O vsebini
Besedilo Antigona, okruški je sestavljeno iz 18 okruškov oziroma lirskih pesmi – monologov, ki jih je potrebno razumeti na ozadju Sofoklejeve Antigone in jih povejo izbrani protagonisti (Antigona, Ismena, Hajmon, Evridika, zbor) kot izraz doživljanja, čutenja in refleksije. Gre za svobodno preinterpretacijo, v kateri je v ospredju ženski pogled na doživljanje nasilja, šok ob vojni katastrofi in osebni tragediji. Ob tem pa dodatno dimenzijo podaja vzporedje trenutkov njihovega vsakdanjega življenja. Okruški/pesmi nočejo biti neka psihološka razlaga za dejanja dramskih likov, temveč so bolj tipajoče iskanje (notranjih in zunanjih virov) moči za smiselno, dostojno preživetje. V katerem – paradoksalno – najdevajo moč ravno na mestu nemoči, izgubljenosti, nežnosti, pripadnosti. In ne nazadnje – ljubezni.
Besedilo cikla pesmi je v celoti zajeto v uglasbitvi, pri čemer vloge niso razdeljene med interpretke, temveč te nastopajo v posameznih pesmih v različni kombinacijah; vse sodelujejo poleg inštrumentalne oz. pevske linije tudi v vlogi pripovedovalk, z govorom. Kljub temu, da inštrumentalni del predstavljata (le) klavir in tolkala, je omogočena barvna in izrazna pestrost, ki se razvije na individualnem zvoku in lapidarnosti, koncentriranosti ekspresivne potence. Izbor tolkal vključuje zgodovinska in ljudska glasbila, ki doprinesejo želenemu izrazu z izvornim in bogatejšim zvokom. Tudi klavir predstavlja barvne učinke s kombinacijo igranja po strunah, s klastri v različnih kombinacijah ipd. Zvočni vir so še posnetki, ki največkrat izhajajo iz narave in ponujajo poglede in izhode iz zaprtih prostorov v več pomenih.
O avtoricah
Brina Jež Brezavšček je diplomirala iz kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Urošu Kreku; študirala je tudi muzikologijo in klavir. Izpopolnjevala se je na mojstrskih tečajih za klavir in kompozicijo (Hrvaška, Madžarska, Avstrija) ter v elektronskih studiih (RTV Beograd, CIRM Nica, GRM Pariz). Poleg večinske komorne glasbe so v njenem opusu tudi orkestralna, vokalno-instrumentalna, solistična, elektroakustična, scenska in zborovska dela ter skladbe za otroke in mladino. Do upokojitve je bila kot redna profesorica zaposlena na Pedagoški fakulteti v Ljubljani ob tem pa soustanoviteljica in vodja več društev za sodobno glasbo (Muzina, Sirius A B, Sozven). Za svoj komorni opus je prejela je Kozinovo nagrado, najvišje slovensko stanovsko priznanje Društva slovenskih skladateljev.
Barbara Korun je diplomirala iz slovenistike in primerjalne književnosti in skoraj dve desetletji poučevala na gimnazijah. Nekaj let je delala kot lektorica in dramaturginja v slovenskih gledališčih, sedaj ima status samozaposlene književnice. Objavila je osem zbirk poezije in prejela več slovenskih in mednarodnih nagrad in nominacij. Piše tudi kritike in eseje ter aktivno promovira poezijo, ki jo pišejo ženske. Žirija je ob podelitvi nagrade Mira Slovenskega centra PEN zapisala: »Barbara Korun z delovanjem v živo in s spremnimi besedili že leta senzibilizira slovenske bralke in bralce za vzpostavitev spolno občutljivega odnosa do sedanjosti in obenem neguje ponovno branje preteklosti ter spodbuja izgrajevanje genealogije ženske pesniške pisave na Slovenskem in po svetu.«
