Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu gledališča

Slovenska poslanica ob Svetovnem dnevu gledališča Sprašujem se kaj nas, gledališke ljudi, drži v tem nehvaležnem in od velike večine praktičnih Slovencev zavrženem poklicu. In iz teme zavesti se mi izrisujejo besede Prešerna, Cankarja, Kosmača, Kocbeka ali Jančarja, ki so skoraj patetično poveličevali ali še poveličujejo, grajali ali še grajajo to »prgišče lepote« , na katerem nam je dana sreča ustvarjati in poustvarjati gledališke predstave. Prav gotovo tudi ne bi mogli slaviti gledališča, če ne bi bilo med nami obsedencev, ki so kot mati Korajža Talijin voz potiskali po kolovozu na katerem se še vedno nahaja slovenska kultura. Eden izmed njih je bil tudi Bojan Štih, ki je po izgonu iz centra imel dovolj časa, da je na vlaku, ki ga je vozil proti Štajerski, napisal besede, ki jih je prav v tem trenutku ko polemiziramo z novim zakonom, potrebno ponoviti kot nasvet državi: «…če želimo uspeti, moramo takoj obdavčiti lenuhe, nesposobneže ali delomrzneže. Nikakor pa ne smemo obdavčiti delovnih ljudi v produktivnih ali koristnih poklicih; kmete, matere, znanstvenike, zdravnike in duhovnike (ti nam lajšajo predsmrtno grozo), prosvetne delavce, mornarje, rudarje in delavce. Brez občutka moralne krivde pa lahko obremenimo dohodke tistih, ki so zaposleni v denarništvu, posredništvu, v mass-media, carini, administraciji (zlasti v sisih), lahko obdavčimo tudi športno in lovsko aristokraciji, zunanje trgovsko plutokracijo in diplomatsko elito, predvsem pa moramo obdavčiti lumpenproletariat, ki se je v naši družbi silovito razmnožil. Če tega ne bomo storili, bodo v prihodnjih letih še naprej bogateli funkcionarji, mešetarji, birokrati in oblastniki!« Tako Bojan Štih, ki je dostikrat namesto nas nastavljal lice klofutam in hrbet pogostim batinam, ki so letele z vseh strani na teater. Nazadnje pa z velikim obžalovanjem, ker ni več med nami, to gledališko poslanico posvečam možu, ki je izhajajoč iz tradicije Odra in Revije 57 nadaljeval pot, trasirano od tistih gledaliških izobražencev, ki jih oblastniški apetiti in navidezna moč manipuliranja z gledališko-ustvarjalno »rajo« še ni pokvarila. Ta mož je bivši predsednik Borštnikovega srečanja, pisatelj in minister za kulturo Rudi Šeligo. Zelo bi bilo narobe, če ne bi današnje gledališče in predvsem tisti, ki z njim upravljajo, iskali navdih v njegovi bogati zapuščini. Upanje je! Jurij Souček, igralec