Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Rekonstrukcija partizanskega lutkovnega gledališča 1944-45

Režiser:
Robert Waltl

Igrajo in animirajo:
Vesna Vončina, Tadej Pišek, Marko Ujc in Tines Špik

Avtor glasbene opreme in spremljave:
Marko Brdnik

Dramaturg:
Simon Belak

Svetovalec za animacijo lutk in vodja tečaja animacije:
Brane Vižintin

Lutke po originalnih lutkah L. Lavriča iz 1944:
Slavko Hočevar (1983)

Kostumi za lutke:
Vera Hočevar (1983)

Navezava lutk:
Ciril Jagodic (1983), Mitja Ritmanič (2015)

Scenografija po originalnih skicah Alenke Gerlovič:
Ana Rahela Klopčič

Kostumografinja:
Rosana Knavs

Asistent scenografije:
Anže Kreč

Izdelava scenografije:
Anže Kreč, Ana Rahela Klopčič in Rosana Knavs

Tehnična ekipa:
Matej Primec in Anže Kreč

Vodja tehnike:
Tilen Vipotnik

Premiera v Mini teatru:
8. maj 2015

Predstava traja 35 minut

Mini teater v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana in Lutkovnim gledališčem Ljubljana

Lutkovna predstava

V okviru premiera razstave Partizanske lutke 1944 -2015, v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Lutkovnim gledališčem Ljubljana in Koroškim pokrajinskim muzejem. Razstava je bila realizirana s pomočjo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

Posebna zahvala Kaji Širok, Urošu Korenčanu in Brigiti Rajšter.

Predstava in razstava sta nastali v okviru mednarodnega evropskega projekta Puppet Nomad Academy IV, sofinanciranega s strani programa Evropske Unije, Ustvarjalna Evropa. Podpora Evropske komisije pri izdelavi te publikacije/komunikacije ne pomeni nujno tudi podpore njene vsebine, saj le-ta odraža samo mnenja avtorjev in Komisija ne more biti odgovorna za to, kako se podatki iz publikacije/komunikacije nadalje uporabljajo.

 

O predstavi

Razdiralnemu gibanju zgodovine, ki je skoraj uničilo evropsko civilizacijo in kulturo, njene dežele pa spremenilo v prostor mučilnic in ječ, smo se Slovenci uprli in se nadejali boljših časov tudi skozi podobe, kot jih ustvarja gledališče. Na osvobojenem ozemlju so ob Slovenskem narodnem gledališču, ki je igralo Shakespeara, Molièra in Čehova, v iskrivem kabaretnem programu nastopale tudi marionete in smešile slabosti sovražnika. S parodijo Jurček in trije razbojniki, igre za marionete v štirih dejanjih, iz katere je vela vesela slutnja skorajšnjega konca krvave vojne, pa niso navduševale le po bojiščih, temveč še v prvih mesecih svobode.

V iskanju junakov, Pavlih in pravljičnosti gledališča

Partizani in domobranci in to v otroški predstavi? Kako lahko otroško gledališče sploh pristopi k naši polpretekli zgodovini? Za začetek tako, da na njo ne gledamo kot na polpreteklo in jo potisnemo v sfero popkulture. Gusarji, Trije mušketirji, Superman, Miki Miška. Če sledimo genealogiji katerega koli od teh likov, je vsak neločljivo povezan z vojno in propagando, pa vendar so postali kvintesencialni liki otroških iger in domišljije. Ljudje od prvih stvaritvenih mitov dalje mislimo svoje mesto v svetu skozi obraze nasilja in tega povsem ni uspelo izbrisat ne bratoma Grimm, ne Disneyju. Vprašanje je le, koliko prikrito je, a prikrito često pomeni tudi zavratno, saj ubeži refleksiji, ponotranjimo pa ga še vedno.

Predstava Jurček in trije razbojniki je za nas poskus iskreno spregovoriti o problematični temi, ki pa ravno v tem preneha biti problematična, ampak samo je - kot so bili križarski pohodi in kot so bile napoleonske vojne. Molk in samocenzura sta to, kar vzpostavlja tabuje in jim daje moč. Ideologija se reproducira tam, kjer se o njej ne govori.

Za protivnost mi - oni je ključno, da drugega razosebimo, to je obrazec, ki je propagandi že dolgo znan. Bolj kot je drugi tuj in drugačen, bolj brezobličnega ga lahko naredimo. In ko nima več obraza, tudi človečnosti nima. Zato je postaviti na oder Janeza s svojim “gruntom”, neuslišano Ljubeznijo in petimi kravami neprimerno bolj človeška in tudi iskrena poteza, kot uporabiti izraz “domobranci”. Jurček je že čisto literarno-dramaturško zanimiv, ker kljub vojni vihri, kljub formi otroške predstave, kljub arhetipskim likom, v lutke zasadi iskre, ki jih naredijo iskrene in človeške.

