Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Svetovna praizvedba Koltesovega Marša

V petek, 24. junija, bo svetovno praizvedbo doživela drama MARŠ - VISOKA PESEM, Bernard Marie Koltesa, v produkciji Mini teatra Ljubljana in HNK Ivana pl. Zajca Reka. Premierno bo prikazana v okviru festivalu "Riječke ljetne noči" v tovarni papirja Marganovo / Reka. Predstavo je režiral Ivica Buljan; pri predstavi sodelujejo priznani slovenski in tuji umetniki, med drugimi tudi scenograf Vadim Fiškin, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar ter koreografa Victor Yeldjim in Ashatbek Jusupžanov idr. ter kar 21 članska mednarodna igralska in glasbena zasedba.

Dramski teksti B.-M. Koltèsa, med katere spada tudi Marš in ki predhajajo njegovemu opusu v pravem pomenu besede, se nam postopoma kažejo kot dela iz zelo aktivnega in bogatega ustvarjalnega obdobja mladega avtorja, pri čemer nam po eni strani odkrivajo genezo njegovega književnega sveta, po drugi strani pa so formalno in vsebinsko izjemno zanimivi primeri eksperimetnalno zaznamovanega dramskega pisanja. V določenem pogledu jih v časovnem odnosu in kavzalnem smislu tako doživljamo tudi danes: kot pred-tekst, preden spregovori osebni dramski svet, kot prolog prihodnjega dela, a tudi kot njegovo naknadno branje, nekakšen sežetek, ki nam razširja doživljanje, občutja in smisel Koltèsove poetike v funkciji te nove izkušnje in nas vodi do nove stopnje njenega razumevanja. Vendar pa taka dvojna, retrospektivna in prospektivna optika recepcije teh tekstov v izključni funkciji zrele Koltèsove dramaturgije ne bi smela preveč vplivati na razumevanje teh del kot povsem samostojnih del.

                Tekstovna struktura Marša sledi shemi klasične francoske drame, s prologom in petimi dejanji, enotnostjo kraja in časa, štirimi brezimnimi osebami oziroma dvema funkcionalnima paroma – zakoncema in zaročencema –, ki so samo orodje proizvajanja lastne drame, ki nima zunanjega vzroka, ampak je ta tekstu notranji. Avtor tu uporablja dvojno igro: odkriva že obstoječi tekst in ga sam piše. Medtem ko je dialog zaročencev izvorno napisan, pa dialog zakoncev sestavljajo izključno ponavljajoči se fragmenti Visoke pesmi, vzeti iz francoskega prevoda Henrija Meschonnica – njegov prevod zaznamuje predvsem to, da zvesto sledi izvornemu hebrejskemu tekstu in se izogiba sledem njegovega naknadnega krščanskega razlaganja. Ta prestavljeni, na novo kontekstualizirani ready-made in izmišljeni dialogi skozi celoten tekst tečejo vzporedno in se šele tik pred koncem drame nekoliko prepletejo, a so vendarle elementi imaginarne identifikacije obeh parov na neposredni in posredni ravni (literarni, psihični, spolni …), iz katere izhaja dramsko dogajanje. Gledališko prikazovanje uprizarja psihični čas in vzročnosti, njegovo prizorišče pa je zemljevid mentalnega prostora.

