Vse naše v zadnjih sezonah predstavljene predstave, performansi in filmi, k ustvarjanju katerih vabimo dramatike in režiserje, ki želijo kaj povedati o današnjem trenutku, in igralce, ki pozivajo občinstvo k ogledu in komentiranju, govorijo o najranljivejših med nami. Nasilje sveta vidimo, ustvarjamo in občutimo. Lahko se sprašujemo, kakšen smisel ima gledanje nasilja na odru, če smo mu tako pogosto priča že v vsakodnevnem življenju. Gledališče je lahko koristen laboratorij za katarzo: posredna izkušnja nasilja je razpršena skozi sočustvovanje in strah, kot so to predlagali stari Atenci. Nevrologi menijo, da lahko gledališko dejanje oziroma simulacija nasilja močno vpliva na naša čustva. A čustva močno učinkujejo na spominjanje, ko gre za vprašanje doživljanja travmatičnih dogodkov. Ampak če nas lahko gledališče resnično vznemiri s poetičnim nasiljem, ali nas lahko prav tako spodbudi k občutenju strahu in patosa? Gledališče je vse drugo kot varen prostor, je namerno sprožilni prostor, prostor za konfrontacijo. Gledališče je za hrabre. Ob temah, ki jih izbiramo, se je vedno znova potrebno sklicevati na zgodovino nasilja – ne samo kot opozorilo, temveč tudi kot krik upora, celo svobode – če ne želimo nikoli več biti sužnji. In se upreti nerazmišljajoči kulturi spomina ali kulturi, ki nagovarja našo šibkost in manipulira z našim strahom.

Zakaj smo izbrali tako vznemirjajoče teme, kot so fizične in duševne zlorabe, vprašljive definicije etičnega porekla, vprašanja terorizma, tako obscene teme, ki so v središču zanimanja sodobnih umetniških praks? Etimološko »ob-scena« pomeni tisto, kar se dogodi zunaj odra, zunaj scene, nasilje, ki se ni smelo neposredno prikazati, kot recimo ritulani uboj Tiestovih sinov s strani njegovega brata. Z Antoninom Artaudom in gledališčem okrutnosti ter Tarantinom in Romeom Castelluccijem pa se je obsceno vrnilo na oder kot »strategija vnosa«, past za gledalca, ki ruši njegovo lagodno pozicijo opazovalca. Tadeusz Słobdzianek secira skriti zločin, ki je vpisan v sramotno evropsko zgodovino pozabe. Wajdi Mouawad izpisuje družinsko sago o tragičnem sporu Izraelcev in Palestincev skozi prizmo antične tragedije. Édouard Louis prikazuje, kako je nasilje pravzaprav tisto, česar ne pričakujemo; nasilje nas vodi na neznane kraje.

Mini teater je umetniški, demokratičen in kritičen forum, v katerem predstavljamo narative in vabimo gledalce, da izrazijo svoja stališča.

Dvajset let je minilo, odkar smo ga ustanovili. Najprej kot »kompanijo« dveh, danes pa smo velika družina, katere člani ne živijo samo v Sloveniji, temveč povsod po Evropi, Aziji, Afriki in Ameriki.

Avtorji Svetlana Makarovič, Hans Christian Andersen, Tadeusz Słobdzianek, Wajdi Mouawad in Édouard Louister režiserji Nina Rajić Kranjac, Steve Tiplady in Peter Srpčič skupaj z nama sledijo usmeritvi Mini teatra, ki hoče spojiti nemogoče: refleksivno umetnost s popularnimi zgodbami.

Nova sezona gledališča za otroke in mladino

Drago občinstvo!

Že dvajset let, s prvimi predstavami na Ljubljanskem gradu, nato v novi dvorani na Križevniški 1 in na gostovanjih po vsej Sloveniji, zamejstvu in svetu, se Mini teater proslavlja kot enkratno lutkovno in igrano gledališče za najmlajšo publiko.

Naše predstave nastajajo po besedilih najbolj znanih pravljic - tistih, ob katerih se otroci veselijo, rastejo, učijo, odraščajo in vstopajo v svet umetnosti. Brata Grimm, Hans Christian Andersen, Charles Perrault in pred vsemi Svetlana Makarovič in Frane Milčinski - Ježek so pisatelji, ki predstavljajo jedro našega repertoarja.

Zaradi česa so predstave Mini teatra tako posebne in priljubljene pri otrocih in odraslih? V čarobnem ambientu Križevniške ulice, ki smo jo zasadili z drevjem in cvetjem, med starimi meščanskimi hišami, ki oživljajo duha Ljubljane in v katerih so živeli naši največji umetniki, se nahaja prečudovit majhen teater s salonom ter lepo in intimno dvorano, v kateri se vsi počutijo lepo.

Naše predstave ustvarjajo ugledni režiserji, scenografi, kostumografi in drugi ustvarjalci z vsega sveta, v njih pa igrajo najbolj znani slovenski igralci vseh generacij.

Za prihajajočo sezono smo vam pripravili dve novi izjemni predstavi. Korenčkov palček priljubljene Svetlane Makarovič in Andersenovo Deklico z vžigalicami. Režirala ju bosta Robert Waltl, ki je že mojstrsko postavil na oder več Svetlaninih uspešnic, in Steve Tiplady, priznani britanski režiser za najmlajše, tudi sam izjemen lutkar in animator.

Na našem programu lahko vidite še Zvezdico zaspanko, Sapramiško, Pekarno Mišmaš, Sneguljčico, Malo morsko deklico, Žabjega kralja, Mizico pogrni se, Obutega mačka, Tri praščke, Palčico, Profesorja Kuramo ter predstavo Vsi tukaj, vsi skupaj, ki so osvojile številne domače in evropske nagrade in postale izjemno priljubljene pri najmlajših obiskovalcih našega gledališča

Za malo starejše otroke višjih razredov osnovne šole in srednješolce pa smo pripravili dve izjemni predstavi, ki ju nikakor ne gre zamuditi: Natanovi otroci in Judovski pes.

Gledališče za otroke je doživelo pravi razcvet v povojni Evropi, ko se je izmučeni kontinent pripravljal zdraviti globoke rane in zagotoviti novim generacijam srečno cvetočo bodočnost. Danes je naša naloga, da otrokom zapustimo veliko boljši svet, kot je ta, v katerem živimo.

In to lahko, če bomo skrbeli za njihovo in našo kulturo.

 

Robert Waltl
Ivica Buljan