“Skozi književnost in gledališče Enes Kišević potuje s svojimi kovčki, polnimi lahkotne poezije. Po cestah, gorah in poljih, v katerih se čuti čarobnost Bosne in končno sinjim morjem, ki ga z največjo natančnostjo in ljubeznijo tako mnogokrat opeva. Enes je na teh potovanjih gostoval povsod in vstopil v vsako otroštvo. Od njega smo se učili, da so besede potrebne za življenje, tako kot voda, zrak, kot slike, glasovi in gibanja. Uči nas, da v besedah živijo tudi naši notranji svetovi, tam kjer sami živimo z njimi. Besede, ki jih je pesnik Kišević pobral v otroštvu, se igral z njimi, jih pazljivo negoval, smo mi izgubili po sobah spomina.
In zato smo, kot nesrečni junaki starih pripovedk, molčeči, ko nas skrivnostni vitez ob dogovorjenem času vpraša ali smo si jih zapomnili. Tedaj nam čarovnik Enes vrne v spomin nepoškodovane besede, ohranjene od časovnih razlik. Pesem o Koki, ki je šla na Pazar, v različnih variantah poznajo vse slovanske pripovedne tradicije. Razvajena Koka Kokone si je nekoč umazala nožico. Od mame navajena, da ji izpolni vse želje, od Grma zahteva naj ji očisti nožico. Grm jo odbije, Koka Kokone pokliče Kozo, da oskubi neposlušni Grm. Tudi Koza jo odbije, zato Koka Kokone pokliče Volka, da jo poje, in pa Vas, da napade neposlušnega Volka. Na Vas pošlje Ogenj in ko Ogenj ni hotel zažgati Vas, Koka pošlje na Ogenj Vodo, a ko jo odbije tudi Voda, je poklicala Konja, da jo popije, na Konja Sedlo, na Miš Mačko in na Mačko Psa. V tem vozlu dobrote, reda in miru, se je našel Pes, ki se je obrnil proti Mački, in tako so počasi vsi, po nekih predvidenih neprijateljstvih, izvršili ukaz ohole Koke Kokone. Ta zgodba, tako kot vse zgodbe z naukom, nas uči, da obstaja dobro in zlo. Kako lahko ena zloba zaplete cel vozel nemira. V Enesovem dramoletu, je vsa zgodba tu. V njej, kot v Puškinovih pravljicah, po ljudskem izročilu, se odzvanjajo glasovi, ki so nam nekoč pripovedovali, v njej se bleščijo črke, besede, verzi, vse je zmešano, kot valovito morje. V kolikor bomo umirili valove, bomo uživali v posebnih glasovih, v njihovih dolžinah in prelivih…«
Iz gledališkega lista, Ivica Buljan
