Naslov izvirnika:
Clôture de l'amour (2011)

Prevajalka:
Suzana Koncut

Režiser:
Ivica Buljan

Igrata:
Pia Zemljič in Marko Mandić

Dramaturg in asistent režije:
Robert Waltl

Kostumografinja:
Ana Savić Gecan

Oblikovalec prostora in zvoka:
son:DA

Fotograf:
Nikola Predović

Tehnična ekipa:
Matej Primec in Anže Kreč 

Koprodukcija:
Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Novo kazalište Zagreb in Zadar snova

Za pomoč pri izvedbi projekta se zahvaljujemo Francoskemu inštitutu v Sloveniji.

Premiera v Mini teatru:
25. avgust 2013

Premiera v MG Ptuj:
23. avgust 2013

Postdramska predstava

Predstava traja 120 minut

O predstavi

Kaj se zgodi, ko zaljubljenost mine in ljubezen izgine? Kaj narediti, ko dve osebi nista več za skupaj? Ko ne moreta ali ne želita biti več v odnosu? Zapiranje ljubezni je konec zgodbe. Zgodbe o paru, ki poskuša končati in zapreti skupno zgodbo. Odlična igralca Pia Zemljič in Marko Mandić, par tudi izza odra, bosta na odru zaključevala svoj ljubezenski in partnerski odnos. Ženeta ju bes in skrajna sila, da se razideta. Lika, ki skozi jezik in gibanje med seboj gradita bodečo žico iz besed, se bosta poskusila rešiti iz vrtinca, v katerega ju je potegnilo in v katerega vlečeta drug drugega.

Čakata nas dva monologa, ki se medsebojno ne moreta prekiniti. Dva ločena toka besed, ki ne bi prenehale teči, če se ne bi nenadoma pojavili otroci. »Globoko v sebi čutim, da gre za plesno predstavo,« je rekel avtor besedila Pascal Rambert. In na neki način to ples tudi je - duševni ples, ki na plano prinaša tisto nevidno gibanje duše. In tudi živcev.

Vemo, da se ljubezenska zgodba redko konča mirno. Nasprotno, ko ženska in moški označita začetek konca, je skoraj gotovo, da bo izbruhnilo nasilje. Beseda celo ni dovolj močna, da bi lahko izrazila vse verbalne eksekucije, s katerimi bosta partnerja podvrgla drug drugega. Iz izkušnje vemo, da se ljudje takrat ne prenašajo, niti so pripravljeni oproščati. Kontakt z drugim se zdi kot živa rana, strašno brezno, pretresenost, ki osebo pripelje do tega, da bo eksplodirala, da je konstantno izven sebe, brez možnosti vrnitve. 

Zapiranje ljubezni

Če je Pascal Rambert z besedilom in predstavo Début de l’A iz leta 2005 temo ljubezni odprl s črko A, je z Zapiranjem ljubezni račune zaključil in pred njeno dokončno likvidacijo popisal inventar. V izvirnem besedilu je ljubimcema ime Stan in Audrey (pri nas, v skladu z avtorjevo zahtevo, Marko in Pia). Igrata ju Stanislas Nordey in Audrey Bonnet, in na osnovi podobnosti z resničnima igralcema je Rambert ustvaril svoja dramska lika. Navdih je našel v njunih telesih, glasovih in značilnih slogih, po katerih ju lahko francosko in mednarodno poznavalsko občinstvo takoj prepozna.

Tema te »banalne« tragedije je ljubezen. Čeprav Audrey in Stan (Pia in Marko) nista tragična junaka, temveč običajen par, ki se med krizo utaplja v vsakdanjih življenjskih težavah, dogajanje za igralca in gledalce ni vseeno nič manj boleče in nasilno od tistega v tragedijah. Redkokatero sodobno besedilo nas zadeva tako neposredno in kljub prozaičnosti prodre do najskrivnejše globine bistva.

