Mini teater Ljubljana napoveduje lutkovno uprizoritev za mladino in odrasle Puškin - "male tragedije" Aleksandra Sergejeviča Puškina v režiji Alekseja Leljavskega. Premiera bo v četrtek, 25. avgusta 2005, ob 20. uri v Mini teatru na ljubljanskem gradu. Prva ponovitev pa v nedeljo, 28. avgusta, ob 20. uri.
Mini teater in Unima Slovenija bosta v novi gledališki sezoni z lutkovnimi kolegi iz Belorusije predstavila »Male tragedije« ruskega dramatika Puškina. Beloruski režiser Aleksej Leljavski, režiser svetovnega slovesa in profesor na Gledališki akademiji v Minsku, se je odločil, da bo z lutkami uprizoril več Puškinovih malih tragedij, pod skupnim naslovom Puškin. Tako bodo na odru Mini teatra prvič v Sloveniji z lutkami uprizorjeni: Skopi vitez, Mozart in Salieri, Kamniti gost in Gostija v času kuge. Namen predstave je osvetliti in povečati like iz Puškinovih tragedij. Osebe bodo predstavljene kot živali (podgane, črvi, ščurki, gliste), ki so zamišljene abstraktno in v komični atmosferi. Za likovno podobo je poskrbela beloruska kostumografka in scenografka Tatsiana Nersisian. Nastopili pa bodo mladi slovenski igralci: Gašper Jarni, Igor Štamulak in Marko Plantan.
Jeseni 1830 je v Boldinu Puškin končal štiri krajša dramatska dela, ki so znana pod imenom "male tragedije". (Tako jih je krstil Puškin v nekem pismu.) To so "Skopi vitez", "Mozart in Salieri", "Kamniti gost" in "Gostija v času kuge". V teh delih se je Puškin silno osredotočil, omejil le na nekaj oseb in se zelo držal enotnosti dejanja, kraja in časa. Domnevajo, da je v "Skopem vitezu" upodobil skopost svojega očeta, hkrati pa je tudi že kritika grabežljivosti kapitalizma. Dramatična je "mala tragedija" "Mozart in Salieri", kjer skuša dramatik opisati problem genialnosti in zločinstva, izvirajočega iz občutka umetniške manjvrednosti, ki jo čuti Salieri pred genialnim Mozartom. "Kamniti gost" je pesniška dramatizacija zgodbe o don Juanu, ki sta jo med prvimi dramatsko obdelala Španca Tirso de Molina in Lope de Vega. Puškin je poznal Molierovega in Mozartovega "Don Juana", ni pa izključeno, da je poznal še druge, saj je isto snov uporabilo pred njim že mnogo drugih (npr. tudi Goldoni v drami "Don Giovani Tenorio osia il Dissoluto", 1736). "Gostijo v času kuge" je Puškin napisal po angleški romantični drami "The City of the Plague" (Kužno mesto), ki jo je spisal John Wilson (izšla 1816). V predelavi si je Puškin predvsem prizadeval, da bi bil čim bolj ekonomičen, zato je izvirnik marsikje krajšal. S tem pa je bil prisiljen ustvariti nove povezave med posameznimi odstavki. Značaj "zamišljene Mary" je ustvaril Puškin, kajti Wilson jo naziva "sweet", kar pomeni "mila". Zadnji dve kitici njene pesmi stav vsebinsko čisto Puškinovi, toda tudi v prvih treh je le malo skupnega z izvirnikom. Puškinova enodejanska tragedija je tako svobodna prepesnitev tridejanske Wilsonove drame, da jo je Puškin upravičeno štel za svoje delo. Čeprav ni Puškin nikdar prestopil ruskih meja, razen ob bojnem pohodu v turški Arzrum, je v "malih tragedijah" mojstrsko zadel tuja okolja: Francijo, Španijo in Anglijo.
Aleksej Leljavski, režiser,
je študiral lutkarstvo na Državnem inštitutu za gledališče, glasbo in film v St. Petersburgu v Rusiji, filologijo na Državni univerzi v Minsku v Belorusiji, na Umetnostni akademiji v Minsku pa režijo.
V času od 1979 do 1982 je delal kot režiser Državnega lutkovnega gledališča v Minsku; od 1982 do 1986 je bil umetniški vodja Regionalnega lutkovnega gledališča Mogilev; od leta 1986 dalje deluje kot umetniški vodja beloruskega Državnega lutkovnega gledališča v Minsku.
Sodeloval je z različnimi lutkovnimi gledališči v Belorusiji, Nemčiji, Litvi, na Nizozemskem, na Poljskem, v Srbiji, BIH, Rusiji in Sloveniji.
Na oder je postavil preko 50 predstav za odrasle in otroke. Med njegovimi najbolj uspešnimi produkcijami so: »Mojster in Margareta« (Bulgakov), »Vihar« in »Kralj Lear« (Shakespeare), »Galeb.Izkušnja interpretacije.« in »S Parizom je konec!« (po Čehovu), »Krokar« in »Kralj jelenov« (Gozzi), »Beli brod« in »Hannele« (Hauptmann), »Stanovitni kositrni vojak« in »Slavček« (po Andersenu), »Starec in žerjav« (po ljudski pripovedki)…
S prenekatero svojih stvaritev se je predstavil na mednarodnih festivalih in gostovanjih po Belorusiji, Belgiji, Bolgariji, Hrvaški, Češki, Estoniji, Nemčiji, Franciji, Italiji, Nizozemski, Poljski, Rusiji, Srbiji, Španiji, Švici, Ukrajini, Uzbekistanu in Sloveniji. Leta 1987 je LGL na oder postavil lutkovno predstavo Rigorka – Zvezda z neba Anatolija Vertinskega.
Aleksej Leljavski dela kot profesor na beloruski Državni akademiji za lutkarstvo in režijo. Organiziral je vrsto delavnic za režijo in igro v Belgiji (Neerpelt), na Nizozemskem (Poletna univerza v Amsterdamu) in v Nemčiji (Magdeburg).
Tatsiana Nersisian, scenografka, kostumografka in oblikovalka lutk,
je študirala scenografijo na beloruski državni Umetnostni akademiji, delala je na beloruskem Ministrstvu za kulturo na oddelku za postdiplomske študije. Sodelovala je s številnimi lutkovnimi gledališči v Belorusiji in na Poljskem. Med njene najbolj znane stvaritve spadajo predstave: »Zgodba o vojaku« (Stravinski), »Kralj Lear« (Shakespeare), »Slavček« (Andersen), »Kaštanka« (Čehov) …
Predstavila se je tudi s številnimi razstavami: Pod skupnim nebom - Nacionalni festival kulture, Grodno, Belorusija; Nacionalna razstava del gledaliških umetnikov – Minski, Belorusija; Praški kvadrinale scenografije in gledališke arhitekture – Praga, Češka; Lutke in lutkovni projekti – Minsk, Belorusija; Nacionalna razstava del gledaliških umetnikov – Minsk, Belorusija …
Od leta 2000 dela kot profesorica na beloruski Umetnostni akademiji za lutkarstvo v Minsku.
