»Lahko bi si zamislili nekaj zelo tihega in mehkega. Pred sabo bi videli nekakšen ples smrti. Mrtvaško pravljičnost. V temi in v svetlobi. Tih dialog po smrti. Telesa in besede, ki prosijo bitja, naj se vrnejo – iz tihega sveta mrtvih – in se ljubijo pred našimi očmi.« pascal rambert
Pascal Rambert, avtor Zapiranja ljubezni s Pio Zemljič in Markom Mandićem, eden najpomembnejših francoskih, evropskih in svetovnih gledaliških in filmskih režiserjev, avtor dramskih besedil, koreograf in direktor enega najpomembnejših svetovnih gledališč, Théâtre De Gennevilliers, se v Mini teater to sezono vrača tudi kot režiser.
O avtorju
Pascal Rambert (1962) je gledališki, operni in filmski režiser, avtor dramskih besedil in koreograf. Od leta 2007 je direktor Théâtre de Gennevilliers (T2G) in od tedaj je ta znana točka sodobne kreacije in stičišče gledališča, plesa, opere, vizualnih umetnosti, filma in filozofije.
Njegove predstave in koreografije so bile uprizorjene tudi zunaj Francije, v večini evropskih držav, v Ameriki in Aziji. Njegova besedila (dramska, izpovedna in poezijo) objavlja založba Solitaires Intempestifs, prevedena pa so v angleščino, ruščino, italijanščino, nemščino, kitajščino, hrvaščino, slovenščino, poljščino, portugalščino, španščino in nizozemščino.
Zapiranje ljubezni (Clôture de l'amour) je praizvedbo doživelo na Avignonskem festivalu leta 2011 z Audrey Bonnet in Stanislasom Nordeyjem, kasneje je bilo uprizorjeno tudi v Moskvi, New Yorku, Zagrebu, Rimu, Tokiu, Berlinu in Ljubljani.
Pascal Rambert poskuša v svojih delih daleč stran od tradicionalnih narativnih postopkov razumeti resničnost. Prizadeva si, da bi ji dal glas in telo, saj pred občinstvom obnavlja oblike in načine predstavljanja. Bežeč pred ustaljenimi načini pisanja za gledališče, stereotipi v pripovedi ali režiji, ustvarja predstave, ki so nekje med performansi in instalacijami, svojevrstne »transformacije stvarnosti«. Njegova dela, globoko zakoreninjena v sodobni umetnosti in filozofiji, so »beline«, in gledalci so povabljeni, da nanje vpišejo svoje lastne vsebine.
Iz kritik
Na odru Mini teatra je bila včeraj v okviru mednarodnega evropskega projekta Eksperimentalna akademija premierno uprizorjena predstava Vračanje. Predstava o srečanju dveh ljubimcev po smrti je nastala po besedilu in v režiji Pascala Ramberta, enega najpomembnejših francoskih gledaliških in filmskih režiserjev. Predstavo si je ogledala Saška Rakef.
Luč počasi ugaša. Počasi. Zelo počasi. Tonemo v svet predstave. Pristanemo v temi. Popolni temi. V tišino se komaj zaznavno vtihotapi zvok, kot neko oddaljeno bučanje. Iz teme se izrišeta podobi. Komaj zaznavni. Je projekcija? Je človek? Kaj se bo zgodilo? Kakšen bo zaplet, vrh, razplet? Vračanje se izneveri pričakovanju. Nič se ne bo zgodilo. Oziroma zgodilo se bo drugače. Novo delo Pascala Ramberta je mojstrsko postavljen okvir za našo lastno zgodbo, ki ga enakovredno soustvarjajo zvok, gib, svetloba, beseda. Je improvizacija znotraj natančno določene strukture. Je polna izkoriščenost in premišljenost funkcije vseh gledaliških izraznih sredstev in sočasno je brezkompromisni minimalizem. Je impulz za našo lastno zgodbo. Je glasna tišina za vse tiste besede, ki ste jih želeli povedati ljubljeni, pa niste. Za vse tiste besede, ki ste jih želeli povedati ljubljenemu, pa niste. Vračanje je manj od tistega, kar smo pričakovali, in več od tistega, kar bi si lahko želeli.
RA Slovenija 1, 28.09.2014 - Radijska kritika Saške Rakef