Zapiranje ljubezni je besedilo, v katerem sublimni teoretični motivi parazitirajo na perverznem ljubezenskem kiču. Ustvarjata ga dva monologa, ki razvijata isti govor o življenju, preživetem skupaj, o drastičnem razhodu in grozi zaradi neznane prihodnosti. Oba junaka sta polna prezira, hladu in okrutnosti. V tem dvoboju med moškim in žensko je govor edino orožje, besede so streli in udarci z bajonetom. Stan (Marko) obračun začne, Audrey (Pia) ga konča. Ko eden govori, drugi posluša in preži nanj iz goste tišine. Govorjeni dialog zaradi fizične napetosti deluje kot simultani odgovor na molk nemega sogovornika.

Pascal Rambert z velikim užitkom ustvarja gledališče, ki se ne izčrpava samo v napeti zgodbi, ampak sta besedilo in predstava priložnost za raziskovanje bistva gledališča in vloge igralca v celovitosti življenja nasploh. Gledališče se tako vitalno predstavlja skozi lastni dispozitiv, njegovo rojstvo iz magičnega duha pa Rambert preverja z neposrednim učinkom na gledalca. Medtem ko gledalec vznemirjeno spremlja zaplet ljubezenskega razhoda, se nenehno sooča tudi s preverjanjem poznavanja osnovnih gledaliških načel: kaj je pogled, kaj poslušanje in kaj oder.

Brisanje meje med igralcem in dramskim likom dodatno okrepi gledalčevo voajeristični položaj, ter tako še poudarja brutalnost situacije in občutek, da gledalec sodeluje v realnem. Opazovalec se z dogajanjem ne poistoveti prek fiktivnih junakov, ampak prek lažno ustvarjene bližine z izvajalcema in njuno zgodbo.

Pascal Rambert na nekaj mestih potegne vzporednice z Racinovo Bereniko v režiji svojega učitelja Antoina Viteza, uprizoritvijo, v kateri sta vlogi Tita in Berenike interpretirala režiser in Madeleine Marion. Gledališka legenda pravi, da sta z močjo besed premikala ogromne stebre. Racinov predgovor k Bereniki v Zapiranju ljubezni močno odzvanja. Strastna naklonjenost in nasilna ločitev ljubimcev Tita in Berenike, Eneja in Didone, Orfeja in Evridike nas spominja na to, da tragedija niso samo kri in junaki, katerih oblačila so prepojene z njo. Dovolj je, da je dogajanje »veliko«, da imajo protagonisti junaško držo, da so strasti nevzdržno pretirane in da vse to doživljajo v veličastni žalosti, ki prinaša »tisti pravi užitek« v tragediji.

Besedila in predstave Pascala Ramberta so navdihnila dela režiserja Clauda Régyja, ki je popolnoma osredotočen na govor in temu ustrezno minimalistično mizansceno. Motivi v Zapiranju ljubezni so podobni kot pri še eni Rambertovi vzornici, Pini Bausch. Ljubezen, odnos med moškim in žensko sta prikazana v nizih napetih gibov in naglih sprostitev, strasti in trpljenja, in medtem ko gledalec to opazuje, neizmerno uživa.

Besedilo govori o nasilju dveh določenih identitet. Na eni strani moškega, čigar srce je hladno: iz nemoči, ker še vedno ljubi, postaja Stanov jezik bojevit, napadalen. Pogumno in močno izraža to, kar ponavadi skriva: pravi razlog za razpad zveze. Na drugi strani pa je Audryjin jezik –jezik ženske, ki mirno kaže svojo moč v uničevanju Drugega.

Gledališče Pascala Ramberta je priča družbene evolucije in njenih novih oblik izražanja. Ko govori o nezmožnosti nadaljevanja ljubezenske zveze, Stan uporablja informacijsko terminologijo.

