Režiser:
Robert Waltl

Scenaristka:
Svetlana Makarovič

Avtorji animacije in montaža:
Nataša Berk
Matej Modrinjak
son:DA

Avtor glasbe:
Mitja Vrhovnik Smrekar

Glasovi:
Svetlana Makarovič
Robert Waltl
Ljerka Belak
Vesna Zornik
Violeta Tomič
Tadej Pišek

Format:
HD, 32' 14''

Kooperacija:
Kinodvor Ljubljana

Svetovna premiera:
December 2012
9. mednarodni festival animiranega filma Animateka 2012
Kino Udarnik, Maribor

Ljubljanska premiera:
Januar 2013
Kinodvor, Ljubljana

Sapramiška mora na novo pot. Že drugič. Poiskati in najti mora srečo ter zgraditi nov dom. Ali ji bo uspelo?

Izvedeli boste v novem kratkem animiranem filmu Mini teatra, Sapramiška 2 – Sapramišja sreča.

Leteči kolaž in z-break-an vizualni mesh-up mišjega kovanja sreče po zgodbi in scenariju Svetlane Makarovič, v režiji Roberta Waltla, ob glasbi Mitje Vrhovnika Smrekarja in skupaj z glasovi Svetlane Makarovič, Roberta Waltla, Ljerke Belak, Vesne Zornik, Violete Tomič in Tadeja Piška ter animatorsko ekipo v sestavi Nataša Berk, Matej Modrinjak in naveza son:DA.

O animiranem filmu

Kratki animirani film, v katerem poleg Sapramiške nastopajo tudi personificirane živali, ki jih že poznamo iz avtoričinih predhodnih pravljic (veverica, šoja, zajec, žaba), pa tudi človeški lik, kovač. Animirani film tako za najmlajše kot malo večje otroke, ki bodo v pravljici prepoznali situacije iz resničnega sveta, odrasli pa se bodo ob pravljičnih likih spomnili na tisto, kar je v življenju najpomembnejše - na prijatelje in odgovornost za lastno srečo.

Sapramiška, ki jo vsi dobro poznamo, tokrat išče srečo. Noče namreč poslušati prijateljev, ki ji svetujejo, naj popravi razmajano hiško, preden bo prišla zima. Ko pozno jeseni stoji pred svojo razmajano kočico in ji Regica prigovarja, da je skrajni čas za popravilo, sicer hišica ne bo zdržala zime, je Sapramiška ne posluša. Pa zažvižga veter in snežni metež podre Sapramiškino domovanje …

Druge živali sosedi očitajo, zakaj ni prej poskrbela za dom, trmasta Sapramiška pa noče poslušati očitkov. Ošabno jih zavrne. Ko pa snežni metež podre tudi njeno hiško, postane tako črnogleda, da si želi le še umreti.

Prijatelje, ki ji ponudijo pomoč, njena neprijaznost odžene; pri njej ostane le Regica, ki ji zaupa modrost, s pomočjo katere bo našla izgubljeno srečo. Regica ji namreč pove, da je vsak svoje sreče kovač, in jo prepriča, naj se po srečo zatorej odpravi h kovaču. Sapramiška začne pregovor, da je vsak svoje sreče kovač, uresničevati dobesedno.

Poda se na pot, a potovanje do kovačije je zahtevno in polno nevarnosti, zato črnogleda Sapramiška jadikuje nad svojo usodo. Kljub temu varno prispe do Kovača, pri katerem vso noč kuje svojo srečo – majhno srce. Ta zunanji znak sreče pa spremeni tudi Sapramiškin pogled na svet – nič več ni pesimistična, kljub temu da se ji na poti domov zgodi marsikaj neprijetnega. Čeprav se ji dogajajo neprijetne stvari, pa je zdaj prepričana, da ima srečo, saj bi lahko bilo še dosti huje. Ugotovila je namreč, da je na življenje mogoče gledati tudi optimistično.

»Kakšna sreča, da imam srečo,« si reče, ko vidi, da so ji gozdni prijatelji v času, ko je kovala svojo srečo, popravili hišico, postavili novo domovanje in ji tako povrnili za vsa njena dobra dela.Sapramiška torej spozna, da je dobro imeti prijatelje. Spozna, da je to tista prava sreča ter da se dobra dela, prijaznost in gostoljubnost povrnejo z dobrim.

O avtorici

Svetlana Makarovič je vodilna slovenska pisateljica pravljic za otroke. Diplomirala je na AGRTF in bila najprej gledališka igralka. Leta 1970 je postala svobodna književnica. Napisala je vrsto pesniških in proznih del, uveljavila pa se je tudi z radijskimi in lutkovnimi igrami za otroke. Njena poezija za odrasle je temačna, njena dela za otroke pa izžarevajo radost, domišljijo in humor. V svojih proznih delih za otroke je oblikovala samosvoj slog; v njih nastopajo živali s posebnimi imeni in premišljenimi značaji, pogost je arhetipski motiv odhoda od doma. Pravljic ne piše samo za otroke, temveč tudi za odrasle, ki so ohranili otroškost, a niso otročji. Za pesniški list Vojskin čas je leta 1975 prejela Levstikovo nagrado in leta 1976 nagrado Prešernovega sklada. Leta 1994 je bila uvrščena na častni seznam Mednarodne zveze za mladinsko književnost IBBY, v letih 1998 in 2000 pa je bila nominirana za ugledno Andersenovo nagrado.

Iz kritik

»Tokratna zgodba Sapramiške (ta se spet odpravi od doma, a je pot ne vodi kot prvič k zobozdravniku, ampak h kovaču, kjer si na predhodno pobudo nepogrešljive prijateljice, žabe Regice želi skovati življensko in prijateljsko srečo) je uprizorjena kot na starem televizijskem zaslonu (po katerem se za povrh vztrajno spreletava – muha) in večkrat kot prav tako že stara računalniška igrica. Toda, predvsem pa prizorišče dogajanja ni več kot nekoč gozd, temveč urbano okolje. In zelo urbana je tudi sama Sapramiška. Za uprizoritev vsega skupaj pa so uporabljeni skrajno najrazličnejši in kot kolaž v gibanju delujoči likovni elementi: pretežno risani in delno lutkovni pravljični liki, nadvse raznovrstni grafični motivi ter ne nazadnje arhivski filmski posnetki iz urbanega okolja. Tako vizualizirana uprizoritev pa prerašča v nadvse svojstveno likovno in s tem tudi celostno umetniško stvaritev, ki z vizualno raznolikostjo zlahka pritegne, a še zdaleč ni primerna samo za otroško občinstvo, temveč za tako rekoč vse vrste gledalstva, s posluhom celo za eksperimentalno.« Uroš Smasek, Sploh ne le za otroke; Večer, 18. 12. 2012