Naslov izvirnika:
Nathans Kinder (2009)

Prevajalka:
Tina Mahkota

Režiserja in dramaturga:
Robert Waltl in Alen Prošić

Igrajo:
Sandi Pavlin, Maruša Majer, Aleš Kranjec, Anže Zevnik in Vid Klemenc

Scenograf in avtor videa:
Mark Požlep

Kostumografinja:
Ana Savić Gecan

Skladatelj:
Danijel Vezoja

Koreografinja:
Selma Banich

Produkcija:
Mini teater

Premiera:
15. oktober 2017

Predstava traja 60 minut

Primerno za mlade, starejše od 10 let, in odrasle

O predstavi

Civilizacije in različna verstva so nastajali na vseh koncih sveta v neprestanih migracijah, večina nas je prišla od nekod, saj v svojih malih sredinah nismo uspeli realizirati svojih sanj in ambicij. Nesmiselno je biti pesimist v današnji reki problemov. Današnji svet ima najmanj vojn, napredno tehnologijo, zdravstvo, perspektive. Problem je v njihovi neenaki razporejenosti.

Zgodba spremlja dva mlada človeka, ki komaj ubežita smrti. Templjar Kurt kot po čudežu uide usmrtitvi izpod sultanovih rok, nato pa iz goreče hiše reši mlado dekle, Natanovo hčer Reho. Reha Kurta prepriča, naj ovrže svoje verske predsodke in med njima se razvije nežna naklonjenost. Fant in dekle se zaljubita, jeruzalemski škof je vse prej kot navdušen in tudi Natan se ne more sprijazniti z dejstvom, da se Reha sestaja s križarjem. Ko se razve, da je Reha v resnici kristjanka, ki jo je Natan posvojil in vzgojil v judovski veri, škof in sultan skupaj napadeta Natana. Vmes se postavita Reha in Kurt.

V Hubovi zgodbi je poudarjen generacijski prepad – odrasli na vodilnih položajih gojijo zamere in nestrpnost do različnosti religij, medtem pa mladi zavračajo predsodke in javno poudarjajo, da je potrebno spoznavanje in srečevanje religij. Natanovi otroci (se) sprašujejo, ali lahko razumevanje, strpnost in modrost spremenijo svet? Bo Natanovim otrokom uspelo, da bo za vse ljudi na svetu končno obveljalo: »Jud, kristjan, musliman … mar nismo najprej in predvsem ljudje?«

O avtorju

Ulrich Hub, rojen 1963 v Tübingenu, je nemški dramatik, igralec in režiser, ki ga slovenski gledalci poznajo že po izjemno uspešni in nagrajeni predstavi Na Noetovi barki ob osmih v režiji Roberta Waltla (premiera v Mini teatru 5. septembra 2014).

Zaključil je študij dramske igre na fakulteti v Hamburgu in se zaposlil kot igralec v gledališčih v Darmstadtu in Giessenu.  Nase je opozoril leta 1997, ko je prejel 1. nagrado na Heidelberškem knjižnem sejmu za svoj dramski tekst Užaljeni. Med tem ustvarja kot režiser v različnih nemških gledališčih, predvsem pa je prepoznaven po svojih tekstih za mlade, ki so prevedeni tudi v francoščino in flamščino ter vsako leto sestavni del repertoarja večih nemških gledališč za mlade.  Za otroške risane in igrane filme piše scenarije. Tekst Natanovi otroci je bil nagrajen z  Mülheimer KinderStückePreis 2010.

Intervju z Ulrichom Hubom

Popolnoma zmeden mladi križar Kurt bega po zaradi vojn razdejanem Jeruzalemu. Iz goreče hiše reši mlado dekle – kot nalašč – hčerko nekega Juda. Vsekakor ne bi mogli reči, da je škof nad tem navdušen. Tudi Natan se ne more sprijazniti z dejstvom, da se njegova Reha ponoči skrivaj srečuje s križarjem. Ko Kurt izve, da Reha ni Natanova hčerka, to zaupa škofu, ta pa skrivnost izda sultanu – in le malo manjka, pa bi se vse končalo s katastrofo.