V besedilu skorajda ni velikih začetnic in ločil znotraj povedi. Gre za aktiven govor, ki je prežet s ponavljanji, variacijami in neskončnimi poskusi preciziranja. Struktura stavka je blizu vsakdanjemu govoru, besede niso dovolj jasno določene s pomeni in govorijo o vseh težavah komunikacije med ljudmi. To ni le zgodba o paru, ki se razhaja, to je razhod v zgodbi sami.

Zapiranje ljubeznispreminja običajen nostalgični postopek, v katerem so fragmenti skupnega življenja iz preteklosti, kot predmet nostalgije (potovanje v Firence, zgodba o stolu z rožnato vezenino, prvi spolni odnos s primesmi sadomazohizma …), vzeti iz konteksta in postavljeni v nekakšno mitsko brezčasno sedanjost.

V čem je skrivnost zapeljive privlačnosti Zapiranja ljubezni? To je čista ljubezenska zgodba v času, ko čiste ljubezenske zgodbe niso več mogoče, ko se jih spominjamo kot izgubljenih ostankov preteklosti. Kolektivne sanje zahodnega človeka so, da je zaradi smrti ljubezni mogoče umreti. V življenju pa vidimo, da to smrt vsi preživimo. Ljubiti »za vedno « kot v velikih zgodbah ni lahko. Tega so zmožni junaki, mi, običajni smrtniki, pa skušamo intenzivnost »prave ljubezni« vedno znova oživljati in jo zato nenehno pomnožujemo.

Ivica Buljan

Pascal Rambert

Pascal Rambert (1962) je gledališki, operni in filmski režiser, avtor dramskih besedil in koreograf. Od leta 2007 je direktor Théâtre de Gennevilliers (T2G) in od tedaj je ta znana točka sodobne kreacije in stičišče gledališča, plesa, opere, vizualnih umetnosti, filma in filozofije.

Njegove predstave in koreografije so bile uprizorjene tudi zunaj Francije, v večini evropskih držav, v Ameriki in Aziji. Njegova besedila (dramska, izpovedna in poezijo) objavlja založba Solitaires Intempestifs, prevedena pa so v angleščino, ruščino, italijanščino, nemščino, kitajščino, hrvaščino, slovenščino, poljščino, portugalščino, španščino in nizozemščino.

Zapiranje ljubezni (Clôture de l'amour) je praizvedbo doživelo na Avignonskem festivalu leta 2011 z Audrey Bonnet in Stanislasom Nordeyjem, kasneje je bilo uprizorjeno tudi v Moskvi, New Yorku, Zagrebu, Rimu, Tokiu, Berlinu in Ljubljani.

Pascal Rambert poskuša v svojih delih daleč stran od tradicionalnih narativnih postopkov razumeti resničnost. Prizadeva si, da bi ji dal glas in telo, saj pred občinstvom obnavlja oblike in načine predstavljanja. Bežeč pred ustaljenimi načini pisanja za gledališče, stereotipi v pripovedi ali režiji, ustvarja predstave, ki so nekje med performansi in instalacijami, svojevrstne »transformacije stvarnosti«. Njegova dela, globoko zakoreninjena v sodobni umetnosti in filozofiji, so »beline«, in gledalci so povabljeni, da nanje vpišejo svoje lastne vsebine.

Nagrada Prešernovega sklada 2015 Pii Zemljič

Nagrado Prešernovega sklada 2015 za vloge Pie v predstavi Zapiranje ljubezni (Mini teater in MG Ptuj), Vodje v predstavi Krči in Nathalie Oppenheim v predstavi Kako poveš, kar si odigral (SLG Celje) ter Jasne v filmu Panika (RTV Slovenija) prejme gledališka in filmska igralka Pia Zemljič.

 

Pia Zemljič je v slovenskem umetniškem prostoru zablestela s  fascinantno energijo, ki že dve desetletji privlači pozornost publike in kritike. Njen igralski razpon je izjemno širok, pokazala se je kot avtentična junakinja klasičnega repertoarja, istočasno pa do popolnosti tolmači vloge sodobnih mladih žensk. Z lahkoto in virtuoznostjo zleze v kožo fatalne zapeljivke, romantične ženske ali z nevrozami moderne družbe destabilizirane persone.

