KRITIKE:

Pod naslovom Osel Nazarenski nam pojoča trojica v lepi likovni podobi, Agata Freyer je lutke zasnovala in izdelala s sodelavcema Anjo Dolenc in Jožetom Lasičem, po ciklu fresk Vincenta iz Kastva, z njimi je pred več kot 500 leti poslikal beramsko cerkev sv. Marije na Škrilinah v Istri, temu prilagojena gibka scena v izdelavi Darija Herceg, razgrinjajo pred nami trije koledniki v režiji Edija Majarona. Njegova sta tudi izbor glasbe in dramaturgija. Kratka, a poučna lepljenka kolednic kot jo je zapisal po starih motivih sam igralec Robert Waltl, poleg tega, da ubrano poje z mojstroma Edom Strahom in Jankom Fritzem, posoja svoj glas in kretnje tudi vsemu nastopajočemu personalu. Vendar ne gre za monodramo, temveč res pristno oživljanje nekdanjih običajev v katerem ne manjka aluzij na bogataško in sebično srenjo, zaradi katere se je morala Marija zateči kar v hlevček. Imenitni so trije kralji. Pridejo s kamelami, ki so povzele človeško nrav in se brž sporekle z Jožefovim osličkom. Njegova bistrina potem pomaga komaj rojenemu na pot v izgnanstvo. Koledniki pa, tako kot je običaj, na koncu odpojejo tisto o košu, ki ga je treba napolniti, če nočete, da bo z vašo hišo kaj narobe.

Prijazna času primerna predstava Freyer teatra je premiero doživela v Lutkovnem gledališču Ljubljana, igrajo pa jo lahko kjerkoli.

 Majda Knap-Šembera, TV Dnevnik -TVSlovenija        24.12. 1996

 

IZ ZNAMENITIH FRESK PREKRASNE LUTKE

"Koledniške zgodbe, koledniško petje in lutke, ki so stopile  s starih fresk in oživele - to je Osel Nazarenski, svetopisemska tema o Mariji, Jožefu in Jezusovem rojstvu ter o oslu in vseh drugih spremljevalcih tega dogodka, ki si ga je kot lutkovno dogajanje zamislil in delno tudi izvedel Robert Waltl v stvaritvi ljubljanskega Freyer teatra pod režijskim in dramaturškim vodstvom Edija Majarona (ter z njegovim izborom glasbe), po likovni zasnovi Agate Freyer in z lutkami, ki sta jih Anja Dolenc in

Jože Lasič mojstrsko poustvarila po poslikavi beramske Marijine cerkve v Škrilinah v Istri iz leta 1474 (mojstrovina Vincenta iz Kastva).

Trije zelo dobri pevci -Robert Waltl, Edo Strah in Janko Fritz - ubrano prepevajo koledniške pesmi in z njimi umeščajo lutkovno dogajanje v čas in prostor. To traja skozi vso uprizoritev, ki pa ima svoje poglavitne trenutke, svoja "vozlišča" v govornih delih igre, s katerimi prihaja v ospredje dramatičnost dogodkov pred Jezusovim rojstvom in po njem. In ta, osnovna plast uprizoritve črpa največ svoje moči iz lutk, ki so doživetje že same po sebi, kot mirujoče likovne stvaritve. Toda ko te približno polmetrske skulpture-lutke animacijsko oživijo s tem, da jih Robert Waltl dognano vodi s palicami od spodaj in iz ozadja kot viden animator ter premika njihove roke z diskretnimi prijemi svojih prstov, se občutki gledalcev stopnjujejo v smeri navdušenega zadovoljstva.

Prekrasne lutke-kipci oživljajo v nekaj dopolnjujočih se smereh od umirjene veličastnosti, čez človeško vsakdanjost do prav zabavnih razsežnosti. Osel Nazarenski je stvaritev, ki je namenjena gledalcem najrazličnejših starosti, najbolj pa bodo ob njej uživali tisti, ki znajo ceniti likovno lepoto, spremenjeno v otipljivo dogajanje......

Lojze Smasek, Večer, 27.12. 1996

 

PREPROSTO IN TOPLO

........ Kot napoveduje že naslov, je nosilna oseba uprizoritve nemara najbolj priljubljene biblijske zgodbe tokrat nazarenski osliček. Ta omogoča uprizoriteljem vzpostaviti do dogajanja rahlo distanco in otrokom prijazno "počlovečiti" živalski svet nasploh (zlasti učinkovito je komično karakteriziranje treh kraljevskih kamel), po drugi pa potrjuje staro spoznanje, da so odrinjeni in šibkejši prebivalci tega sveta praviloma občutljivejši in dobrosrčnejši od večine...............Namesto špekulacije z umetelnostjo izdelave in spektakularnostjo animacije se podrejajo "gibljive jaslice" žlahtni preprostosti sporočila.Koledniški trio se je izkazal z lepim večglasnim petjem in primerno ravnijo animacije. Robert Waltl je bil seveda prvi mojster oživljanja različnih likov, tako z glasovnimi in intonacijskimi premenami kot tudi s spretnostjo svojih rok. Toda ob pravem času sta imela svoje roke na pravem mestu tudi oba pevca, kot je tudi igralec in animator pravočasno priložil svoj glas v ubrano triglasje. Slavko Pezdir, Delo, 30.12. 1996