»Razveseljiv konec uprizoritve je prav končni 'boj religij', spor o pravi veri, ki se razširi v pravi filmski pretep med škofom, Sultanom in Natanom in pri mladem občinstvu poskrbi za sprostitev in veselje.«

Kaj vas je navedlo k temu, da ste na novo napisali Modrega Natana?

Nepremišljena obljuba, ki sem jo pred nekaj leti dal nekemu nemškemu gledališču. »Hitro bom predelal Modrega Natana,« sem obljubil. Takrat se nisem zavedal, kako zapleteno in težavno bo to. Delo je namreč zgrajeno tako natančno, pravzaprav kar komponirano – če umaknemo samo eno opeko, se nemudoma zruši celotna hiša.

Zakaj bi lahko bil Modri Natan še danes zanimiv za našo družbo in mladino?

Ali niso različni pogledi na Boga in religijo še vedno povod za vojno in nasilje?

Kakšne misli in razmišljanja bi radi posredovati gledalcem z dogajanjem v svoji drami?

K temu, kar se dogaja v besedilu, ne bi želel ničesar dodati. Vendar bi rad gledalce ves čas, ko sedijo v dvorani, dobro zabaval, in to tako, da bi njihovo razmišljanje morda preusmeril še kam drugam.

Kaj ste si želeli pri obdelavi znanega motiva posebej poudariti?

Ker moja predelava motiva nagovarja mladostnike, sem v središče dogajanja postavil Reho in Kurta, ki sem jima namenil vlogi osrednjih protagonistov. Oba ugotovita, da odrasli nimajo zmeraj prav, in zato o posameznih stvareh razmišljata po svoje. Čeprav je fant na koncu prepričan, da Boga ni, pa dekle vendarle verjame v neko višjo moč – vendar ti dve različni prepričanji mladih ne ovirata pri tem, da se ne bi spoštovala in morda celo postala par.

Je treba Lessinga modernizirati, da bi ga danes sploh še lahko uprizarjali?

Ne.

Kako bi interpretirali zgodbo o prstanu?

Najbolj nenavadna je ena izmed obrobnih trditev o »skrivnostni moči prstana«. Prstan ima moč, »da se je Bogu in ljudem prikupil, kdor ga je nosil, če je vanj veroval«. Lahko v tem primeru sploh še govorimo o 'čarobnem prstanu'? Osebno se mi zdi prav ta zgodba najmanj zanimiv del celotne drame, vendar sem bil izjemno presenečen, da se je zdela otrokom zelo vznemirljiva.

Kateri lik je vam najljubši?

Kurt, križar. Kot vojak je bil deležen radikalnega pranja možganov, vendar se je naučil – čeprav z muko – da pamet spet samostojno uporablja. Na koncu prav tako malo verjame v Boga kot v moža na luni, in kljub temu sta z verno Reho par – to je stvar moje osebne utopije.

 Je Natan kot naslovni junak tudi glavna oseba?

Naslovni junaki niso nujno vedno tudi glavne osebe v predstavi – v drami Modri Natan pa je tako. Zaradi njega se vse osebe spremenijo – na bolje. V moji predelavi je glavni lik Reha, saj ji uspe, da se vsi drugi zaradi nje znova vprašajo o svojih prepričanjih in pogledih. Konec koncev, ko Natan ne zna več nadaljevati zgodbe o prstanu, jo dokonča Reha.

Kako pomembno se vam je zdelo Lessingov jezik spremeniti v sodobnejši?

Gledalci morajo stvari takoj razumeti, ne pa razmišljati, kaj bi lahko ta ali oni stavek pomenil. Vendar kljub temu menim, da to ni vsakdanji pogovorni jezik – jezik je še zmeraj dovolj nevsakdanji.

Lahko navedete razloge, zakaj so Natanovi otroci delo, ki bi ga morali na vsak način videti.

Ničesar ni, ampak res prav ničesar, kar bi morali na vsak način. Ničesar. Res ničesar. Ampak veselim se vsakega posameznega gledalca.

Sponzor predstave

Lira d.o.o.

itStime