Kakor je tukaj tako po eni strani pomembno abstrahiranje in distanca do zgodovine, je zgodovinski okvir vseeno pomemben, pa ne zaradi karkšne koli ideološke pozicije, temveč zmagoslavja volje do umetnosti. To, da sredi vojne, sredi okupacije nastane gledališka predstava, je že samo po sebi pravljično. In tu se začne tudi naš Jurček. Njegove dokumentaristične poteze so zanimive, celo smiselne, le kolikor nam uspe ujeti ta duh predstave. Duh, v katerem je na novoletni dan leta 1944 celoten generalštab sedel in si ogledal to predstavo, isti dan pa so jo ponovili še dvakrat. To je ta presežek gledališča, ki ga pripisujemo njegovemu rojstvu iz rituala, in ki mu je dajal moč, da je bil konstituitiven del življenja v polisu. Takšno branje gledališke zgodovine je bržda mitizacija. Vendar je mitizacija, ki daje upanje, ki kaže, da lahko obstaja tudi boljši svet. Takšno upanje je dajal tudi Jurček, ko so ga prvič uprizorili, in na krilih tega upamo, da bo takšno upanje dajal tudi naš Jurček.

Simon Belak, dramaturg

Nagrade

Kolektivna nagrada za igralski kolektiv Mini teatra v predstavi Jurček in trije razbojniki (Vesna Vončina, Tadej Pišek, Marko Ujc, Tines Špik in Marko Brdnik) na 14. mednarodnem festivalu poklicnih gledališč v Banja Luki (Bosna in Hercegovina); Oktober 2015

Festivali in gostovanja

14. mednarodni festival poklicnih gledališč v Banja Luki (Bosna in Hercegovina); Oktober 2015

Partizansko lutkovno gledališče

Leta 1944 so na pobudo lutkarja, kiparja Lojzeta Lavriča ustanovili Partizansko lutkovno gledališče, ki je sredi evropske vojne vihre predstavljalo svojevrsten kulturni fenomen.

Uvod

Prva uprizoritev partizanskega lutkovnega gledališča je bila v gasilskem domu v Črmošnjicah na silvestrovo leta 1944. Na pomoč sta prišla izkušeni lutkar Klemenčičevega gledališča Milenko Doberlet in dijak Franci Divjak – Štef (z lutkami je igral že v Ribnici). Z marionetami sta znala igrati tudi Lojze Lavrič (lutke je samo vodil) in Dušan Povh. Pri prvi predstavi sta sodelovala kot recitatorja in pevca še Vito Globočnik in Alenka Gerlovič, harmoniko je igral Janez Kuhar (član SNG). Avtorji besedila so bili lutkarji sami. Pripravili so varietejski spored za odrasle s sedmimi kratkimi prizori.

Lutke

Zgodovina partizanskega lutkovnega gledališča se začenja na Goteniškem Snežniku, v tiskarski postojanki »11 A« (pozneje »Triglav«), kamor so poslali Lojzeta Lavriča. Lojze je bil iz lutkarske družine, les za lutke je prinesel od doma. Konec decembra 1943 se je iz kosov lesa prvi nasmejal kurirček Jurček. V grafični atelje v dolini Starih žag pod Rogom je Lojze prinesel štiri še neoblečene lutke. Nikolaj Pirnat je narisal osnutke za glave Hitlerja, esesovca, italijanskega fašista, belogardista in Pavlihe, lutke je izdelal Lojze, obleke pa sešila šivilja Mima Pajk iz zavezniškega padala. Za lutkovno igro Jurček in trije razbojniki so uporabili lutke esesovca, fašista in belogardista (trije razbojniki), telovadca, klovna in Lili Marlen, Jurček pa je tukaj dobil svoje ime.

Scenografija za predstavo Jurček in trije razbojniki

Scenografijo je izdelala Alenka Gerlovič, Tone Kmetec pa sestavil zložljiv oder. Zavese so bile iz zavezniškega padala, ozadje odra pa modra tkanina, na katero so napenjali iz risalnega papirja izrezane sestavne dele scene za Jurčka. Kolovrat v prvem dejanju, drevo v drugem, smreko in šotor v tretjem in četrtem dejanju so utrdili z lepenko. Za prvo dejanje je Lojze naredil majhno leseno mizico in dva stolčka, hlod v tretjem in četrtem dejanju je nadomeščalo poleno.

Jurček

Agitprop Centralnega komiteja ni v celoti odobril besedila varietejske predstave lutkovnega gledališča za »širšo javnost«. Alenka Gerlovič je zato napisala pravo lutkovno igro v štirih dejanjih za otroke. Naslov je dobila po lutkovni spevoigri Jurček in trije razbojniki, ki so jo pred vojno pripravili v Novem mestu. Avtorica besedila je igrico tudi režirala. Jurček je bila kiparka Milena Dolgan, Jurčkovega očeta je govoril Ive Šubic, mater Minka Lipovc, Alenka Gerlovič je bila Franca, Fric Vito Globočnik, belogardist Franci Divjak – Štef, Dušan Povh pa je govoril Benitovo in Pavlihovo vlogo. Partizanska mula v krstni uprizoritvi ni nastopila, pripeljali so jo v kasnejših ponovitvah kot statistko. V zadnjem prizoru osvobajanja taborišča je Globočnik streljal za odrom iz prave brzostrelke. Odmori so bili dolgi, saj so bile zamenjave kulis zamudne, medtem je Janez Kuhar igral na harmoniko. Vaje so bile v župnišču, premiera pa v gasilskem domu v Črmošnjicah januarja 1945.

Iz medijev