O predstavi
Dramsko delo Trilogija Lehman je napisano v blank verzu in v pripovednem stilu. Spominja na dolge epske pesnitve, ki so se prenašale preko ustne tradicije z vzorci ponavljanja in se s stalnimi epiteti ohranjale v spominu pripovedovalca. Priredba za tri igralce zaostri in izpostavi vsakega od treh pripovedovalcev ne le kot nosilca zgodbe, ampak tudi nosilca časa in več generacij likov, od temeljnih protagonistov do zgolj epizodnih mimoidočih. Gonilo razvoja finančnega sistema, ki temelji na ideji večne rasti, predstavi skozi privlačno prizmo družinske sage in nam ponudi več generacij članov družine Lehman kot sidrišča in točke vživljanja. Gre za izrazito “igralski” tekst in za tokratno izvedbo v Mini Teatru smo nabrali zares izvrstno in izkušeno igralsko ekipo.
Med pripravami smo se pogovarjali o bankah, o krizi leta 2008, njenih vzrokih in posledicah. Čeprav se predstava ne ukvarja neposredno s tem dogodkom in nastopa le v epilogu, nam je vsem – občinstvu in ekipi – bančna problematika vedno v zavesti, kot Damoklejev meč, ki visi nad imenom Lehman. Vsak začetek v sebi skriva tudi svoj konec, proti kateremu neusmiljeno drvimo. Vprašanje, ki se zastavlja na poti, pa je: kaj nas žene? Kaj je tisto, zaradi česa si želimo imeti vedno več, iti vedno višje, dalje, močneje? In kdaj pride trenutek, ko temu, kar smo sami začeli, nismo več kos in nas prevzame, prehiti in pogoltne?
V epski strukturi, bibličnih referencah in vzdušju povesti se skriva tudi odsev sistema, ki je zgrajen zgolj na zaupanju, na niču...“Denar je duh. / Denar so številke. / Denar je zrak.”, pravi eden od likov v drami, ki je borzni posrednik. Če je denar osnovna dobrina s katero operira banka, je pravzaprav vse zgrajeno na niču, ki se ga obdeluje, premetava, deli, šteje, preoblikuje, dodaja ničle in ničle ter iz njega dela še večji nič – kot prazen papir, tabula rasa, ki mu daje vrednost jezik, namen in besede. Besede imajo namreč moč (na)povedati zgodbo ali celo prihodnost.
Peter Petkovšek
Italijanski dramatik Stefano Massini (r. 1975) je Trilogijo Lehman (2010) napisal razmeroma hitro: dve leti za globalnim finančnim debaklom, ki ga je sprožil prav propad korporacije “prevelike, da bi propadla”, septembra leta 2008. V mesecih in letih zatem je ime Lehman Brothers pomenilo pohlep vodilnih, masivne deložacije in krepko omajane temelje svetovne ekonomije, ki so v letih zatem načeli (tudi) naše in sosednja gospodarstva.
Besedilo, ki je bilo sprva uprizarjano v večjih igralskih zasedbah, je leta 2013 je debitiralo v Franciji (r. Arnaud Menier) in dve leti kasneje doživelo premiero v milanskem Piccolo Teatru. To je bila zadnja režija nekdanjega Massinijevega mentorja, uglednega režiserja Luce Ronconija. Ironično, prav Ronconijeva smrt, februarja leta 2015, je besedilo posredno izstrelila na anglofonske odre. Tedaj je angleški filmski in gledališki režiser Sam Mendes, v nekrologu italijanskega kolega prebral, da besedilo o temi, ki ga je zanimala že dalj časa, pravzaprav obstaja.
A Mendes si ni predstavljal, da se Massini loteva Lehmanov baladno, s fokusom na razpadu tradicij in starih identitet, v nekakšni hipnotični kontemplaciji časov in človeških nagonov. V dveletnem procesu, selitvi na oder londonskega National Theatra, sta z dramatikom Benom Powerjem besedilo skrajšala in ga prilagodila za tri igralce. Od tam je odpotoval v New York, kjer se je leta 2022 ovenčal s petimi nagradami Tony, med njimi z nagrado za režijo in za dramsko besedilo. Massini je medtem, verjetno dodatno motiviran z mednarodnim uspehom, leta 2020 izdal še bolj razvezano besedilo v obliki devetstostranske knjige.
Trilogija Lehman je saga imigrantske rodbine, ki spremlja brate Lehman in njihove potomce skozi vzpone in padce družinskega biznisa, skozi nova imena, ki jih njihovo podjetje ob tem nenehno privzema. Je frenetična uspavanka o stoletju in pol ameriškege družbene in ekonomske zgodovine, o iskanju velikih priložnosti v velikih krizah. Lehmane žene gon po rasti (družinskega posla, vpliva in kapitala), ki v nekem trenutku uide nadzoru.
Zgodba banke Lehman Brothers se začne, ko leta 1844 iz malega Rimparja na Bavarskem v New York emigrira Heyum (Henry) Lehman, opremljen s tradicijo, talmudskimi principi dela in s predanostjo. Kmalu se mu pridružita mlajša brata in skupaj se poženejo v lov na ameriške sanje. Iz male trgovinice v Alabami sčasoma zraste četrta največja investicijska banka v New Yorku in stare vrednote, tesno zakoreninjene v aškenaško tradicijo, se umaknejo gonu za denarjem. Družina se umakne lupini korporacije: nazadnje v podjetju ni več nikogar s tem priimkom in Lehman je le še magična beseda na pročelju nebotičnika na Wall Streetu. Beseda, ki je leta nazaj nemara vdihnila življenje mehanizmu (ali bitju), ki po judovski tradiciji vstane zato, da svojim stvarnikom pomaga – ali pa vse uniči?
V besedilu zaznamo Massinijevo osebno navezo z judovstvom (kot otroka so ga šolali v tradicionalnih judovskih šolah) in njegovo pogosto fascinacijo s temami iz polpretekle in aktualne zgodovine.
Urban Zorko
O režiserju
Peter Petkovšek (1986) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Študij je nadaljeval v Londonu na Royal Academy of Dramatic Art (MA Text and Performance) in v New Yorku na univerzi Columbia ter tam dokončal magisterij gledališke režije pod mentorstvom priznanih režiserjev Anne Bogart in Briana Kulicka. V Ameriki je režiral naslednje uprizoritve: The Blind (Schapiro Theater), The Weird Tree (Lerner Studio), Scrapland (The Wintercheck Factory), Cat on a Hot Tin Roof (Fordham), The Mystery of Edwin Drood (Clark), Gilgamesh: A Musical Epic (The Connelly Theatre), Od (Schapiro Theater), The Cherry Orchard (Horace Mann Theater) in Eden: Part III (Signature Theater). Režiral je tudi drugod po svetu: v Ekvadorju in Čilu predstave z indijanskima skupnostma Šuar in Mapuče, v Hongkongu muzikal Lepotica in zver, ki je osvojil nagrado Trinity Collegea, v Amsterdamu mednarodno predstavo I Am Not Antigone (avtorice Vivien von Abendorff), v Seulu pa skupaj s produkcijsko hišo Yesigong razvija predstavo o klimatskih spremembah Nick of Time. Po asistenci režiserki Mateji Koležnik pri operi Fidelio v Baden-Badnu je doživel slovenski debut v SLG Celje s predstavo Klinc, pred kratkim pa se je prvič predstavil v SNG Drama s predstavo Gospa Dalloway. Trenutno dela doktorat na univerzi Leeds v Angliji o performativnih reakcijah na podnebne spremembe in medkulturnem dialogu kot generatorju novih družbenih paradigem.
