Režiser, avtor koncepta in adaptacije, scenograf in kostumograf:
Yonatan Esterkin

Prevajalka:
Katja Šmid

Igra:
Miha Rodman

Glasovi na posnetkih:
Miha Rodman
Robert Waltl

Dramaturginja:
Anja Krušnik Cirnski

Oblikovalec videa in zvoka:
Vid Hajnšek

Lektorica:
Mateja Dermelj

Koprodukcija:
Mini teater
Prešernovo gledališče Kranj
Judovski kulturni center Ljubljana

Posebej se zahvaljujemo Asherju Kravitzu.

Premiera v Mini teatru:
27. januar 2017 (slovenska)
8. februar 2017 (angleška)

Premiera v Prešernovem gledališču Kranj:
10. februar 2017

Predstava traja 80 minut

O predstavi

Judovski pes (The Jewish Dog, Yediot Books, 2007) je avtobiografija psa Kira, ki se rodi nemško-judovski družini Gottlieb sredi tridesetih let 20. stoletja. Kir je poseben pes, izjemno občutljiv za človeška čustva in trdno odločen, da bo popolnoma razumel človeški govor. Roman sledi njegovemu življenju in različnim premislekom, medtem ko se prebija skozi čas druge svetovne vojne. Priča je vzponu nacizma in holokavstu, ljubezen izkusi samo pri svoji družini.

Zaradi nacizma so Gottliebovi prisiljeni zapustiti dom, nesrečen splet dogodkov pa jih loči od Kira. Tega pot pelje od ljubeče judovske družine do potepuštva, divjega pasjega krdela in celo do nacističnega psa čuvaja v koncentracijskem taborišču Treblinka. Večkrat mu spremenijo ime, v vedno bolj nevarnih situacijah se mora znajti kot ve in zna, žene ga le neustavljiv gon po preživetju, ves čas pa hrepeni po ponovni združitvi z družino Gottlieb.

Kravitz jezikovno spretno in s srhljivo domiselnimi podobami in metaforami opisuje zgodovinske dogodke druge svetovne vojne, kot jih doživlja nenavadno občutljiv in pronicljiv judovski pes. Rezultat je močna in pretresljiva pripoved, Kir pa je ganljiv in nepozaben lik.

O avtorju

Asher Kravitz (1969, Izrael) je pisatelj in profesor fizike in matematike na Azrieli College of Engineering v Jeruzalemu in na Open University of Israel v Tel Avivu. Odraščal je v tradicionalnem judovskem okolju in pozneje diplomiral iz elektrotehnike in fizike. Med služenjem vojaškega roka je bil inštruktor krav maga, borilne veščine, ki jo je razvila izraelska vojska. Kasneje se je pridružil izraelski policiji, kjer je delal kot detektiv v preiskovalni enoti za huda kazniva dejanja. Od leta 2000 poučuje matematiko, fiziko in književnost na več šolah in univerzah. Njegova prva dva romana, Magic Square (2002) in Boomerang (2003), sta skrivnostni kriminalki. Tretji, I'm Mustafa Rabinowitz (2005), je zgodba o vojaku v protiteroristični enoti izraelske vojske, ki se sooča z moralnimi dilemami. Judovski pes (2007), njegov četrti in najnovejši roman, mu je prinesel Diamantno priznanje (2002), nagrado Združenja izraelskih knjižnih založnikov. Kravitz je tudi fotograf in pilot.

O režiserju

Yonatan Esterkin (1981, Izrael) trenutno dela kot koordinator mednarodnih odnosov ter režiser in dramaturg v gledališču Haifa v Izraelu. Tam je vzpostavil tudi program za spodbujanje otroške ustvarjalnosti v gledališču. Med letoma 2004 in 2015 je bil režiser, prevajalec in profesor na šoli za uprizoritvene umetnosti Beit-Zvi in na šoli za gledališko in filmsko igro Haderech. Je tudi novinar dnevnika Maariv, finančnega časopisa Global ter revije Liberal Magazine, Theatre Magazine in drugih. Od leta 2003 je član žirije za nagrade izraelskega nacionalnega gledališča Habima Theatre. Diplomiral je iz režije in gledališke teorije na Univerzi v Tel Avivu, na tamkajšnji Open University pa je študiral politologijo in filozofijo. Leta 2014 je zastopal Izrael na festivalu Theatertreffen v Berlinu. Na Tednu slovenske drame v Kranju so bile uprizorjene tri predstave, ki jih je režiral v domovini po slovenskih besedilih: V tem primeru je šlo za predstavo, ki je nastala po slovenskih besedilih: 5boys.si Simone Semenič ter Koridor in Vladimir Matjaža Zupančiča. Vse tri je prevedel iz angleščine in jih uprizoril na šoli Beit-Zvi. Judovskega psa je režiral drugič: prvič ga je uprizoril leta 2010 v gledališču Alley v Tel Avivu.

