Besedilo:
Ivan Cankar

Zamisel in izvedba:
Jurij Souček

Režija:
Robert Waltl

Scenski prostor:
SON:da

Kostum:
Ana Savić Gecan

Foto:
Miha Fras

Premiera:
Januar 2010

Mojstra besedne umetnosti Ivan Cankar in Jurij Souček.

Robert Waltl o Kurentu

Cankar je Trdinovega junaka posvojil, ga preoblikoval po svoji meri in ga postavil kot ogledalo sebi in svoji umetnosti – bajeslovno bitje prvotno mračnega, pozneje pa prešernega značaja je postalo simbol pisatelja in njegovega dela. Tako spremenjenega in na novo rojenega godca je Cankar poslal na težko in utrudljivo pot in takšnega vam predstavljamo na odru Mini teatra.

Kurentova pot je zanimiva, samosvoja in na nekaterih delih tudi groteskna. V njem se oglaša nekakšna nevera v njegove sposobnosti (»Ne bo ti uspelo, pa ne glede na ves trud.«), toda Kurent hodi naprej in išče svojo pot in smisel bivanja, kot da se za to ne zmeni. Želi si postati cesar, papež, godec. Namesto tega pa mu svet ponuja mesto duhovnika in pastirja, zato ni čudno, kako zlahka proda svojo dušo, da bi godel vesele pesmi. Za svoj prostor pod soncem mora prodati dušo, čeprav to stori nevede. Njegova sreča pa ne more trajati, saj na poti naleti na vse preveč žalosti, gorja in solza. Delo ima podnaslov starodavna pripovedka, v bistvu pa je to najpomembnejša Cankarjeva povest z domovinsko tematiko. Kurent je bil v stari slovanski mitologiji bog rasti, Cankar pa ga je spremenil v umetnika, v dobrega duha slovenstva. Kurent je otrok revnih kmečkih staršev, že zgodaj pa pokaže svojo sanjaško naravo. Igra harmoniko in hodi okrog kot ljudski godec. Ob srečanju s škratom, ki predstavlja zlobnega duha, proda svojo dušo za čudežne gosli. Najlepši odlomek povesti je hvalnica domovini z naslovom Nebesa pod Triglavom. Kurent potuje po slovenski domovini in vidi njene lepe, pa tudi slabe strani, ter uvidi omejenost in ničvrednost tedanje politike. Kurentov križev pot, v katerem biča politikanstvo, karierizem, pijanstvo in revščino, pisatelj v isti sapi okrona z najlepšimi ljubezenskimi izjavami o domovini in slovenskem jeziku. Zanimiv je tudi epilog, v katerem nastopi vizija Smrti z goslimi. Smrt gre prek dežele in igra/pleše mrtvaški ples, spremlja jo bosi nebogljenec s harmoniko in s solzami v očeh obuja novo življenje, novo rast.

Cankar na koncu povesti ugotavlja slovensko nemoč in vdanost v usodo. Goslač Kurent nam je ob pomoči magičnosti razgrnil resnico o slovenskih ljudeh in slovenskem narodu. Postavlja se vprašanje, ali ni pisatelj prav prek simbolično prikazane nemoči želel vplivati na streznitev, ozaveščenost, premagovanje te nemoči in spreminjanje slovenskega narodnega značaja.
Nadarjeni siromak in nebogljenec, ki postane vodnik in tolažnik – poosebljenje človeškega trpljenja, moralni kritik, na poti skozi solzne doline in čez klanške golote v pesmih razkriva boleče stiske, lačnim in izmučenim ponuja idejo o svobodnem narodu, hvali zemljo, čeprav ni bogata, slavi jezik, poje o sreči, boljšem življenju, o pravičnosti in ljubezni. Toda trpljenja polno, prestrašeno in upognjeno ljudstvo noče slišati veselih besed, saj polnijo srce le z otožnim koprnenjem.

