Sonce ima krono je zgodba o igrivem fantu Srečku, ki v gozdu išče svojega pobeglega mačka Feliksa. Zgodba o pogumu in osamljenosti je sešita iz motivov del Srečka Kosovela. Mladi Srečko v spremstvu svojega sopotnika Sonca rešuje uganko, ki naj bi ga pripeljala do izgubljenega mačkona. V gozdu sreča bitja in predmete, ki mu vlivajo pogum in razgrinjajo večna življenjska vprašanja. Srečko se s kamnom pogovarja o večnosti, z mornarjem spoznava samoto morja in kopnega, s kraljico Krasa - brinjevko pa najde svojo pesem.
Zgodba Srečka in Sonca je nežna in igriva oda občutljivosti, temeljni življenjski popotnici, ki prežema Kosovelovo poezijo. Predstava lahkotno prepleta duhovite pripetljaje z zahtevnejšimi temami, kot sta strah pred samoto in smrt. Prizori z uglasbeno poezijo predstavljajo nekatere dragulje Kosovelovega posluha za naravo, pravico in čudeže, ki jim rečemo življenje. Predstava sledi zlati otroški zvedavosti, ki nas spominja na to, da tudi odrasli vendarle ne razumemo sveta. In da je nad nami vselej Sonce, ki nam s svojo krono vedno pokaže pot, če smo le dovzetni za kanček čarovnije. Kot pravi Sonce: “Čudežev ni, vse je čudež!”
