Prevod:
Snježana Rodek

Režija:
Ivica Buljan

Igrata:
Senka Bulić in Matija Ferlin alt. Silvio Vovk

Dramaturgija:
Zlatko Wurzberg

Kostumi:
Ana Savić Gecan

Glasba:
Aleksandar Antić in Luka Barbić (TBF)

Koreografija:
Matija Ferlin

Prostor:
Slaven Tolj

Fotografije:
Miha Fras

Produkcija:
Mini teater in Novo kazalište Zagreb

Koprodukcija:
Zagrebačko kazalište mladih, Art radionice Lazareti Dubrovnik v sodelovanju z Avstrijskim kulturnim forumom iz Zagreba

Premiera:
Festival Karantena Dubrovnik, Avgust 2007
Zagreb, Januar 2008

Slovenska premiera:
Februar 2008 (ljubljanskI grad)

Provokativna drama o ameriški "princesi" Jackie Kennedy avstrijske nobelovke Elfriede Jelinek.

O predstavi

Jackie je četrti del cikla Drame princes, v katerih Elfriede Jelinek, kot pandan Shakespeareovemu ciklu kraljev, evocira usodo in vlogo ženske skozi slavne ženske figure, od Sneguljčice in Trnuljčice do Sylvie Plath in Lady Diane. Jackie je dekonstrukcija enega od največjih mitov zahodne družbe, mita o Jackie Kennedy Onassis. Tekst povezuje biografske elemente, medijski diskurz o Kennedyjevih in teorijo obleke, kakršno je podal Roland Barthes v eseju Sistem mode. Po barthesovskem modelu je Jackie prikazana s treh vidikov: kot resnična Jackie (državljanka Jacqueline Bouvier), kot slika (Jackie na fotografijah in Jackie kot modna ikona) in kot tekstualna Jackie (kakršno jo prikazujejo mednarodni mediji). Jackie tako postaja večplastna oseba, ki prehaja iz vloge v vlogo, vendar nikoli ne najde resnične identitete. Neprekinjen slap besed in slika sveta ustvarjata prostor, v katerem je Jackie zgolj projekcijska površina, simbol na bleščečem se papirju, v krču in brez življenja, za zmeraj prisiljena v življenje vampirja.
Prek izkrivljanja, stereotipov, napačnih citatov in besednih iger se razkrivajo jezikovni ritem teksta, njegove tipografske posebnosti in jeziku inherenten humor. Jelinekova se preprosto in radovedno sprašuje, kaj bi dejala Jackie Kennedy, če bi govorila, dolgo govorila, če bi jo slišali, kako govori sama sebi. Na koncu njenega monologa bomo o njej vedeli vse – in prvi bomo, ki nam bo to dano. Elfriede Jelinek je ujela trenutek sveta, v katerem živimo, sprevrženi kennedyzem, "propad propada", evforično vladavino slik, nove organizacijske oblike z začetka XXI. stoletja. Narobe bi bilo misliti, da je pred nami blodnja ali igra domišljije, delo, ki se nas ne tiče: Elfriede Jelinek v monologu ponuja performans za igralko, ki mora utelesiti pošast, podobno kot interpretinje Evripidovih tragičnih junakinj ali pošasti Heinerja Müllerja, katerega duhovna sestra po jeziku je avtorica. V tem performansu se po predstavi Medeja material nadaljuje sodelovanje Senke Bulić z režiserjem Ivico Buljanom.

Elfriede Jelinek, dobitnica Nobelove nagrade za književnost leta 2004, je bila rojena v Avstriji leta 1946. Zelo zgodaj je pridobila glasbeno izobrazbo, študirala je tudi gledališče in umetnostno zgodovino na Dunaju. V Sloveniji njeno delo poznamo le delno, saj je filmska priredba njenega romana Učiteljica klavirja Michaela Hanekea iz leta 2001 še danes bolj znana od dela, po katerem je nastala, čeprav je bilo v zadnjih letih sicer prevedenih kar nekaj njenih del. Izjemno uspešna je bila Buljanova postavitev Dram princes v Prešernovem gledališču v Kranju leta 2006. Jelinekova se je preizkusila že v vrsti žanrov – romanih, esejih, poeziji, scenarijih, opernih libretih, radijskih dramah in gledaliških besedilih –, zadnjih deset let pa daje prednost dramatiki.
V njenem ustvarjanju se dramski, pesniški in epski žanr dotikajo in drug drugemu nasprotujejo. Jelinekova ne ustvarja psiholoških likov, ki se razvijajo skozi dialog, temveč jezik spreminja v glavnega igralca, uvaja "jezikovne platforme", kar omogoča, da se simultano slišijo glasovi, ki prihajajo z različnih ravni psihe in zgodbe. Znotraj teh polifoničnih monologov se artikulira ostra kritika sodobne družbe, njenih stereotipnih in varljivih simbolov. S svojim delom na jeziku se Jelinekova, tako kot Thomas Bernhard, navezuje na tradicijo kritičnega ljudskega gledališča, katerega prvi pomembnejši predstavnik, še pred Karlom Krausom in Dunajsko skupino, je Johann Nestroy. Najpomembnejše teme, ki jih Elfriede Jelinek obravnava v celotnem opusu, tudi v tekstih za gledališče, so nacistična preteklost Avstrije in fašizem v vseh njunih oblikah, moč medijev, nasilje nad šibkejšimi ter seksualna dominacija moškega nad žensko.

