Buljanovo gledališče, kakor se kaže v nenavadno obsežnem in izjemnem opusu iz zadnjih dveh let, se zdi kot »gledališče-reka«, saj z nezgrešljivim emotivno-energetskim tokom prehaja preko prizorišč kot po eni strani natančno izdiferenciran performativni val, po drugi strani pa kot enovita uprizoritvena magma, ki z njih odstranjuje nepotrebno scensko-ilustrativno ali psihološko-simbolno »navlako«.
Njegove režije so skrajno premišljeni, vselej pa tudi z zaupljivo in domala neopazno mehkobo izvedeni kolektivni gledališki akti, v katerih gledalec zavzema ključno mesto ob igralcu: najsi bo kot živa priča strastnega agona (moških) teles, butajočih drugo ob drugo v poskusu iz svojega lastnega ter iz telesa bližnjega izriniti, iztrgati, izbiti moč oz. življenje kot tako, v Macbethu po Shakespearu, najsi bo kot nelagodni voajer pri burnem erotičnem odnosu med dvema sovražno-ljubečima se bitjema, ki se pred njegovimi očmi žreta, davita in ubijata, v Ma in Al, najsi bo kot vzburjeni udeleženec satirskega rituala, ki bolj kakor s sofisticirano »duhovno« strukturo deluje nanj s svojo ekstatično teksturo, v Kiklopu.
