»Režiserka Senka Bulić je (samo)nasilje protagonistov, ki izvira zgolj is predsmrtnega strahu in ni utemeljeno ne z religijo, ne ideologijo, ne z družbenim uporništvom, postavila v aseptično hladne moške taoletne prostore (scenograf je Tomislav Ćurković) kot njihovo poslednje zatočišče in nazadnje tudi skupno grobnico. Z drzno kostumografijo Oliverja Jularića gangsterji v svečanih belih telovnikih in frakih, toda zgolj v spodnjicah in v nogavicah s podvezicami in z lakastimi čevlji) je prepletla raven družbenih aspiracij tolpe gangsterjev z njihovopogubno realnostjo ter no široko razprla možnosti za performativnost telesa (ob ekserciranju, brutalnem medsebojnem ruvanju, davljenju,brcanju v mednožje, boksanju v obraz, mlatenju s kijem, pljuvanju, uriniranju in masturbiranju). Kot bi ji bilo vse to sadomazohistično nasiljenad protagonisti in občinstvo preskromno, si je pomagala šez napadalnim zvočnim industrijskim truščem in bobnenjem urbanihzabavišč, ki go je ponekod mehčala in posmehljivo komentirala s citatiiz klasične in osladne ameriške filmske in muzikalske glasbe (izborglasbe Tomislav Ćurković). Za učinkovit in presenetljiv konec je poskrbelas pevcem is avditorija, ki je nad »trupli« protagonistov zapel otožno pesem, to pa je postopoma prešla v vse bolj prvinsko pasje in volčje zavijanje nad »grobnico« nesmiselnih žrtev njihovih lastnih zablod.« Slavko Pezdir, Delo, 10.11.2011
»Polno ustvarjalno privrženost in mogočno igralsko energijo so v teatralno pozunanjeni ansamblski igri in zgolj z nakazano individualiziranimi dramskimi tipi prikazali Gašper Jarni, Klemen Mauhler, Lun Sevnik, Stone Tomazin, Domen Valič, Miha Rodman, Benjamin Krnetić, Andrej Zalesjak in Matija Puž.« Slavko Pezdir, Delo, 10.11.2011
»V izraziti ekspresivno fizični akciji nastopajočih se ost obrne zgolj na njih same, kot v kletki, ki si jo ustvarjajo sami. Strah aktivira nenehne dvome, medsebojno napadalnost, spreminjanje pravil med člani tolpe in prenašanje moči, gangsterji pa vedno bolj uničujejo le sami sebe,« Testosteronska gangsterjada, Nika Arhar, MMC, 15.11.2011
»Splendid je gledališki spektakel v postdramskem branju, gledališki triler blizu parodiji in travestiji, o skupini kriminalcev, ki so ugrabili dekle in prišli v spor s policijo. Besedilo uporablja in krši običajne zakonitosti književnih, dramskih in filmskih žanrov. Splošno vzdušje, zaplet, prizori lepih moških in poginulega dekleta pa so navdihnjeni s kriminalističnim romanom in filmom noir iz štiridesetih let prejšnjega stoletja. Drugi sloj ostaja hermetičen, govor pa kodiran z besedami in seksualnimi rituali subkulture Geneta iz obdobja med obema vojnama.« Novi list, 8.4.2013