 

Pia Zemljič z lahkotnostjo in prepričljivo igra tako v komedijah, tragedijah in dramah kot v predstavah sodobnega gledališča, ki so blizu performansom. Vse to se zrcali v vlogah, zaradi katerih je letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada. Z vlogo Pie, ki jo je v pretekli sezoni odigrala v Zapiranju ljubezni (Mini teater in MG Ptuj) Pascala Ramberta v režiji Ivice Buljana, je očarala tako publiko kot kritike, ki so enotno ponovno prepoznali razkošnost njenega enkratnega talenta.


Robert Waltl

Severjeva nagrada 2013 Pii Zemljič za vlogo Pie

Vloga Pie, ki jo je Pia Zemljič odigrala v "Zapiranju ljubezni" Pascala Ramberta v režiji Ivice Buljana je antologijska.. Redko lahko za kakšno kreacijo kot je ta, lahko rečemo, da je tako vznemirjujoča in ogoljujoča, tako telesno kot tudi na moralnem planu.

Investicija Zemljičeve je dvojna. V prvem delu predstave, medtem, ko partner izgovarja brutalne besede slovesa, je ona nema priča, iz katere eruptira ječanje, telo se kompulzivno krči v histeriji, se pomiri, pa spet prevarano s preteklostjo, sanjari o izgubljenem raju.

Pia Zemljič je tukaj na terenu, ki zahteva registre velike tragedinje. Njena interpretacija se giblje v razponu od zadržanosti, do največjih gest, ki pripadajo samo velikim igralkam. V drugem delu, ko prevzame besedo, pa je sodobna v vsek aspektih, njeno telo se naglo izravna, glas ojača, misli postanejo zbrane, in tako krene v končni obračun, iz katerega odide kot zmagovalka.  Pia gre do konca besed, na rezilu meča, s katerim upravlja vešče, partnerja ranjuje precizno, in ga ubija brez dopuščanja možnosti pomiritve. Njena pojavnost transformira zakonske prizore, ki spominjajo na Bergmana, v okruten fizični performans. Vsemu temu Pia Zemljič dodaja virtuozne zvočne aliteracije, ki publiko dovedejo do skrajnega užitka in jo vežejo na igralko v dejanju popolnega razumevanja in podpore.

Izbor citatov

»Rambert nadaljuje tradicijo francoskega gledališča, v katerem je izročilo statičnosti zelo močno. Odločitev Ivice Buljana, da se ne bomo držali teh principov, je osvobajajoča. Biti na odru soha ali skulptura ni moj delovni modus, tudi Pijin ne, poleg tega so naše okolje, atmosfera in temperament drugačni.« Marko Mandić; Delo, 22.8.2013

»Predstava sicer 'zapira' ljubezen, vendar govori izključno o tej temi. Poskuša jo izgnati iz telesa in glave, vendar dokazuje, da je tukaj. Gledališče ni več rezervirano zgolj za velike in katastrofične teme, vanj se vračajo ljubezen in čustva, spreminja se tudi način, saj je dolgo veljalo, da je treba ljubezen obravnavati z distance ali z elementom ironije. Ironija je tukaj ostala na obešalniku za vrati, vse je smrtno resno.« Marko Mandić; Delo, 22.8.2013

»V tej predstavi kopljeva tako globoko po svoji notranjosti, da potrebujem pogled soigralca, ki mi bodisi pritrjuje v tem, kar čutim, bodisi nasprotuje. Zapiranje ljubezni je še korak dlje od partnerstva, tukaj je družina, ki zahteva drugačen odnos, ne gre zgolj za relacijo med dvema osebama, temveč za skupnost, ki ima specifične zakonitosti, ki presegajo individualno harmonijo ali konflikt med dvema posameznikoma.« Pia Zemljič; Delo, 22.8.2013