                Marš se ukvarja z občutljivim predmetom odnosa med moškim in žensko in to v neposrednem izrekanju ljubezenskega diskurza, v času, ki je primeren njegovi tipologiji. Pratekst ljubezenske dialektike med moškim in žensko kot ljubezni-hrepenenja, Visoko pesem, tukaj v dialogih med možem in nevesto, ki se prej kličeta kot pa pogovarjata, odlikuje skladnost s svetom, očitnost ljubezni, vedrina, epikurejski mir … Nasprotno pa se zdi, da par zaročencev doživlja nekakšno ljubezen-strast, ki se izraža sredi nevihte depresivnih vzburjenj, golega besa, pri čemer je videti, da osebi postavljata na preizkus vsak delček svojega odnosa, premlevata napačno zvenenje izgovorjenih besed … Kot da je ta ljubezen še prevelika, vse do notranje groze pred nevarnostjo, da se svet zanju končuje, do strahu pred neznanim, ki se razkriva v ljubezni. Če lahko v navedbah svetopisemskega teksta ljubezen razumemo kot kulturno dejstvo, kot to, da se o ljubezni ne bi govorilo, če ne bi bilo kulture – v skladu z La  Rochefoucauldovo maksimo: Koliko ljudi ne bi nikoli ljubilo, če ne bi slišali drugih govoriti o ljubezni! – pa bo v dialogu med zaročencema psihoanaliza prepoznala simptom nevrotične bojazni. Freudov pojem »Angstneurose« se izraža s kopičenjem spolne napetosti in z umanjkanjem ali nezadostnostjo »psihične obdelave« somatskega spolnega vzburjenja, pri čemer se lahko ta pretvori v »psihični libido« samo z navezovanjem na prej vzpostavljene skupine spolnih predstav. Kadar spolnega vzburjenja ni mogoče obdelati na ta način, to neposredno skrene na somatsko raven v obliki bojazni (sledeč Laplanche-Pontalisovemu Slovarju psihoanalize). Prvo branje teksta potemtakem temelji na povezavah med kodiranim diskurzom ljubezni in znaki njenih simptomov. Naslov drame neposredno navaja na temeljno izkustvo zaročencev: biti skupaj z ljubljenim in nadaljevati vsiljeno hojo po stezah brez smeri, ki jih je že prehodila ljubezen.

                Z režijo tega teksta Ivica Buljan nadaljuje poetično in tematsko problematiko zlasti svojih dveh predhodnih stvaritev: Koltèsovega »Dneva umorov v zgodbi o Hamletu« in predstave »Medeja-material« H. Mülerja, če pri tem niti ne omenjamo njegove obsežne režiserske in dramaturške izkušnje v raziskovanju in gledališkem prikazovanju domala celotnega do sedaj znanega dramskega opusa B.-M. Koltèsa. Kot nekakšen koncentrični odmev tudi režija te drame odraža njegovo vztrajno ukvarjanje z ikonoklastičnimi teksti, v katerih nobena vsebina ne najde lastne potrditve ali dokaza. Prisotnost stalnih »tolmačev«, sodelavcev, ki utelešajo tekst, a ga pri tem ne zaustavljajo pri posamezni vlogi gledališke osebe, ampak ga prenašajo naprej, proti možnim novim transformacijam – pri čemer naj tu omenimo samo Ano Karić, Senko Bulić, Zorana Prodanovića Prljo, Olgo Kacjan, Marka Mandiča –, je lok, ki povezuje velike teme Buljanovega izraza, pa tudi ključ, s katerim se še dodatno odpira smisel predstave.


Prevod v slovenščino: Suzana Koncut
Prevod v hrvaščino: Zlatko Wurzberg

Režija: Ivica Buljan

Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar
Scenografija: Vadim Fiškin
Kostumografija: Ana Savić Gecan
Koreografija: Victor Yeldjim in Ashatbek Jusužanov
Dramaturgija: Magdalena Lupi
Producent in asistent režiserja: Robert Waltl

Nastopajo: Ana Karić, Senka Bulić, Olga Kacjan, Ditka Haberl, Leonora Surian, Pia Zemljič, Tomislav Gotovac, Zoran Prodanović Prlja, Damir Orlić, Galiano Pahor, Niko Goršič, Marko Mandić, Jose, Jakov Gotovac Borčić, Victor Yeldjim, Askhatbek Yusupzhanov, Marin Alvir, Josip Maršić, Tonči Grabušić, Maja Veljak in Nina Simčić

hrvaška premiera: 24. 6. 2005 - Festival Riječke ljetne noči, Reka, ponovitve: 26., 27.. in 28.6.
slovenska premiera: september 2005 - Festival EX PONTO, Ljubljana

Produkcija: Mini teater, Ljubljana in HNK Ivana pl. Zajca, Reka
Koprodukcija: Novo kazalište, Zagreb
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo, Grad Rijeka, Ured za kulturo Grada Zagreb
V sodelovanju s Francoskim inštitutom Charles Nodier Ljubljana, Francoskim institutom Zagreb in Hrvaško kinoteko Zagreb