O Judovskem psu

"Spomnil sem se na čas, ko sem bil še kuža in sem se spraševal, ali so psi in ljudje enaki. Zdaj sem bil prepričan, da se ti dve bitji razlikujeta. Še vedno pa sem se spraševal, kateri od njiju mi je bližji."

"Po treh dneh potovanja smo se izkrcali.  Velikanski oblak je ovil gozd in otežil zaznavanje ograje iz bodeče žice, napete za cipresami. Na kraju je bilo čutiti vonj po zaključku, vonj kraja, od koder ni vrnitve. V Treblinki je vsaka beseda, vsak udarec, vsak odmev zvenel drugače. Ptičje žvrgolenje je zvenelo neenakomerno. Zrak je bil prežet z vonjem po pepelu, s kakršnim se še nikoli nisem srečal."

To je ganljiva, navdihujoča, topla in zelo posebna zgodba o najtemnejšem obdobju evropske zgodovine med letoma 1935 in 1945, zlasti zato, ker jo pripoveduje pes, ki razume jezik ljudi, ne pa tudi njihovega sveta. In vendar - kdo ga ...

Zgodba pripoveduje o izkušnjah psa Kira, ki se je leta 1935 rodil v meščanski judovski družini v Berlinu. Odvija se v letih vzpona nacizma, v obdobju nürnberških zakonov, ki so diskriminirali judovske državljane in jim odvzeli državljanske pravice, v času vojne, holokavsta, bojev, osvoboditve in priseljevanja Judov v Deželo Izrael. Vse te zgodbe pripoveduje Kir, gledalci jih vidijo skozi njegove oči, s pasje perspektive. Asher Kravitz tako te pomembne dogodke predstavi na nov in inovativen način, ki mu omogoča, da se v vsaki situaciji osredotoči na osebno in humano držo ter se ne loteva "velikih" tem in idej. Čeprav je roman Judovski pes izmišljena zgodba, polna komičnih in dramatičnih trenutkov, temelji na dejstvih, pričevanjih, dokumentarnih in statističnih podatkih. Besedilo in predstava z Miho Rodmanom v vlogi Kira opozarjata na zgodovinska dejstva in postavljata vprašanja, ki so še posebej pomembna za mlade gledalce in (slovensko) občinstvo nasploh.

Yonatan Esterkin

"Pes ni 'skoraj človek' in ne poznam večje žalitve za pasjo raso, kot je opisovanje psa kot takega."

John Holmes

Zagotovo nobena žival ni tako pomembna za človekovo življenje kot pes. Že v prazgodovini so ljudje udomačili volkove, zato so bili psi (in njihovi predniki) naši spremljevalci skozi stoletja. Psi opravljajo veliko nalog in so v naše življenje vključeni bolj, kot opazimo. Naštejmo le nekaj njihovih "opravil": sankaški psi, psi vodniki, psi, ki pomagajo invalidom, terapevtski psi, reševalni psi, psi vohljači, ki odkrivajo eksploziv in prepovedane droge, pastirski psi, lovski psi, psi čuvaji, bojni psi. Predvsem pa so to hišni psi ali, kot jim radi rečemo ljudje: pes je človekov najboljši in najzvestejši prijatelj. A kljub vsemu se radi obmetavamo z žaljivkami: "Psica!", "Poglej tega mešanca!" in tako dalje. Nobena druga žaljivka, ki primerja človeka z živaljo, ni tako uničujoča, kot je žaljivka "Psica!". Tudi če nekoga primerjamo s kravo ali ovco, to zveni malce literarno ali pogosto skoraj ljubko.

