Avtor:
Savyon Liebrecht

Prevod:
Maja Kutin

Režija:
Tjaša Črnigoj

Igra:
Vesna Vončina

Dramaturg:
Tomaž Kovačič

Scenografka:
Tina Mohorović

Kostumografka:
Rosana Knavs

Izbor glasbe:
Tjaša Črnigoj, Tomaž Kovačič

Lektor:
Maša Jazbec

Tehnična ekipa:
Tilen Vipotnik, Matej Primec, Ivan Waltl in Anže Kreč

Producent:
Robert Waltl

Koprodukcija:
Mini teater in Judovski kulturni center Ljubljana

Premiera v Mini teatru:
25. april 2014

Predstava traja 50 min

O predstavi

Gledališka predstava Jagodno dekle temelji na istoimenskem proznem delu sodobne izraelske avtorice Savyon Liebrecht. Osrednja poetična podoba v besedilu je podoba Judinje, ki v nacističnem koncentracijskem taborišču na pepelu zažganih Judov goji čudovite rdeče jagode, velike kot moška pest.

Gojila jih je na posebni zemlji. Ali veš, kaj je to bilo, ta zemlja? Zažgana zemlja. Da. Kar je ostalo potem, ko so sežgali Jude.

Gledališka predstava se loteva tematike holokavsta, toda preko te zgodovini zastavlja vprašanje: Kaj sedaj? Kaj naj z zgodovino stori mlada generacija? Vednost, vlivanje znanja enostavno ne more biti več dovolj. Gledališče postaja intimno srečanje nevednega človeka s samim seboj v samotni kamri spominov zgodovine – tako kot se v delu Jagodno dekle srečata Judinja in nacistova žena. Projekt nagovarja generacijo – iz generacije, saj gre za povečini mlade ustvarjalce, ki so se v svet rodili s pozabo bremen zgodovine in do nje pristopajo naivno, a prav zaradi tega radovedno in popolnoma razprto za velika odkritja, ki jih ta utegne nositi v sebi.

Dramaturg o predstavi

Predstava, ki temelji na prozni predlogi izraelske pisateljice, skozi pripoved žene nacističnega oficirja vzpostavlja gledališče kot prostor srečevanja in soočanja. Tako rob koncentracijskega taborišča, kjer se v besedilu nahaja protagonistka, v gledališkem kontekstu postane robnost človeka, mejnost njegove izkušnje in torišče različnih izraznih oblik, judovska deklica, ki ženi prinaša jagode, pa utripajoče srce temè v samem telesu igralke. Živa prisotnost kot lastnost gledališke ustvarjalnosti narekuje pot, na kateri perspektive in podatki razpadajo ter se ponovno zgnetejo in zabrišejo v telesu. Samota predmete oživlja v stvari, obujajoč spomine in obsedajoč duha – bolj ko naseljuje ta imaginativni, a hkrati konkreten prostor, bolj prostor začenja naseljevati njo. Smrtna resnost zgodovine, torej načina anatomske pripovedi, ki odmaknjeno objektivira in kvantificira kaotičnost izkušnje, tu prehaja v nesmrtno smešnost zgodbe, ki se mora zgoditi vsakič znova, z vso umazanijo, navlako in nejasnostjo ter udeleženostjo vseh prisotnih. Morda se prav v pripravljenosti, da prisostvujemo in prisluhnemo, da smo skupaj, da smo pri stvari, kar v vsej svoji širini ponuja prostor gledališča, poraja možnost preseganja okvira holokavsta kot golega, grozljivega dejstva zgodovine, ki je zaprto in nedostopno, prek njemu nasprotnega, ustvarjalnega in neulovljivega, čudeža človeškega srečanja.

Tomaž Kovačič, dramaturg

Iz medijev