O predstavi
Kdo se boji Virginie Woolf Edwarda Albeeja je ena najslovitejših in najpogosteje uprizarjanih dram 20. stoletja. Ko se je leta 1962 prvič pojavila na Broadwayu, je kritike razburila z za takratne razmere brutalnim jezikom in ostro vivisekcijo zakonskega razmerja, navdušila pa občinstvo, ki je napolnilo kar 664 ponovitev. Podobno je bilo s slavnim, še vedno občudovanim filmom z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom iz leta 1966, ki je spremenil standarde sprejemljivega v Hollywoodu. Tudi v slovenskem gledališču je prva Virginia Woolf, legendarna uprizoritev v režiji Mileta Koruna z Dušo Počkaj v vlogi Marte in Jurijem Součkom kot Georgom ter Marijo Benko in Danilom Benedičičem v vlogi mlajšega para (1964), označila novo ero v gledališki igri. Sledilo ji je deset slovenskih uprizoritev, ki so bile vse zasnovane kot vrhunski izziv igralcem ter intelektualni in čustveni izziv gledalcem.
Drama, ki v naslovu provokativno preigrava otroško pesmico »Kdo se boji hudobnega volka«, je postavljena v univerzitetno, domnevno uglajeno intelektualno okolje, ki pa kmalu razgali svojo mnogotero problematičnost in krutost. V dolgi pijanski noči se srečata dva zakonska para profesorjev (ženske so v tem času še vedno predvsem žene), mlajši šele vstopa v ta svet, Marta in Georg srednjih let pa sta že temeljito prekaljena v zahtevah in zagatah akademskih krogov, pa tudi v preigravanju, prikrivanju in razgaljanju svojega zapletenega razmerja. Družabni večer s profesionalnimi kolegi se pod njunim vodstvom prevesi v divjanje valpurgine noči, v kateri je v igro potegnjeno vse: profesionalne ambicije in umazani načini njihovega doseganja, pomen denarja in sumljivih virov bogastva, strah pred neuspehom in silovitost razočaranja ob njem, bolečina zaradi neuresničenih želja in načrtov ter agresivna sovražnost, ki kipi iz nje, a tudi mamljiva dražljivost drznih izjav in potez, navdušujoča duhovitost in pa silovita erotična privlačnost ženske, za katero se zdi, da je pripravljena na vse. Vse to je vpeto v igro njihovih odnosov, ki pa so predvsem osebni, v ospredju je življenje para, pravzaprav dveh parov, ki uprizarjata zgodbo ženske in moškega, ujeto v nerešljiv krog sovraštva in ljubezni. In vse je postavljeno v ambivalenten preplet resnice in iluzije, kjer poleg laži in prevar kraljujejo tudi samoprevare. Še bolj kot zahteva po uspehu ta preplet poganja mit o osebni izpolnitvi z otrokom, ob katerem se končno izkaže fatalnost iluzije in potreba po resnici ljubezni.
Albeejeva igra Kdo se boji Virginie Woolf je ob nastanku temeljno zaznamovala gledališče in film, pa tudi razumevanje sveta svojega časa. Vendar se z minevanjem časa ni postarala; s svojimi osrednjimi temami – zahtevo po uspehu, mitom o srečni družini z otroci, prepletom iluzije in resnice – je danes bolj živa kot kdajkoli. Poleg tega pa sijajno izpisana drama, v kateri se zgodba zakonskega razmerja prek velikih preobratov in razgaljenj odvija kot triler, ponuja možnost silovitih igralskih kreacij.
Diana Koloini
Le kdo se še boji Virginie Woolf?, Edward Albee, 1962.