»Tukaj ne gre za konverzacijsko dramo, kjer bi bili priča nekemu malo hujšemu zakonskemu prepiru v dokumentarnem slogu, ampak za tragedijo, sicer banalno, a vendar. Zakol ljubezni, bruhanje besed, ki klofutajo, zabadajo, se ponekod v stilu klasicističnih tragedij valijo iz ust kot visoka poezija, drugič pa spet pritlehno in vulgarno zasvinjajo zrak.« Pia Zemljič, Planet Siol, 26.8.2013

»Oprimem se teksta, vloge, situacije, režijskih napotkov in pustim, da steče skozi mene. Od grla, srca, pleksusa, trebuha, jajčnikov do … se naseljujejo te moje vloge.« Pia Zemljič, Planet Siol, 26.8.2013

»Zdi se mi, da je to, s kom delaš, bistveno. In tudi igralci, s katerimi se plemenitiš. To, s kom igraš, s kom igraš duete, je ključno. Ne gre za merjenje moči, temveč za soočanje dveh različnih energij, ki se morata uskladiti.« Marko Mandić, Planet Siol, 26.8.2013

»Koltèsov Marš, ki ga je prav tako režiral Ivica Buljan, se mi zdi nekakšen uvod v ta najin skupni odrski projekt, tudi tam bijeva svojevrstno vojno strasti, ljubezni in ločitve. To je bila prva stopnica, tukaj jo razvijeva v vsej polnosti. Gre za poskus prestopanja meja, do kod lahko grem v organskem dojemanju lika, z zasebnim partnerjem, ki te odlično pozna, je to treba narediti zelo precizno in pritisniti natančno na tiste tipke, ki zazvenijo prepričljivo.« Marko Mandić; Delo, 22.8.2013

»Zapiranje ljubezni ni samo predstava z napeto zgodbo, ki jo vsak od nas na hrbtu vleče vse življenje, je tudi priložnost za raziskovanje bistva gledališča ter vloge igralca v njem in v celovitosti življenja nasploh. Med predstavo igralca segata po intimnosti, ki bi jo gledalci radi delili z njima. V resničnem življenju okrog tovrstne intimnosti – tako mi kot oni – postavljamo vse vrste preprek. A pri Zapiranju ljubezni te pregrade padejo … Med igralcema, gledalci in neizbežnim koncem ni ničesar. Ni teatralnosti. Gre za operacijo na odprtem srcu. Kdo umre? Kaj umre? Ljubezen? Ne. Jezik. Odnos med dvema je jezik – fizični ali verbalni. Ko ubijemo odnos, ubijemo jezik …« Patricija Maličev; Planet Siol, 26.8.2013

Iz kritik

»Zapiranje ljubezni je ena od najlepših in najbolj pretresljivih predstav, kar sem jih gledal. To, Mini teatrovo s Pio Zemljič in Markom Mandićem, sem gledal na Ptuju, bila je ena prvih uprizoritev, a igralca sta tako enostavno, čisto in superiorno prenašala grozo in bolečino konca ljubezni … Sijajno!« Zvonko Maković, hrvaški zgodovinar umetnosti, pesnik in kritik

»Združuje ju Buljanova režija, ki v uprizarjanju ne hiti in se obema prepušča, predlaga pa jima naloge, akcije, ki ju  izvedeta, izkoristita v skladu z lastno igro; vrhunec uprizoritve ni v dotiku spolovila, kot bi se lahko zdelo, temveč v nekem trenutku Piinega monologa, ko Pia domala ne more več govoriti in Marko ne poslušati, ko besede namesto ob Marka trčijo nekam ob strop, kamor zadene tudi Markova želja po tem, da bi ušel, torej trenutek, ko se – morda – Pia in Marko, v neki presežni (podsežni, saj gre za ponovno najdenje temelja) točki neljubezni ponovno srečata, a ostane možnost – pač kot možnost – usodno neudejanjena. Igra kot igra za drugega, ki pa je tu pred nami nenadoma prečrtan, izbrisan; drugi v igri, ki briše, pa zato ne ostane sama, temveč breztelesna, polna govorice, a nema. Zapiranje prostorov ljubezni – odpiranje prostorov igre.« Blaž Lukan; Dialogi 7-8/13, Kulturna diagnoza; Gledališče/Predzadnja replika

