O predstavi
Sonce ima krono je zgodba o igrivem fantu Srečku, ki v gozdu išče svojega pobeglega mačka Feliksa. Mladi Srečko v spremstvu svojega sopotnika Sonca rešuje uganko, ki naj bi ga pripeljala do izgubljenega mačkona. V gozdu sreča bitja in predmete, ki mu vlivajo pogum in razgrinjajo večna življenjska vprašanja. Predstava lahkotno prepleta duhovite pripetljaje z zahtevnejšimi temami, kot sta strah pred samoto in smrt. Predstava sledi zlati otroški zvedavosti, ki nas spominja na to, da tudi odrasli vendarle ne razumemo sveta. In da je nad nami vselej Sonce, ki nam s svojo krono vedno pokaže pot, če smo le dovzetni za kanček čarovnije. Kot pravi Sonce: “Čudežev ni, vse kar je, je čudež!”
Filip Mramor, avtor in režiser: Otroški svet Srečka Kosovela
Kosovelova zapuščina v kolektivnem spominu verjetno ni najtesneje povezana z literaturo za otroke. Srečka Kosovela se sto let po njegovi smrti morda najpogosteje spominjamo predvsem po njegovih konstruktivističnih zapisih ter kot udarnega, družbeno angažiranega pesnika z lirično kraško melanholično srčiko. Pa vendar je otrokom posvetil precejšen del svojih pesmi, tudi pesmi v prozi in kratkih zgodb. V njih slika prizore živali in vsakodnevnih motivov s podeželja, ki so posuti z drobci zlato-smejoče otroške naivnosti. Med verze o idilični naravi pa pogosto vpelje tudi ječanje borov, izginjajoče sonce, jezo očeta, razbolele dlani in strašljivo burjo ¾temačnejše motive, ki so sestavni del otrokovega izkustva sveta. Pesmi so pogosto pisane s perspektive otroka, ki se očarano čudi življenju okoli sebe in ki je, najpomembnejše, občutljiv. Celoten Kosovelov opus je prežet prav s to izjemno občutljivostjo, dojemljivostjo za dražljaje, pa naj gre za občudovanje sončnih žarkov, vizijo nove človeške etike, čut za pravico, ali slutnjo smrti. Zaradi te občutljivosti in nepristajanja na poenostavljene razlage sveta in človeškega bivanja, zaradi sposobnosti biti začaran, zaradi igrivosti v najžlahtnejšem pomenu besede, je Kosovelovo delo v jedru spojeno s svetom otroka, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako.
Besedilo predstave Sonce ima krono sestavljajo citati iz vseh Kosovelovih ustvarjalnih obdobij in žanrskih opredelitev. Mladi Srečko, ki išče svojega mačka, si zastavlja ista vprašanja in občuduje iste pojave, ki jih opeva Kosovelova poezija, pogosto prav z njegovimi besedami. Srečko si na primer želi postati drevo in prevzeti njegove tihe moči. Sprašuje se, ali imajo kamni dušo. Strah ga je samote in v zvezdah, Mesecu in borovcih vidi brate, ki so vedno z njim. Nazadnje se sreča s smrtjo ptice, preko katere spozna svoje življenjsko poslanstvo. Nekatera besedila prav zaradi otroške prizme zazvenijo bolj esencialno, prvinsko, življenjsko. Osvobojeni umetnostnozgodovinskih kontekstov in odrasle omejene domišljije tudi konsi zaživijo kot humorna sestavljanka barvitih sanj o nevidnih zajcih in melanholičnih konjih. Kosovelova tesnobna osamljenost postane prezrcaljena stiska otroka, izgubljenega v gozdu. Njegova kozmična zavest in razumevanje vesolja, ki je nedeljiva dinamična celota, sta v očeh otroka misel o povezanosti in pot k tolažbi ob smrti. Predvsem pa se Kosovelovo izročilo otrokom ne skriva v popreproščeni morali, sloganu ali nauku. Bistvo je v povabilu, da v svet stopajo z zaupanjem vase, v moč svoje nežnosti in s posluhom za čarobnost, ki pronica iz vsakdana.
Bor Ravbar, dramaturg in asistent režije: Večna pesem? Saj nobena ni večna ...