Milje zahodnega izobraženstva, campus, Amerika. Vloge spolov trdno postavljene. Zaprti, nepredušni sistem. Kje, kdo, s kom, zakaj deli, živi. Preneseni privilegiji prednika, pokončanje roditelja. Igranje iger, inverzije. Pocestno obnašanje profesorjev. Tudi nadvse izobraženim nagon še vre. Ob litrih viskija. Marta, izobražena soproga profesorja, zaprta zver, požira pred sabo moške vse. Flop na flop! Soprog ne dosega prednika, očeta Martinega. Ljubimec ne dosega trajajoče erekcije. Sina vzpostavi fikcija. Tako je, kot da sin je, zato lahko le-ta tudi umre. Ne-mati korajža, ki se upre. Pričakovani vlogi svojega spola. So-progice. Party na party after party, igrica. Igrica za naju2. Pravila so jasna. Menjavanja dominacije. Dinamika fikcije-fakcije. Ženska postaja grožnja, Valpurgica. Purgatorij doma? Za koga? Za oba! Fikcija ali realnost? Kdo, razen njiju, lahko to ve. Vse njune igre nosijo ime. Ta najbolj za-res-na bi se lahko imenovala »De-konstrukcija matere«. Ker sina ni, Marto njegova izguba popolnoma iztiri. In njen so-prog to ve. Dvo-tirnost absurda fikcije? Mimetična kreatura pričakovanega obnašanja, iluzija vloge. Marta nagonsko neobstoječega otroka vnaprej zatre. Sub-verzija ne-matere. Tako to v igri je? Zakonski par, ki si uprizarja igre. Na bojnem polju doma. Kjer so pravila igre vzpostavljena, da se jih par v dialogu drži, mar ne, Mr. Edward Albee? Virginie Woolf se boj-da nihče več ne boji.
Manca Majeršič Sevšek
O avtorju
Edward Albee pogosto velja za enega največjih sodobnih ameriških dramatikov, znanega po svoji bistroumnosti, obvladovanju dramske napetosti in razumevanju "drame absurda", gibanja, ki sta ga prvič uveljavila Samuel Beckett in Eugene Ionesco. Poleg Kdo se boji Virginie Woolf? je znan po delih, kot so Zgodba o živalskem vrtu (1958), Peskovnik (1959), Občutljivo ravnovesje (1966) in Tri visoke ženske (1994). V Sloveniji so bile poleg Kdo se boji Virginie Woolf? (SNG Drama Ljubljana 1964, SSG Trst 1980, AGRFT 1990, PG Kranj 1990, Drama SNG Maribor 1995, SNG Drama Ljubljana 1997, MGL 2003, SSG Trst 2008, Gledališče Koper 2014, SNG Nova Gorica 2021) uprizorjene tudi njegove igre Ameriški sen (SNG Drama Ljubljana 1963), Zgodba o živalskem vrtu (AGRFT 1966, SLG Celje 1978, Drama SNG Maribor 1997), Občutljivo ravnovesje (SNG Drama Ljubljana 1969, MGL 2010), Vrt (MGL 1969, Drama SNG Maribor 1979), Gospa iz Dubuqua (SSG Trst 1983), Tri visoke ženske (MGL 1997) in Koza ali kdo je Silvija? (MGL 2005).
Leta 1972 je bil Albee izvoljen za člana Ameriške akademije znanosti in umetnosti (American Academy of Arts and Sciences). Leta 1985 je bil sprejet v Dvorano slavnih ameriškega gledališča. Leta 1999 je prejel gledališko nagrado PEN/Laura Pels kot mojster ameriške dramatike. Tri njegove igre so prejele Pulitzerjevo nagrado za dramo, dve njegovi deli pa sta prejeli nagrado Tony za najboljšo igro. Prejel je tudi posebno nagrado Tony za življenjsko delo (2005), zlato medaljo za dramo Ameriške akademije (American Academy), nagrado Inštituta za umetnost in literaturo (Institute of Arts and Letters) (1980), Priznanja Kennedyjevega centra (Kennedy Center Honors) in Nacionalno medaljo za umetnost (obe leta 1996). Leta 2009 je Albee prejel častno diplomo Bolgarske nacionalne akademije za gledališke in filmske umetnosti (NATFA), ki je članica Svetovne zveze gledaliških šol.