"V dveh urah se izgovori ogromno besed. So uničujoče, razbijaške, smrtno resne, polne očitkov in sovraštva, tudi banalne, prijazne in komične. Marko očitno nikoli ni bil obseden od ljubezni, njegova obsedenost z banalnim zapeljevanjem je bila pogubna njegovi ljubezni. In Marka je ljubezen še spraznila in zafrustrirala. /.../ Med njegovim monologom je Pia tiha, ujeta v mrežo partnerjevih naklepov o koncu njune zveze. Ko nastopi Pia, ko mu odgovarja - prav tako z neverjetno dolgim monologom - se izrazi njena moč. Njen ljubljeni človek, s katerim ima tri otroke, je v momentu povožen, spremenjen v nizkotneža in občinstvo po njenem nastopu pričakuje spravo, vrnitev "ljubezni za vedno"."  Zadnji remont večne ljubezni; Zdenko Kodrič, Večer, 28.8.2013

"Če je Marko suveren nastopač, je Pia pretkana in strastna znanilka ljubezni, moči in identitete. Četudi je slutiti konec neke velike ljubezni, je v zraku iskrica upanja. Resda samo po zaslugi Pie, kajti na Marka nihče več ne računa, že zdavnaj je pokopal upanje v remont prave in čiste ljubezni."  Zadnji remont večne ljubezni; Zdenko Kodrič, Večer, 28.8.2013

"Ivica Buljan igro Zapiranje ljubezni režira na praznem odru. Le v ozadju gledališka krama, rekviziti nekih prejšnjih predstav, in tu sta še zvok, hrum vključene klime ali ventilatorja, in luč, ki je "delovna", enostavna, kot je enostavna režijska procedura. Buljan režijo gradi na strukturi besedila, na stavku, ki je podoben cunamiju. Za visokim valom besed pride še višji val in v njem še več ostrih in neznosnih besed in stavkov. Ta ponavljajoč ritem "glasovnih prizorov", polnih čustev, je natančen, monolog skladen z gibom, igralca se pomikata naprej in nazaj, le tu in tam levo in desno. Na odru je narisana markirnica in le tu in tam jo prekoračita. Vse to daje vedeti, da gre za ponavljanje situacij in popravljanje komunikacijskih šumov, ki sta jih povzročila akterja." Zadnji remont večne ljubezni; Zdenko Kodrič, Večer, 28.8.2013

"Buljan je v Zapiranju ljubezni mojster minimalistične mizanscene; prehodov in igralčevih razmerij ne nadgrajuje s trendovskimi novotarijami, marveč sledi monologu, kot bistvu gledališke igre. Oder spreminja v čustveno podobje, junaštvo v skromnost, veselje v spokojnost, vdanost v ljubosumnost, beg od resničnosti v iskanje drugačne ljubezni. Zato razvajenega gledalca pusti na cedilu: odrsko magijo in fikcijo, napetost in razplet zamenjajo pogled vase in na oder, stik z igralcema ter interakcija z lastno ljubeznijo in lastnim zakonom. Režija je likovna govorica, instalacija sanj in predvidevanj. Režija za zgled."  Zadnji remont večne ljubezni; Zdenko Kodrič, Večer, 28.8.2013

