Odprtje razstave Kobetov tarok.

Taboriščni tarok je delo umetnika in arhitekta Borisa Kobeta, ki ga je ustvaril leta 1945 v koncentracijskem taborišču v Allachu. Namen taboriščnega taroka ni bil, da bi se s kartami igralo, ampak da bi upodobile »igro moči« v koncentracijskih taboriščih. To je bila igra med življenjem in smrtjo, ki nas še danes lahko presune z močjo človeške volje in kreativnosti tudi v najtemnejših trenutkih obstoja. Set taboriščnega taroka je sestavljen iz 54 kart oz. risb. Te ohranjajo tradicionalni avstrijski set 22 tarokov in 32 barv, vendar so proporci v velikosti kart spremenjeni. Karte niso tako ozke kot tradicionalno; merijo 6cm v dolžino in 9cm v višino. Tehnika je črnilo in barvni pasteli (barvice in voščenke) – kar se je našlo v taborišču.

Taroki predstavljajo življenje v taborišču. Prvih enajst kart prikazuje pri- hod v taborišče in razčlovečenje ter osebno higieno in hranjenje. Konflikti na teh kartah imajo grenek in ciničen pridih, medtem ko naslednjih osem kart uprizarja kruto nasilje in nehumano obravnavanje taboriščnikov. Set tarokov prikazuje tudi tri faze taboriščnega življenja, kot ga je doživel Kobe. Prvih enajst tarokov prikazuje prihod v taborišče in življenje v taborišču v Dachauu, naslednjih sedem govori o delu v taborišču v Überlingenu. Zadnje tri upodabljajo konec taboriščne- ga življenja in požig taborišča v Allachu. Škis izstopa iz celotnega seta in prika- zuje moč ter solidarnost.

Pri risanju barvnega seta sta se pojavili dve napaki, saj je umetnik pikovo in križevo desetico upodobil kot asa, ki pa ju tradicionalna igra taroka ne pozna. Zaradi te napake se tega taroka tudi ne da pravilno igrati. Splošno sprejeto je, da so napake narejene namerno zato, da se s temi kartami ne bi igralo. Karte so bile medij, ki je lahko najintenzivneje predstavil globino zgodbe, ki jo je umetnik upodobil. Ples med smrtjo in življenjem in na koncu zmaga življenja.

Pred vojno je Kobe leta 1929 doštudiral za inženirja arhitekta v Ljubljani in nadaljeval študij risanja v Parizu. Tam je živel med letoma 1930 in 1931 ter se nato vrnil v Ljublja- no, kjer je nekaj časa deloval kot samostojni umetnik. Kmalu je začel predavati na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete in leta 1938 postal mestni inženir – arhitekt mesta Ljubljane.

Na začetku leta 1945 so Kobeta, ki je sodeloval v Osvobodilni fronti, aretirali in ga zaprli v prisilne delavnice v Ljubljani. Februarja 1945 so ga depor- tirali v koncentracijsko taborišče Dachau, ga od tam marca premestili v Überlin- gen in nazadnje aprila v Allach, kjer je ostal do osvoboditve. V tednih po osvobo- ditvi je doživete grozote prelil na papir v obliki seta kart taroka.

Po vrnitvi iz taborišča je postal profesor za perspektivo in umetnostno oblikoslovje na Akademiji za upodabljajočo umetnost. Po letu 1946 je začel profesuro prostoročnega risanja, barvne in perspektivne študije na Oddelku za arhitekturo na FAGG. Deloval je tudi kot ilustrator in oblikovalec. Ta pomembni arhitekt, grafik in slikar je umrl leta 1981.