O režiserju
Ivica Buljan je diplomiral iz francoskega jezika in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu. Deloval je kot gledališki kritik, leta 1995 pa je začel delovati kot režiser, ko je v Ljubljani uprizoril Ime na vrhu jezika Pascala Quignarda. Režiral je besedila M. Cvjetajeve, P.P. Pasolinija, H. Müllerja, R. Walserja, E. Jelineka, M. Krleža, H. Guiberta, A. Hillinga, D. Kiša, G. Strniše in R. Bolaña ter sodobnih domačih avtorjev F. Šovagovića, I. Sajko, Z. Mesarića, D. Ugrešića, D. Karakaša, O. Savičević-Ivančević, G. Vojnovića, T. Štivičić. Režiral je v Sloveniji, ZDA, Nemčiji, Franciji, Italiji, na Madžarskem, Portugalskem, v Belgiji, Rusiji, Črni gori, Slonokoščeni obali in Srbiji.
Od leta 1998 do 2001 je bil ravnatelj Drame v Hrvaškem narodnem gledališču Split. Je soustanovitelj Mini teatra v Ljubljani in Festivala svetovnega gledališča v Zagrebu. Je dobitnik številnih Borštnikovih nagrad, Sterijine nagrade, Vjesnikove nagrade Dubravko Dujšin, nagrade Branko Gavella, nagrade Petar Brečić, medalje mesta Havana in najvišjega priznanja Republike Slovenije na področju umetnosti, nagrade Prešernovega sklada. Je nosilec odlikovanja viteškega reda umetnosti in književnosti vlade republike Francije.
Od leta 2014 do leta 2022 je bil ravnatelj Drame Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb.
Iz kritik
»Intimni oder Mini teatra gledalcu ponuja senzorično in celo voajeristično izkušnjo: zdi se, da si tako blizu, da lahko gledaš skoraj filmske close-upe obrazov igralcev, ki jih montiraš sam s pogledom, kot v Eisensteinovi montaži atrakcij. In hkrati je tam tudi tisto, česar film ne more dati, gledališka izkušnja energije in fluida med igralci in publiko v temi.« (...) »V Buljanovi postavitvi igralci razprostrejo vsa čustvena stanja, ki jih je sposobno odživeti človeško bitje – od verbalnih norosti, bridkega humorja do žalitev, gnusa, prevare, zlobe, mučenja ..., a hkrati Šturbej in Gračnerjeva v zadnjem prizoru, izmučena od boja, pokažeta neverjetno ranljivost in krhkost, zaradi česar do teh nemogočih likov razviješ empatijo in se zaveš, da ima vsak zakaj svoj zato in da je vsak rabelj nekogaršnja žrtev.« Vesna Milek, Delo
»Priznamo, velikokrat rečemo, da kak komad ponuja možnost slovitih igralskih kreacij ali da jih kakšna režiserska poetika zahteva. To je pač eno od klišejskih mest diskurza o gledališču. Ampak pri tej Albeejevi mojstrovini je to res imperativ. Če si že lahko predstavljamo, da se je kdo upa lotiti brez vrhunskih igralcev, se zdaj, ko je pred nami, pravzaprav čudimo, da se ni kdo že prej spomnil, da bi v vlogi Marthe zasedel Natašo Barbaro Gračner. Da bi preprosto hotel uprizoriti ta komad zato, da bo lahko v njem igrala Nataša Barbara Gračner. In če dobi kot Georgea še Branka Šturbeja in če dobi to Ivica Buljan (ali pa ju seveda dobi, ker je Ivica Buljan), potem je to že skoraj garancija za neprestan igralski stampedo. Ona, Nataša Barbara Gračner, divja od prvega trenutka. Njen register načinov, kako je mogoče eksplodirati, razsuti vse okoli sebe, se zdi brezmejen, njeno popolno sesutje ob prekoračitvi zadnje meje pa presunljivo. Albeejeva didaskalija, da je Martha »hrupna ženska«, se zdi ob njeni interpretaciji posebej pomenljiva.