"Pia Zemljič je v vlogi Pie izjemna, njen monolog v drugem delu predstave nad vsemi pričakovanji, v vojni strasti je zmagovalka, njen govor brezhiben, je polna moči, strasti, jeze in posmeha. Marko Mandič je v vlogi Marka destruktiven, podoben mesoreznici ..." Zadnji remont večne ljubezni; Zdenko Kodrič, Večer, 28.8.2013

"Prostor in zvok sta v rokah odlične son:DE, kostuma je izdelala Ana Savić Gecan, dramaturg in asistent režije je Robert Waltl, igro Zapiranje ljubezni (Clôture de l'amor) je prevedla Suzana Koncut." Zadnji remont večne ljubezni; Zdenko Kodrič, Večer, 28.8.2013

Več na Zadnji remont večne ljubezni; Zdenko Kodrič, Večer, 29.8.2013

»Pia Zemljič in Marko Mandić se v dejanje zapiranja ljubezni spustita neposredno po še zadnjem harmoničnem stiku, ki mu sledi nenaden (in v tem zgovoren) preobrat; njegova, še samo sebe prepričujoča odločitev za razhod, ki v bojevitem delovanju svoji nasprotnici celo odmerja prostor gibanja, ki si jo še vedno prilašča, ki si ustvarja pozicijo moči. Ko konča in ko ženska (tudi dobesedno) zamenja krilo za hlače, se razmerje ne samo obrne – pozicija moči ni ustvarjena, temveč je dejanska, brez potrebe po večjem vplivu na (telesni) odziv partnerja, ki se ob njenem razgaljanju bistvenega prednjo vse bolj krči.« Dvoboj med njegovo in njeno govorico; Ana Perne, Dnevnik, 29.8.2013

»V Zapiranju ljubezni tako nismo priča golemu sporu, ločitvi, v kateri bi si partnerja »izkričala« vse nakopičeno in odšla vsak na svojo stran, temveč skrbno izpisanima vstopnemu udarcu in odgovoru nanj, ki se napajata v vsakdanji govorici – z zanjo značilnimi izpusti, z nedorečenostjo ali pa pretirano gostobesednostjo, s številnimi ponavljanji. Sledimo monološkemu izrekanju takšnega tipa, ki vključuje soprisotnega (partnerja) in tako tudi njegove neposredne, čeprav neme oziroma neverbalno, telesno izražene odzive na izrekano.« Dvoboj med njegovo in njeno govorico; Ana Perne, Dnevnik, 29.8.2013

»Zapiranje ljubezni je tako dvoboj na temelju besede – na njegovih že filozofsko obarvanih mislih ter na njenem prodoru k bistvu –, a s hkratnim fizičnim vložkom vanj, ki ga podata dovršeni igralski interpretaciji igralskega para. Na par, tako in drugače, na odrsko in odrske meje prebijajočo intenzivnost njunega odnosa pa se tudi sicer osredotoči Buljanova postavitev.« Dvoboj med njegovo in njeno govorico; Ana Perne, Dnevnik, 29.8.2013

Več na Dvoboj med njegovo in njeno govorico; Ana Perne, Dnevnik, 29.8.2013

Dihanje prostora in igralcev na predstavi Zapiranje ljubezni; Zala Dobovšek, Delo, 29.8.2013

Iz medijev

Pia Zemljič in Marko Mandić: V gledališče se vrača ljubezen. »V Zapiranju ljubezni je ironija ostala na obešalniku za vrati, vse je smrtno resno.« Več v intervjuju Petra Raka za Delo, 22.8.2013.

"Pia in Marko sta kot Nicole in Tom". Ivica Buljan, režiser predstave Zapiranje ljubezni, o ljubezni, razlogih za razhod ter Pii in Marku kot igralcih in zakoncih. Več na Žurnal 24, 3.9.2013.