Asher Kravitz je posebej temačno poglavje zgodovine, drugo svetovno vojno, orisal s pasje perspektive, skozi katero lahko spremljamo strukturo vojne: stabilnost, ki jo sprva kazijo le birokratski zapleti, nato omejitve, kasneje nejevera, nato panika, groza vojnih vetrov, komaj zaznavna slutnja konca in - če ste med srečneži - pot domov. Kir doživi skoraj vse, kar je bilo mogoče doživeti med drugo svetovno vojno, pa tudi tik pred njo in tik po njej: je ljubek hišni ljubljenček judovske družine, spremljevalec nemškega para, pes SS v taborišču, divji judovski dingo, neustrašen bojni pes pri ruskih partizanih in na koncu - kot njegov prvi in zadnji lastnik - ostarel, preganjan Jud. Ves čas se tudi sam sooča z moralnimi dilemami, ne da bi zares razumel pojem nacizma ali antisemitizma. Razume le, koga ima rad in kdo ima rad njega ...

Judovski pes je ganljiva zgodba. Je zgodba, ki nam skuša povedati nekaj bistvenega: sovraštvo do drugačnih, drugih, tujih je uničujoče, medtem ko bo ljubezen, kot pravi Dostojevski, rešila svet.

Anja Krušnik Cirnski

O antisemitizmu in odnosu do Judov

V nasprotju s preteklimi razmerami, ko so Judje predstavljali majhne, nemočne in pogosto zatirane manjšine v vseh državah, v katerih so živeli, se danes odločno odpovedujejo temu ustrahovanju. Ne glede na to, kje živijo, vztrajajo pri pravici do življenja v Izraelu.

Velika večina Judov je bila neposredno ujeta v pekel holokavsta. Tudi sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne spomin nanj meče temno senco na njihova življenja, prav tako kot več stoletij antisemitizma, ki ga danes pogosto spremlja tudi antisionizem. Toda Judje ne prosijo za usmiljenje. Želijo si le, da bi obljuba "nikoli več" postala resničnost, pri uresničevanju tega cilja pa ima osrednjo vlogo Izrael. To je edini kraj na svetu, kjer se lahko Judje vedno počutijo kot doma.

Renesansa judovskega ponosa, ki jo je spodbudila ponovna vzpostavitev Izraela, se ne zdi dobra preostalemu svetu, ki je antisemitski, odkar obstajajo Judje. Antisemitizem je zelo razširjen pojav, ki je zastrupil vse narode. Tako kot vse oblike rasizma in nestrpnosti tudi antisemitizem najbolje raste v temnih in skritih kotičkih lažne in resnične nevednosti.

Če bi si vsi skupaj vzeli čas in poskušali razumeti zgodovinska dejstva ter v Judih videli raznolike, kompleksne in pogosto izjemne posameznike, bi morda začutili moč, da bi jih nehali sovražiti.

Rekel bi, da so bile judovske migracije v svetopisemskih in starodavnih časih posledica politike in vojne, in v trenutku, ko so Judje postali diaspora, manjšina, tujci, so jih začeli obravnavati na način, ki je bil odvisen od kopice različnih okoliščin. Ta zgodba je še posebej razširjena pri judovskih migracijah po rimskem cesarstvu in pozneje po preostalem svetu.

[Tudi v slovenščini] besedo Jud pišem z veliko začetnico [čeprav naša slovnica tega ne zahteva], saj se moje misli nanašajo na Jude kot narod, čeprav ima judovstvo kot religija pri tem ogromno vlogo. Dejstvo, da se je judovstvo pojavilo kot prvi monoteizem in se je povsem razlikovalo od vsega, kar smo videli do tedaj, je prav tako prispevalo k številnim težavam, preprosto zato, ker Judje niso hoteli popustiti številnim vedenjem, ki so prevladovala med večino.

Primer za to najdemo v Esterini knjigi, ko se Mordehaj noče prikloniti ali poklekniti pred nikomer, celo pred vladarjem.

Če upoštevamo še številne razlike v molitvenih, prehranskih, družinskih in drugih običajih, je neizogibno, da bodo zaradi vseh teh razlik v določenih okoljih nastale težave. Takšne težave so se še povečale z razglasitvijo krščanstva za uradno vero, kar je zaradi zgodbe o Judovi izdaji in Jezusovem križanju prineslo nove obtožbe, težave in pregone, od zgodnjega obdobja krščanstva prek srednjega veka do danes.

