Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Jackie na festivalu Goričke večeru na Hrvaškem

JACKIE NA FESTIVALU »GORIČKE VEČERI« NA HRVAŠKEM

V četrtek, 18. junija, ob 21. uri, se bo provokativna drama, performans Jackie, avstrijske Nobelove nagrajenke Elfriede Jelinek, predstavila hrvaškemu občinstvu na festivalu „Goričke večeri“ v Veliki Gorici blizu Zagreba. Gre za odmevni multikulturni festival, ki združuje različne izrazne umetnosti od glasbe, gledališča, plesa, performansa do razstav. Poteka v organizaciji »Pučko otvorno učilište Velika gorica«.

Predstavo je režiral Ivica Buljan in je četrti del cikla Drame princes, v katerih Elfriede Jelinek, kot pandan Shakespeareovemu ciklu kraljev, evocira usodo in vlogo ženske skozi slavne ženske figure. Glavna akterja predstave sta igralka Senka Bulić in plesalec Matija Ferlin.

Režija: Ivica Buljan
Prevod: Snježana Rodek
Dramaturgija: Zlatko Wurzberg
Glasba: Aleksandar Antić in Luka Barbić (TBF)
Koreografija: Matija Ferlin
Prostor: Slaven Tolj
Kostumi: Ana Savić Gecan
Nastopata:
Senka Bulić in Matija Ferlin

Produkcija: Mini teater Ljubljana in Novo kazalište Zagreb
Koprodukcija: Zagrebačko kazalište mladih, Art radionice Lazareti Dubrovnik v sodelovanju z Avstrijskim kulturnim forumom iz Zagreba

Elfriede Jelinek se v tej drami ukvarja z dekonstrukcijo enega od največjih mitov zahodne družbe, mitom o Jackie Kennedy. Tekst povezuje obenem biografske elemente, medijski diskurz in slike o Kennedyjevih, ter teorijo obleke, kakršno je Roland Barthes razgrnil v svojem eseju Sistem mode. Po bartesijanskem modelu, se Jackie tu prikazuje v treh vidikih: resnična Jackie (državljanska oseba Jacqueline Bouvier), slika Jackie (fotografirana Jackie in "Jackie moda") in tekstualna Jackie (kakršno je opisal mednarodni tisk). Jackie tako postaja večstranska oseba, ki neprestano zapušča vlogo za vlogo, a nikoli ne najde svoje resnične identitete. Neprekinjen slap besed in slik, ustvarja resnični prostor v katerem je Jackie zgolj projekcijska površina, simbol na sijajnem papirju, za zmeraj  brez življenjska. Gledalec se tako mora soočiti s svojimi predsodki o ženski, katere mit so mediji poskušali obdržati pri življenju. Za Elfriede Jelinek je ženska, obenem živa in mrtva, za zmeraj  prisiljena na vampirski obstoj, ki jo onemogoča, da ima resnični prostor v naši družbi. S preprostostjo in radovednostjo, se Elfriede Jelinek sprašuje, kaj bi rekla Jackie Kennedy, če bi govorila, dolgo govorila, če bi jo slišali, kako govori sama sebi.