princip »metuljevega učinka« (ang. butterfly effect), raziskuje kaos spominov, ki so ostali za nami – v nas, ter išče tisti metuljev zamah kril v naših preteklostih - v nas, ki je povzročil orkan naše sedanjosti. Tisti metuljev zamah kril, ki bo postal orkan naše prihodnosti. Lahko sprožimo orkan na drugem koncu sveta, ko v predstavi zamahnemo s krili? Lahko gledališče zamahne s krili in vpliva na svet?
Varja Hrvatin
Zapis režiserja
Predstava Samo še enkrat gremo spat se bo vrnila nazaj v naša otroštva. Kaj nas je pomirilo in uspavalo? Kakšne zgodbe so nas pospremile v spanec? Kakšne uspavanke? Je bila na hodniku vedno prižgana luč? Ali pa je pod vrati svetilo le bliskanje televizijskega zaslona? Kateri strahovi so nas čakali pod posteljo?
Skozi raziskovanje večernih ritualov uspavanja, bo predstava ponovno priklicala v spomin dogodke in pripovedi, ki so nas kot otroke pomirjale. Pripovedi, ki so poenostavile in uredile naš vsakdan ter naredile kaotičen svet ponovno obvladljiv. Tako smo vedeli, da so svet, v katerem smo živeli, obvladovala zelo jasna pravila, ki so prinašala zelo jasne posledice. Potem pa je skozi leta kar naenkrat, ne da bi sploh opazili, svet pobezljal iz vajeti.
Skozi postopek rekonstrukcije, z oživljanjem trenutkov, ki so nas nekoč pomirjali, skušamo razumeti, kako so le ti delovali in ali so skozi desetletja ostali z nami. Ali imajo ti rituali iz naših preteklosti karkoli skupnega z načini preganjanja strahov, ki se danes skrivajo po temnih kotičkih naših sob?
“Tik preden zaspim, imam pogosto občutek, kot da padam. Takrat se v zadnjem trenutku, preden padem v globok sen, zdrznem in prebudim. Počutim se kot, da res padam. Padam v spanec, ki je mogoče tako zelo globok, da se po padcu vanj, ne bom več nikoli pobral. Samo še enkrat gremo spat, pa bo vse drugače. Samo še enkrat gremo spat, pa bo vse kot je prav. Samo še enkrat gremo spat, pa bomo vsi živeli v razglednici.”
Jernej Potočan
Jernej Potočan (1996) je leta 2015 začel študij dramaturgije, kasneje leta 2019, pa še študij režije na AGRFT. Kot dramaturg je sodeloval pri predstavah Under construction, 410 kilometrov, Anatomija zamolka, Kot vsa svobodna dekleta, Polenta, Medtem, ko mi spotify po meri ustvarja playlisto z naslovom moodymix. Pri slednjih dveh podpisuje tudi režijo. Poleg teh dveh režij, je režiral še otroško predstavo Vampirček gre v šolo, kot asistent režije pa je sodeloval pri predstavi 1981 v Ujvideki Szinhaz (r. tomi Janežič). Predstava Under construction, pri kateri je sodeloval, je bila nagrajena s posebno nagrado žirije na 52. tednu slovenske drame. Ukvarja se tudi s pisanjem dramatike. Objavljena so tri njegova besedila (Odpad, Vsaka pesem se enkrat izpoje, Žalostinke). Za kratek scenarij Živalski vrt, je prejel Grossmanovo nagrado; za besedilo Ostali smo brez prijateljev, zbirali smo znamke, Drugo nagrado One minute play contest; za besedilo Žalostinke pa nagrado rdeča nit. Dve njegovi besedili sta bili tudi uprizorjeni (Žalostinke - MGL ter Uspavanka v sobi brez oken - sodelovanje AG in AGRFT).
Festivali
Teden slovenske drame 2025 - Spremljevalni program
Borštnikovo srečanje 2025 - Spremljevalni program