"Sta polnokrvna igralca, ki govorita s telesom in z dušo. Povsem sta v svoji novi predstavi Zapiranje ljubezni. Zahtevna je. Govori o ljubimcih, ki si odkrito in surovo povesta, da je ljubezni med njima konec. Med prvim branjem besedila sta jokala. Oba. Vsak na svojem koncu. Med vajami sta se spraševala, kako bi bilo, če bi bilo konec tudi njune ljubezni. Huda in nevarna preizkušnja. Se bosta zaradi nje razšla, kakor sta se Tom Cruise in Nicole Kidman po snemanju filma Široko zaprte oči?" Več v Obrazih, 4.9.2013.

"Strastna ljubezen in strastno sovraštvo sta dve puščici iste palice. Pia Zemljič in Marko Mandić na odru trenutno brišeta mejo med njima kot igralcema in njuno zasebnostjo. A ne povsem." Več v Sobotni prilogi, 7.9.2013.

Ob premieri predstave Ivice Buljana Zapiranje ljubezni – Pia Zemljič in Marko Mandić. »Na koncu ne umre ljubezen, umre jezik ljubezni. Predstava Zapiranje ljubezni je intenzivno kopanje po naravi človeških odnosov. Po izvirnem tekstu Pascala Ramberta sta včeraj v Mini teatru blestela Pia Zemljič in Marko Mandić.« Več na Planet Siol, 26.8.2013.

Pia Zemljič in Marko Mandič o Zapiranju ljubezni v oddaji Dobro jutro na TV SLO 1 (9.9.2013).

Pia Zemljič in Marko Mandič sta se na odru povsem razgalila. Več na POP IN (25.8.2013).

Je bilo dotikanje Marka na odru drugačno, kot bi bilo s katerim drugim soigralcem? "V nekem smislu že," priznava Zemljičeva, a se zdaj, ko je za njima že več ponovitev igre, dobro zaveda, da je to le vloga. Kako je po tako močni predstavi oditi domov v skupno posteljo? "Precej katarzično," pravi Pia, ki jo vsaka ponovitev Zapiranja ljubezni tudi povsem fizično izčrpa. A dodaja, da ju je z Markom dramsko besedilo Pascala Ramberta pravzaprav zbližalo, saj ju je tudi malce prestrašilo. Priznava, da še sama ne ve, kako sta si upala biti tako pogumna, celo naivna, da sta mislila, da ju ne bo zaznamovalo. A strah je sprožil tudi eros, ki ju je še bolj zbližal in ob večerih študija besedila se še bolj stiskala drug k drugemu ... Več na Pia Zemljič in Marko Mandić: Na odru se poljubiva drugače kot doma. Katarzični odrski razhod med partnerjema na MMC in posnetu iz oddaje Dobra ura na TV SLO 1 (16.12.2013).

Marko Mandič in Pia Zemljič na odru končujeta svoj odnos. Ljubljanska premiera predstave Zapiranje ljubezni. Več na MMC, 25.8.2013.

Deloskop napoveduje: Zapiranje ljubezni premierno tudi v Ljubljani. Več na Delo, 25.8.2013.

Predstava Zapiranje ljubezni francoskega dramatika Pascala Ramberta v režiji Ivice Buljana in v koprodukciji Mini teatra in Mestnega gledališča Ptuj na oder prinaša zgodbo o paru, ki poskuša končati skupno pot. Več na Mladina, 23.8.2013.

Zapiranje ljubezni tudi na SiGledal, 23.8.2013.

Nagrade

Severjeva nagrada 2013 Pii Zemljič za vlogo Pie; December 2013

Nagrada Prešernovega sklada 2015 Pii Zemljič za vlogo Pie; Februar 2015

Festivali in gostovanja

Silbansko ljeto (Hrvaška); Avgust 2013

17. mednarodni festival sodobnega gledališča Zadar snova (Hrvaška); Avgust 2013

Nagib Maribor (Slovenija); September 2014

49. Festival Borštnikovo srečanje (Slovenija); Oktober 2014

9. mednarodni gledališki festival (ITF) Skupi Festival (Makedonija); Oktober 2015

Iz medijev