Nobelova nagrada za literaturo kanadski avtorici Anne Carson

Švedska akademija je danes Nobelovo nagrado za književnost podelila kanadski pesnici, esejistki, prevajalki in klasični filologinji Anne Carson za drzno in inventivno delo, ki v igrivem dialogu s klasično tradicijo ustvarja nove oblike sodobne književnosti. Carson, rojena leta 1950 v Torontu, o sebi najraje pove, da se preživlja s poučevanjem stare grščine, in ta stavek je ključ do njenega opusa: vse, kar piše, nastaja iz bližnjega, skoraj telesnega branja Grkov, vendar jih ne varuje kot spomenik, temveč jih odpira kot rano. Že v prvi knjigi, »Eros the Bittersweet« (1986), izhaja iz Sapfine zloženke sladko-grenko in poželenje opredeli kot manko, kot razmik med tistim, ki si želi, in tistim, kar si želi, ta razmik pa postane njen temeljni prostor pisanja. V »Autobiography of Red« (1998) vzame Stesihorjeve fragmente o pošasti Gerionu in jih spremeni v roman v verzih o rdečem krilatem dečku, ki se zaljubi v Herakleja; v »Steklenem eseju« iz zbirke »Glass, Irony and God« (1995) ljubezenski razpad bere skozi Emily Brontë; v »The Beauty of the Husband« (2001), nagrajeni z nagrado T. S. Eliot, razpad zakona izpiše kot devetindvajset tangov. »If Not, Winter« (2002) prinaša Sapfo z oglatimi oklepaji na mestih, kjer je papirus strohnel, tako da praznina postane del pesmi. »Decreation« (2005) povezuje Sapfo, Marguerite Porete in Simone Weil v razmišljanju o razkroju lastnega jaza, »Nox« (2010) pa je elegija za umrlim bratom, sestavljena okrog ene Katulove pesmi kot knjiga-harmonika v škatli, iz pisem, fotografij in slovarskih gesel. Sledijo »Antigonick« (2012), »Red Doc>« (2013), »Float« (2016), »Norma Jeane Baker of Troy« (2019) in »Wrong Norma« (2024), ob prevodih Ajshila, Sofokleja in Evripida, ki so že sami po sebi avtorska dela. Njen slog prepoznamo po hibridnosti, saj se pesem, esej, prevod, libreto in drama pri njej ne razlikujejo po zvrsti, temveč po temperaturi; po fragmentu in belini, ki povesta toliko kot besede; po kratkem, suhem stavku, v katerem učenost trči ob popkulturo, patos pa ob nenaden, skoraj predrzen humor; po anahronizmu kot metodi, zato v Tebah govorijo Hegel, Brecht in Beckett; po napaki, ki je ne popravlja, temveč jo raziskuje; in po knjigi kot predmetu, ročno izpisani, lepljeni, risani. Njene stalne teme so eros, žalovanje, čas in ženski glas pred zakonom, zato je njeno pisanje gledališče, še preden pride na oder. Mini teater jo je prvi uprizoril v Sloveniji: »Norma Jeane Baker Trojanska« je bila premierno uprizorjena 14. decembra 2022 v režiji Nine Ramšak Marković in prevodu Tine Mahkota, igrale pa so Miranda Trnjanin, Mia Skrbinac in Lucija Tratnik. Carson v njej zlije Marilyn Monroe z Evripidovo Heleno, tisto, ki nikoli ni bila v Troji, saj se je tam bojevalo za oblak; uprizoritev je zato govorila o želji, ki poganja tako trg kot vojno. Miranda Trnjanin je, med drugim tudi za to vlogo, leta 2024 prejela Severjevo nagrado. Umetniški vodja Mini teatra Ivica Buljan je nato v okviru delavnice v Teatru Nuovo v Neaplju uprizoril njeno besedilo »Antigonick«, Sofoklejevo Antigono, oluščeno do kosti, v kateri nemi lik Nick nenehno meri čas, ki se tragediji izteka, prevajalka pa svoji junakinji obljubi, da ji ne bo vzela krika. Mini teater čestita Anne Carson in s ponosom spominja, da je njen glas na našem odru odmeval že pred Stockholmom.