Ko razmišljamo o razlogih, ki so pripeljali do stoletja trajajočih pogromov, izgonov in različnih oblik izražanja sovraštva do Judov, so najpogostejše stereotipne analize Judov in ne le zgodovinske okoliščine in družbe, v katerih je mogoče opaziti antisemitizem. Tako so Judje pogosto opisani kot drugačni, bogati, nevarni, prav zaradi te drugačnosti kot vladarji, lastniki polovice sveta, omenjajo se njihovi močni lobiji, monopoli, drugačna religija, domnevno so zarotniki, morilci, krivci za vse, preprosto zato, ker so taki (kakšni?). Demonizirani so, pripisujejo se jim mitske lastnosti, njihovo število naj bi se pomnožilo z milijoni, v vsem naj bi prevladovali in tako naprej.

Veliko manj pozornosti in časa se posveča analizam okoliščin, stvarnosti, družbenih, političnih, gospodarskih in drugih dejavnikov v posameznih časih ali trenutkih, analizam, ki bi lahko marsikaj pojasnile.

Odsotnost racionalnosti pri vsem tem je očitna vsakomur, ki je pripravljen uporabljati razum, žal pa so takšni ljudje precej redki, saj človeška vrsta, tako kot v številnih drugih podobnih okoliščinah, rada nastopa kot tolpa, besna množica, kot masa, ki se kotali navzdol in po zakonu vztrajnosti pridobiva na hitrosti.

Ključno pri tem je, da so bili Judje stoletja - razen v primeru Izraela (kar velja šele zadnjih sedemdeset let) - povsod v manjšini, bili so tujci in drugačni. V različnih krizah je v človeški naravi, da krivce najlažje iščemo med omenjenimi skupinami - če si drugačen in za povrh še tujec, postaneš idealen grešni kozel!

Splet zgodovinskih okoliščin je povzročil, da so Judje postali nadpovprečno izobraženi in tako bogati, da so prevladali na številnih področjih.

Poleg obveznosti, da se morajo izobraževati (ki je omenjena že v Tori), so potrebo po izobraževanju in znanju povečala preganjanja. V številnih državah, kjer živijo Judje, sta potrebni iznajdljivost in sposobnost sporazumevanja v več jezikih. Edina stvar, ki jo lahko vedno ohraniš, tudi ko te preganjajo, je znanje to, kar hraniš v glavi. Če lahko, boš seveda s seboj vzel Toro, pri sebi boš vedno imel nekaj zlata, poleg tega pa boš zgradil močno vez s svojo družino in narodom po vsem svetu.

Judje pogosto niso smeli imeti lastnine ali zemlje - logično, saj niso bili niti pridelovalci niti živinorejci, temveč mestno prebivalstvo - vlogo, ki so jim jo določili drugi. Zato so tako večinoma živeli v mestih, so visoko izobraženi, opravljajo deficitarne poklice, da lahko preživijo, se povezujejo s sorodniki, so bolj iznajdljivi in boljši od tistih, ki jim ni treba razvijati tako specifičnih veščin preživetja. Judje so postali to, kar so danes, zaradi preganjanja in sovraštva.

Zdaj so Judje postali prav takšni, kot so jih naredili drugi: postali so vsiljivi, ker so sposobnejši od drugih, in so zaradi tega demonizirani. Paradoks je v tem, da so Judom iste stvari, ki jih uničujejo, hkrati pomagale preživeti. Poleg preganjanja je zanje najbolj nevarna asimilacija. Slednja se zgodi takrat, ko je preganjanje na najnižji ravni in ko je njihovo življenje najboljše in najbolj mirno, torej v vseh družbah, ki zagotavljajo enakost in zagotavljajo popolno svobodo.

Ali bi Judje še vedno obstajali, če bi se antisemitizem in preganjanje končala, ali pa bi - tako kot številni drugi narodi - izginili, se utopili v svoji okolici in se z njo zlili? V povezavi z vsem navedenim je vprašanje o judovski vztrajnosti in obstoju zelo zapleteno in nanj je težko odgovoriti.

Robert Waltl

Gostovanja

Mednarodni gledališki festival, Kalkuta, Indija, 2017

Festival sodobnega gledališča WTF?!, Liberec, Češka, 2018