Prevajalec:
Oton Župančič

Režiser:
Aleksander Anurov

Igrajo:
Nataša Matjašec, Ivica Knez/Milan Štefe in Viktor Meglič

Scenografinja in lutke:
Ana Viktorova

Izdelava scene:
Ana Viktorova in Zdenko Majaron

Kostumografinja:
Ana Savić Gecan

Avtor glasbe:
Mitja Vrhovnik Smrekar

Oblikovalec luči in zvoka:
Nace Hočevar

Lektorja:
Mateja Dermelj in Janez Bostič

Asistentka režije:
Nataša Matjašec

Asistent oblikovalca luči:
Zlatko Kocbek

Asistent oblikovalca zvoka:
Gorazd Vever

Koprodukcija:
Drama SNG Maribor, Novo kazalište Zagreb, Arl Dubrovnik

Premiera:
4. september 2004

Rekonstrukcija predstave, premiera:
15. januar 2010

Predstava traja 60 minut

Gledališko-lutkovna predstava za otroke, starejše od 4 let

O predstavi

Pravljica o carju Saltanu, o njegovem sinu, slavnem in mogočnem junaku knezu Gvidonu Saltanoviču in o prekrasni carični labodki predstavlja vrhunec umetniškega preoblikovanja ljudskega izročila. Želje vseh nas v Mini teatru je, da podobno kot pri Mojci Pokrajculji in Janku in Metki prikažemo pravljice kot močno fikcijsko energijo, oblikovano z umetniškim postopkom v sodobnih režijskih pristopih.

Domišljijska in nenavadna pravljica pripoveduje o vladarju Saltanu, ki si izbere za ženo in mater svojega sina Gvidona najbolj iskreno in ambiciozno med tremi vrstnicami, a s tem sprosti zlo, porojeno iz nevoščljivosti obeh tekmic in caričine tašče Babaruhe. Tašča mlado mater in dečka prežene na odprto morje in jo prepusti negotovi usodi. Pripoveduje tudi o čudodelni naravi v podobi prijaznega vala, ki brodolomca odreši na samotni otok, in dobrodušnosti očarljive labodke, ki Gvidonu kot svojemu junaškemu rešitelju pred jastrebom skozi več čudežnih krogov pomaga do srečnega konca. Tam se labodka za junaškega kneza spremeni v prelepo nevesto.

O režiserju

Aleksander Anurov je eden od najbolj znanih ruskih igralcev in režiserjev, posebne sezibilitete in visoke humanistične izobrazbe. Povabili smo ga, da skupaj z rusko scenografko Ano Viktorovo, slovenskim komponistom Mitjem Vrhovnikom Smrekarjem in hrvaško kostumografko Ano Savić Gecan postavi v Mini teatru klasično Puškinovo pravljico, v želji, da ta biser svetovne literature pokažemo v nenavadni svetlobi. Želeli pa smo tudi opozoriti na pri nas vse bolj pozabljenega ruskega pesnika Puškina, avtorja, ki ga občuduje ves svet.

A. S. Puškin - največji ruski pesnik, ki je postavil temelje ruski klasični poeziji

Rodil se je v aristokratski družini 6. junija 1799 v Moskvi. S ponosom je vselej poudarjal ime svojega temnopoltega pra-pradeda Hanibala, ki je služil kot general v vojski Petra Velikega. Šolal se je Na carskem liceju v kraju Carkoje selo in že zelo zgodaj pokazal svoj pesniški talent. Leta 1817 je dobil službo na Ministrstvu za zunanje zadeve v St. Petersburgu. Tam se je vključil v družabno življenje prestolnice, prav kmalu pa se je priključil tudi tajni revolucionarni skupini. Leta 1820 so oblasti postale pozorne na delovanje te skupine in Puškina izgnale na Kavkaz. Kljub vsemu je Puškin obdržal svojo uradno službo, a je kmalu padel v nemilost pri nadrejenih. Leta 1824 so vladne oblasti odpustile in njegovo gibanje omejile na posestvo njegove matere v bližini kraja Pskov. Leta 1826 ga je car Nikolaj I. - zaradi njegove nizmerne slave in priljubljenosti - pomilostil. Puškin je umrl od posledic ran, ki jih je dobil v dvoboju, leta 1837 v St. Petersburgu. - A.S. Puškin je postavil temelje ruski literarni dediščini, saj je do tedaj za ruski jezik veljalo mnenje, da je neprimeren za literarno ustvarjanje. Puškin je bil izredno ploden pisec, poln vneme in optimizma, ki je dobro razumel tisočere obraze v značaju ruskega človeka. Njegova lirična poezija - za katero nekateri trdijo, da je prijetna za rusko uho, a težko prevedljiva - in njegova preprosta in živahna proza služita kot žlahten vzor za vse pisce, ki so sledili. - Njegova njapomembnejša dela so: roman v verzih Evgenij Onjegin (prvi veliki ruski roman), drame Boris Godunov, Poltava, Bronasti konjenik, Mozart in Salieri, Kamniti gost, Gostija v času kuge ter pesmi Ruslan in Ludmila, Ujetnik Kavkaza, Bahčisarajska fontana, Cigani,  pa še roman Kapitanova hči. - puškin je večino svojega življenja preživel v Moskvi in St. Petersburgu, leta 1820 pa je živel v pregnastvu v krajih Kišinev in Odesa.

Festivali in gostovanja

Festival Valise Lomza, Poljska, 2005 (nagrada Nataši Matjašec za najboljo igralko festivala); festival MultiKids Dunaj 2005; Festival Bekescsaba, Madžarska, 2005; festival KukArt St. Petersburg, Rusija (diploma za podporo ruske kulturne tradicije); 3. bienale lutkovnih ustvarjalcev, Koper, Slovenija, 2005 (Grand prix nagrada za najboljšo predstavo v celoti); Mednarodni lutkovni festival LUTKE 2006, Ljubljana, Slovenija, 2006; 8. mednarodni lutkovni festival Matanzas, Kuba, 2008; 11. svetovni festival lutkovne umetnosti Praga 2008 (nagarda Nataši Matjašec za najboljšo igralko festivala).