V prvem delu je Kurent vesel, hvali zemljo, ki je obrodila sadove in ki preživlja slovenski narod. V srcu čuti radost, čuti svetlo prihodnost za slovensko domovino, ki se razprostira od Triglava do Tržaškega zaliva, štajerskih poljan ...
Se tudi vam zdi, da sta Cankarjeva bolečina in občutje v Kurentu strašno aktualna in grozljivo domača? Dogodki, ki jih Cankar opisuje, so živi za vse večne čase in stoletja, ki nas loči od nastanka tega dela, skorajda ni čutiti. Priredba, ki vam jo v Mini teatru ponujamo na ogled v interpretaciji legende slovenske Talije, gospoda Jurija Součka, je seveda naše branje tega besedila, prepričani pa smo, da ta miniaturna umetnina omogoča še veliko interpretacij.

Robert Waltl, režiser

Jurij Souček o Kurentu

O uprizoritvi Kurenta že dolgo premišljujem. Pravzaprav živi Kurent v meni, že odkar sem za nekdanji Levi oder Drame priredil in tam tudi uprizoril Veselico v Blatnem Dolu. Odločil sem se, da pošljem predlog za uprizoritev Kurenta režiserju in prijatelju Robertu Waltlu, s katerim naju druži prijetno gledališko ustvarjanje in prijateljevanje v Mini teatru že vse od uprizoritve Rozinega Janka in Metke v letu 2004, s katero smo zaznamovali tudi mojih 50 let gledališkega ustvarjanja in moj 75. rojstni dan, pa do velikega uspeha najprej Ribičičevega Miškolina (2005), ki ga bomo februarja 2010 odigrali že dvestotič, in najinega Pipija in Melkijada (2007), ki je ena največjih uspešnic Mini teatra za otroke. Robi je bil nad mojim predlogom navdušen in tako je pred vami najin Kurent.
Kurentova zgodba je ena tistih, ki pri kritiki v času nastanka ni našla veliko pohvalnih besed. Očitali so ji dolgoveznost in »cankarjansko jokavost«. Tudi kasnejši raziskovalci Cankarjevega opusa so bili mnenja, da jo je Ivan Cankar napisal (1909) bolj zaradi tega, ker je na hitro potreboval denar za vožnjo v Sarajevo, kjer je želel obiskati svojega strica. Znano je namreč njegovo pismo založniku Schwentnerju, v katerem ga prosi za predujem na vsoto 400 goldinarjev, kolikor naj mu izplača, ko bo delo končano. Tudi Schwentner ni bil posebno navdušen nad poslano in dokončano »starodavno pripovedko«, tako da mu je Cankar za »povrh« in v pojasnilo poslal še dva soneta, ki ju je napisal nalašč za dopolnitev k zgodbi. Pa tudi to ni dosti pomagalo. Zgodbo o Kurentu skratka že od samega začetka spremlja smola, prav kakor spremlja smola glavnega junaka, s katerim Slovenci zlepa niso vedeli, kaj početi.

Nihče se ne gleda rad v ogledalo, kadar to v povečavi kaže na slabosti in napake, ki si jih sami nikoli ne bi priznali. V genialnem pesniškem videnju je Cankar Slovence in »slovenceljne« opisal s tako ostrino, da bralca ali poslušalca prav zaboli od neprijetne resnice, ki jo izvemo o sebi. Na drugi strani pa je Cankar z vso svojo zaljubljenostjo v domovino, v slovenski jezik, pokrajino in mehko slovensko »naturo« ustvaril enega najlepših slavospevov, kar jih pozna naša literatura.

Za povrh pa je glavna oseba te »starodavne pripovedke« še umetnik, muzikant in tudi to ni prispevalo k priljubljenosti te, po mojem mnenju, imenitne zgodbe. Umetniški poklic še danes, čeprav si tega nočemo priznati, vse prevečkrat enačijo s prostitutkami in cigani, in najbrž bo moralo preteči še veliko vode, da se bomo znebili predsodkov o pijanih boemih, ki pišejo samo v alkoholnem navdihu in zato, ker nimajo drugega dela.

K odpravljanju teh predsodkov bo, upam, veliko prispevala tudi najina priredba zgodbe o Kurentu, ki vam jo ponujava v razmislek.

Jurij Souček, igralec