O Jackie, posthumno

Jackie je četrti del cikla Drame princes, ki ga sestavlja niz kratkih besedil s skupnim naslovom Deklica in smrt, kar je parafraza naslova slavnega godalnega kvarteta Franza Schuberta, Smrt in deklica (od tod tudi naslovna junakinja tretjega dela, Rozamunda). Beremo jih kot alegorijo o sodobnem položaju in prikazovanju ženske, o tem, kako ženska izreka sebe, kako se predstavlja drugim. Njihovi liki izražajo intelektualni, feministični diskurz avtorice, in to v posebnem jezikovnem slogu (besedne igre, izkrivljanja, stereotipi itd.). Prve tri dramolete, Sneguljčico, Trnuljčico in Rozamundo, ki jim je skupno to, da gre za dialoge žensk in moških ali za izmenjavanje ženskih in moških stališč, je Ivica Buljan postavil na oder v Kranju leta 2006. (Peti del cikla je dialog avstrijske književnice Ingeborg Bachmann in pesnice Sylvie Plath, na katero se v nekem trenutku sklicuje lik Jackie, dramo o princesi Diani pa E. Jelinek napiše esejistično, kot sklepno besedo teh petih dramskih enot). Med njimi je zgolj ta, četrti del, napisan kot monolog in ga doživljamo kot izpoved, priznanje o preživetem življenju, tok zavesti lika onstran smrti. Kljub temu pa večplastnost osebe oziroma njena protislovnost, od tod pa tudi temeljna negotovost, v besedilu proizvaja nekaj takega kot intersubjektivnost. Lik svojega sogovornika prej kot v gledalcih najde v samem sebi. Jackie je lik, v katerem se utelešata politični idealizem in njegova tragika, glamur in skrivnostnost, svetost in škandal, vsakdanje in mitološko in ki vse to povezuje. E. Jelinek nam prinaša vpogled v psihično gradivo, iz katerega so narejeni Jackiejini liki, njen podzavestni, potlačeni ali neizrečeni diskurz. Tu govori predvsem o zavestnem prizadevanju ženske, da bi v družbi, fascinirani s slavnimi osebnostmi, in v času, v katerem sodbe nastajajo ne glede na življenje ljudi, temveč glede na slike, ki so jih pustili za seboj, svojo osebo zgradila kot sliko. Jackie O., pop ikono, sestavljajo: črna sončna očala, bele rokavice, bela ruta. Brezizrazen obraz; obleke, krojene tako popolno, da ne prenesejo nobenega okrasa; ogromna pričeska, ki zmanjšuje telo, da bi poudarila monumentalnost obraza. Celo ko je bila Jacqueline Bouvier Kennedy Onassis (1929–1994) še živa, je ikona Jackie živela svoje življenje: že tedaj je bila videti bolj mitska kakor resnična. Kot pri kraljični iz pravljice je njena zgodba postala temelj za osebne zgodbe ljudi, del zavesti množic. Njen nenavadno fotogenični obraz, včasih glamurozen, drugič tragičen, se je umestil v naš referenčni sistem, vtisnjen je v zasebni sistem pomena. Milijoni ljudi so jo čutili kot del svojega življenja. Zdela se je javna lastnina, skupna vsem in vsakomur. Univerzalna. Elfriede Jelinek pred občinstvo potiska žensko, ki je svoje občinstvo v življenju odbijala, in kot da jo prisili, njo, ki je redkokdaj in nerada govorila v javnosti, da v prvi osebi pove to, kar so namesto nje kazale njene pološčene slike. Da s svojimi rekviziti ne skriva več travm in tragedij, ki so cena ali protiutež za te slike. Kajti ikono Jackie sestavlja zagoneten niz slik, ki iščejo razlago, njihov sestavni del pa je patologija. Nekoč so navduševale, saj so v njih ljudje videli glavne graditelje mita o Kennedyjevem klanu kot ameriškem plemstvu, profesionalno vdovo, prekaljeno Jackie O., alternativo vulgarni Liz Taylor ali Marilyn Monroe, tedaj dominantni sliki (ženskega) telesa v popularni kulturi. Jackie fascinira, ker na njenem obrazu hkrati vidimo tudi prestreljeno glavo JFK.

Kot pri vsaki pravljici se nam tudi tu ni treba predolgo bati, da nam bo temno ozadje življenja Jackie O. podrlo iluzijo. Nasprotno. Ikona ne izginja, prek nje še naprej živi trdoživi mit ameriške princese.

Zlatko Wurzberg