Srečku Kosovelu so že pri zgolj enajstih letih v otroškem listu po imenu Zvonček objavili njegov prvi prozni zapis, v katerem opisuje Trst in življenje v njem. Zgodovinarji in njegovi sodobniki v njegovih biografijah ta čas (torej okoli desetega leta) označujejo tudi za začetek njegovega pisanja poezije. In prav v tem zgodovinskem trenutku Kosovelovega življenja (približno leta 1915) se srečamo mi in vi, ustvarjalci in gledalci predstave Sonce ima krono. Spremljamo Srečka v sicer fiktivni zgodbi iskanja izgubljenega mačka Feliksa, a to ni v sržu naše zgodbe – ta govori o omenjeni resnični prelomnici v življenju Srečka Kosovela. Mladi Srečko, ki je takrat torej že zapisal svoje prve verze, v predstavi skozi pogovor s Soncem večkrat naleti na koncept, ki ga Sonce poimenuje večna pesem. Sonce mu zagotavlja, da je to ključ do rešitve uganke, ki naj bi ga pripeljala do njegovega izgubljenega živalskega prijatelja. A Sonce, ki je v tem primeru vsemogočno in vseznalsko, ga do večne pesmi ne pelje zgolj zaradi mačka, temveč v Srečku vidi poklicanost, ki bi jo mu rad predočil. Vsak od nas ima svoj poklic, pa vendar nismo vsi poklicani zanje, kot je Srečko Kosovel poklican za pesnika. Srečko, otrok (nad)učitelja in nekdanje 'uslužbenke' kulturno zelo izobražene plemiške družine iz Trsta, je že od malega spremljal umetnost: »S starši in sestrami je že kot otrok in osnovnošolec pogosto, v času gostovanj celo vsak drug dan, peš in z openskim tramvajem zahajal v Trst v Slovensko gledališče.« (vir: Janez Vrečko: Srečko Kosovel) Vemo torej, da je Srečko od malega seznanjen s kulturnim dogajanjem vsaj v bližnji okolici, predvsem pa ima zaradi očetovega službovanja v šoli dostop do knjig in s tem literature in znanja.
Okoliščine Srečkovega odraščanja so torej v mladeniča zasadili seme zanimanja in občutka za lepo. Pa vendar – ali je to Srečka naredilo v figuro umetnika, o katerem 100 let kasneje še vedno govorimo? Tukaj trčimo ob notranji poriv, poklic, lahko rečemo tudi poslanstvo. Sonce v Srečku vzbudi spečo večno pesem ali drugače: Sonce zgolj dodatno spodbudi Srečka, da se začne zavedati svojega talenta, svoje potrebe in želje po ustvarjanju. »Rad bi pel o krajinah onostranstva, o temačnih sanjah, o bilkah trav, ki mi šumijo, pa borih, ki brinjevka je z njimi pela.« A ne zgolj ustvarjanju, temveč tudi navezovanju svojega dela na druge in delovanje v dobro skupnega. Ta del je pri Srečku Kosovelu, umetniku, ki ni nikoli med svojim ustvarjanjem pozabil na to, da ima umetnost v družbi svojo vlogo in da je lahko s pisanjem pesmi tudi družbeno odgovoren, ključen. Srečko se v svojem kasnejšem delu, ki izhaja iz velike socialne občutljivosti in zavzetosti za organiziranje za izgradnjo boljšega sveta, jasno postavi za družbeni napredek, kar pa niti približno ni samoumevno v času, ko so tovrstne dejavnosti nadzirane in kruto sankcionirane. To samo še bolj poudari, kako zelo je Srečko Kosovel verjel v svoje poslanstvo, v moč svoje misli, pesmi. Svoje večne pesmi, ki ne utihne niti 100 let po njegovi smrti.
O avtorju
Filip Mramor (1998) je leta 2022 diplomiral na AGRFT iz dramske igre, potem pa leta 2025 magistriral na Praški DAMU iz režije snovalnega gledališča in gledališča objekta. Kot igralec je sodeloval pri predstavah v SLG Celje (Kozlovska sodba v Višnji Gori), Mini teatru (Samo še enkrat gremo spat, Nafta), zavodu Maska (Država), APT (Kratke zgodbe)in LGL (Skrivno društvo KRVZ), kjer je tudi režiral in nastopal v predstavi 410 kilometrov, ki je gostovala na več festivalih. Je soustanovitelj kolektiva Počemučka, s katerim je v gledališču Glej soustvaril večkrat nagrajeno Under Construcition in 150 BPM. V Pragi je med drugim deloval tudi kot dramaturg (If only I'd Forget You After One Last Dance)in sodeloval pri IS JOY, ki je gostovala na Mladih levih, tako kot njegova magistrska predstava July 3, 1998, Nothing Ever Truly Dies. Poleg nastopanja v gledališčih in razvijanja svoje avtorske prakse igra tudi v filmih (Kaj pa Ester?, Nedeljsko jutro) in sodeluje z AGRFT.