« (...) »Nova slovenska uprizoritev Kdo se boji Virginie Woolf najbrž ni prelomna točka slovenskega gledališča in tudi ne začenja nove ere v gledališki igri, zato pa omogoča manifestacijo najboljše klasične igre. Težko, da bi jo ignorirala kaka tekmovalna selekcija in žirija, ampak to je pač kratkoročno podjetje. Kdo se boji Virginie Woolf ni predstava za eno sezono. Prepričana sem, da bi lahko bila njena merska enota dekada. To je predstava, ki jo gremo pogledat večkrat: da preverimo razliko (kako bo tokrat povedala/povedal to repliko?) in da vsakič znova izmerimo stalni užitek. Takih predstav nimamo veliko. Pravzaprav jih že nekaj časa sploh nimamo.« Petra Vidali, Večer
»Ivica Buljan sledi žanru psihološkega realizma in like skozi izostrene dialoške situacije vodi s posebnim občutkom za vse tiste poljubne podrobnosti, ki utrjujejo iluzijo življenjskosti. Igralska zasedba se žanru popolnoma preda. Skrbno sledi podtekstu replik, zamolčanim pomenom in skritim pogledom, s čimer na prvo mesto postavlja živahnost in poznejšo mučno napetost situacije.« (...) »Uprizoritev Kdo se boji Virginie Woolf? sicer v ničemer ni gledališka noviteta, je pa zagotovo tisto najboljše, kar lahko gledalcu ponudijo vzpostavljene konvencije dramskega gledališča. V takih uprizoritvah se prav te kažejo kot nezamenljiv vir temeljnih gledalskih užitkov, ki jih vodita premišljena zaodrska ekipa in uravnoteženo uigrana igralska zasedba.« Jaka Smerkolj Simoneti, Veza Sigledal
23. junija 2023 je predstava Kdo se boji Virginie Woolf? gostovala na 71. Ljubljana Festivalu v Križevniški cerkvi. Marjan Zlobec je za Kritik.si zapisal:»Gostovanje gledališke predstave Kdo se boji Virginije Woolf ? v izvedbi Mini teatra na 71. Ljubljana Festivalu je potrdilo zaupanje in hkrati dosedanji uspeh produkcije v režiji Ivice Buljana, ki je od septembra lani dočakala že 28 izvedb, po prvi na festivalu pa sledi naslednja šele 28. avgusta. Polna Križevniška cerkev je bila ob intenzivnem spremljanju predstave sinoči najprej precej skorajda šokirana in tiha, potem pa vedno bolj odprta in je z navdušenjem sprejela dveurni nastop štirih igralcev ozirona dveh igralk in dveh igralcev brez pavze, kar je izjemen napor.« (…)»Predstava je tako močna, da je gledalec vedno bolj “zadet”; vse kar vidi, se mu zdi kot v svojem življenju nezaželjeno, hkrati pa morda pretirano, izmišljeno, vulgarno komercialno, tako kot je primitivnih na tisoče ameriških filmov, katerih scenarije ne bi maral napisati noben slovenski pisatelj.« (…) »Predstava najbolj gledalca zadene s svojo aktualnostjo, odprtostjo, drznostjo, po svoje primitivnostjo in vulgarnostjo, navideznim intelektualizmom, osebnostno zlaganostjo, vseenostjo, naveličanostjo, zakonsko prepirljivostjo, žensko izzivalnostjo in moškim navideznim copatarstvom, z odlomki, ki govore o Georgu kot pisatelju, ki vse kar se dogaja v nočnih urah ob pijači nekako skorada reflektira v smislu pisateljske snovi ali preizkusa invencije, ob počasnem sporočanju novice o tem, da se je njun enaindvajsetletni sin med vožnjo, ko se je izognil živali na cesti, zaletel v drevo in na kraju nesreče umrl.«
Nagrade
Borštnikova nagrada za igro, Branko Šturbej, 58. Borštnikovo srečanje, Maribor, junij 2023.
Borštnikova nagrada za oblikovanje svetlobe in videa, Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte (Miha Horvat in Metka Golec), 58. Borštnikovo srečanje, Maribor, junij 2023.
Nataša Barbara Gračner je na 36. festivalu Gavelline večeri 2023 v Zagrebu prejela nagrado za najboljšo igralko.
